Očiščevalna moč glasbe

Zgodbe | jul. '12

»Ko sem knjigo Modre daljave že napisala, sem po radiu slišala za ameriškega znanstvenika dr. Oliverja Sacksa, ki raziskuje zdravilni vpliv glasbe na ljudi. Primeri iz domov za starostnike so bili najbolj zgovorni. Ljudje, ki so izgubili spomin in s tem tudi svojo identiteto, so se s pomočjo glasbe, ki so jo radi poslušali v svoji mladosti, spomnili določenih dogodkov. Glasba je bila edina stvar, ki je odpirala tesno zaprta vrata in okna njihovega spomina …« pravi Vesta Vanell in dodaja, da je glasba imela prav čudežno vlogo tudi pri premagovanju njenih travm.

Naša generacija se še dobro spomni prvih televizorjev; bili so redki in oddaje smo spremljali skoraj tako kot filme – skupinsko. Vesta Vanell je v knjigi Modre daljave, ki jo je izdala v samozaložbi ob petdesetletnici prve TV izvedbe istoimenske pesmi, prisrčno opisala tisto obdobje, ki tako hitro tone v pozabo. Skozi svojo pripoved govori tudi o drugih razsežnostih našega odraščanja – oživlja spomine na petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, pa tudi na take, s katerimi so nas »uniformirali« in skušali zatreti naravne – duhovne – danosti.
Vestine travme iz otroškega časa so bile globoke; v spoznanja in moč pa jih je spreminjala z glasbo. Rodila se je s težavami v kolkih, diagnoza pa je bila postavljena precej pozno - šele v njenem drugem letu starosti. Sledil je mavec –še en oklep za tesne občutke in podzavestno jezo. Kasneje pa vse to ni omejevalo njene želje po baletu, po glasbi in umetnosti. Živela je v meščanski družini z dokaj dobrim standardom in ljubečima staršema ter z devet let starejšo sestro; kljub temu pa je v sebi nosila veliko jeze, ki se je ob dejstvu, da ne more slediti svojim sanjam - ne balet, ne klavir, ne oblikovna šola ji niso bili dani - še stopnjevala.
Zvedavo dekle, ki je malce teže hodilo, a odlično plezalo in odkrivalo take in drugačne skrivnosti življenja, je doživljalo velike zgodbe tistega časa – v knjigi opisuje snemanje filma Ne čakaj na maj, ki se je deloma dogajalo tudi v hiši, kjer so stanovali, pa spomin na Marjano Držaj, ki se je pripeljala na obisk z belim kolesom in prinesla veliko smeha, pa na Jožeta Privška, tudi Vitomila Zupana, Ježka … pa na nekdanjo Ljubljano ter učitelje, ki so »imeli dobre živce«, in na tiste, ki niso bili najbolj primerni za v razred. Glavnina knjige pa govori o pevki Loli Novaković, ki ji je Modre daljave tudi posvetila. Skozi branje spremljamo najstniško zavzetost in hkrati številna naključja, ki pa - kot pravi Vesta - to niso, saj se je vse skupaj enostavno moralo zgoditi.

Lola kot usoda
Nenavadna je zgodba njunega prijateljstva; Lola je 14 let starejša od Veste, pa vendar sta se povezali kot sestri. Vesta jo je prvič slišala in videla, ko je prvič gledala televizijo – prenos jugoslovanskega izbora za pesem Evrovizije leta 1961. Takrat je zapela pesem Modre daljave. Dekle je njeno petje, pravzaprav vibracijo njenega glasu zaznalo kot nekaj prav posebnega, zdravilnega, in dotaknilo se jo je »v dno duše«. Rekla si je, da jo mora spoznati. Njeno ne le željo, ampak kar potrebo po navezavi tesnejšega stika z Lolo sta razumela tudi Vestina starša in ji pri tem pomagala. Oče jo je celo peljal v Beograd, kjer jo je prvič obiskala na domu. Mama pa je šla s hčerko v Beograd na vnovično snidenje z Lolo, ki pa se je »sfižilo«. Šele po sedmih letih sta se spet srečali.
Lola je trikrat vstopila v Vestino življenje in ji ga vsakokrat odločilno spremenila ali kar rešila - čeprav se je vse to dogajalo mimo njene vednosti, kot pravi. Še vedno ohranjata stike. Čeprav živita daleč stran, je med njima veliko podobnosti – obe sta se preselili iz mesta na podeželje – Vesta v odmaknjeno vasico Rodine v Beli krajini (temu je pripomogla angleška pevka Shirlie Roden, ki ima tudi zdravilni glas in je tudi Vestina prijateljica), Lola Novaković pa na obrobje Beograda. Obe obdelujeta vrt in obe imata po dve mački.
Loline interpretacije so še vedno strastne in globoko doživete. Spoštovana je kot živa legenda ne le v Srbiji, pač pa tudi v italijanskem Rimu, kjer njeno ime veliko pomeni. Vesta pa ji to mesto vnovič odpira tudi v Sloveniji. Pri nas je bila, žal, dolga leta pozabljena, čeprav je svoje prve uspešnice posnela prav v ljubljanskem studiu. Lola je »zakon« - tako za starejše, ki se ob njenih interpretacijah preselijo v svojo mladost, kot za mlajše, ki jo šele odkrivajo.