Bo Vir ostal le spalno naselje?
Naselje Vir, ki se v najstarejši znani listini kot ze Wage prvič omenja leta 1297, se je razvilo ob nekdanji pomembni tovorni poti med Dunajem in Trstom ob mostu čez Kamniško Bistrico, kjer je bil najprej brod, leta 1724 pa so zgradili prvi lesen most in postavili mitnico. V času pred prvo svetovno vojno, ko sta nastali in bili odposlani objavljeni razglednici, so bili v vasi predvsem majhni kmetje, furmani, gostilničarji, obrtniki in sezonski delavci (zidarji), pravi 69 – letni upokojeni inštalater Janko Lavrič, medtem ko so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja tu zrasle številne družinske hiše, med drugim tudi njegova, ki jo le dovozna cesta loči od ograje, za katero stojijo objekti tedanje Papirnice Količevo, v kateri je delal štirideset let.
S kasnejšim nastankom industrijskih podjetij na področju mlinarstva (Franc Majdič - Žito), oljarstva (Franc Majdič – Helios), proizvodnje sanitetnega materiala (Franc Kocjančič - Tosama) in papirja (Fran Bonač - Količevo karton) se je namreč kraj razvil v veliko, izrazito delavsko naselje, v katerem so leta 1900 živeli 303 prebivalci, zdaj pa jih je 3407 oziroma enajstkrat toliko. Nagel gospodarski razvoj sta omogočili predvsem reka Kamniška Bistrica in potok Mlinščica s svojim energetskim potencialom, ki je pred dobrimi sto leti spodbudil izgradnjo tovarn, v katerih se niso zaposlili le Virjani in okoličani. Tu je dobilo delo tudi veliko ljudi iz Črnega grabna in Moravške doline, ki so opustili kmetovanje in se preselili bliže službenemu mestu. Med temi je bil tudi naš sogovornik, ki je doma iz dvanajst kilometrov oddaljene Krašnje, kjer je bil njegov oče kovač, a ker je bilo pri hiši sedem otrok, si je takoj ko je zaključil triletno šolanje, poiskal službo v papirnici in ostal na Viru.
Bonačeve tovarne v tujih rokah!?
Dolgoletni delavec Papirnice Količevo Janko Lavrič posebej spoštljivo govori o njenem ustanovitelju podjetniku Franu Bonaču, ki je s proizvodnjo lepenke, kartona in papirja tu začel leta 1920, razen tega je postavil še Kartonažno tovarno v Ljubljani in Tovarno celuloze in papirja v Vidmu pri Krškem ter sodeloval pri zagonu Tovarne lepenke v Ceršaku in Kartonažne tovarne v Zagrebu. Bil je uspešen, preudaren in napreden industrialec z izostrenim socialnim čutom do svojih delavcev, na Kamniški Bistrici in Mlinščici je zgradil elektrarni, nenehno vpeljeval novosti v proizvodnjo in si obenem prizadeval za rast lastnih strokovnjakov, ves zaslužek je vlagal v nove naložbe in razvoj ter se zavzemal za krepitev domače papirne industrije, čim bolj neodvisne od uvoza in tuje pomoči. Tako je po osvoboditvi v njegovih odvzetih tovarnah spet brez večjih težav stekla proizvodnja, pri čemer so k njihovemu vzponu tudi v količevski papirnici veliko prispevali delavci z udarniškim delom, odpovedovanjem in nesebično pripadnostjo svoji fabriki.
Zato je toliko težje razumeti, se strinjava, kako nepremišljeno smo po osamosvojitvi začeli tujcem prodajati slovensko gospodarsko premoženje, ki so ga ustvarjale generacije naših podjetnikov, strokovnjakov, delavcev. Med njimi tudi poslovno nadvse uspešen in nacionalno neomajen tovarnar Fran Bonač, ki je – novodobnim menedžerjem v poduk!- v svojih spominih leta 1955 med drugim zapisal: »Nikjer ne bomo našli primera, da bi cela industrijska panoga v dvajsetih letih vzniknila, se razvila in razmahnila izključno iz naporov slovenske misli in domačih rok, kakor se je to zgodilo s papirno industrijo. Da ni bilo tega srečnega naključja, bi ostala naša domovina brez te za vse kulturno življenje tako važne industrije in bi bil naš položaj v prvih letih po osvoboditvi gotovo mnogo težavnejši. Pomislimo samo, kako mogočno sta se v zadnjem desetletju razvila naša založniška dejavnost in naš dnevni tisk! Mar bi bil tolikšen razmah možen, da nismo imeli lastne papirne industrije? In v kolikšno breme bi bilo po osvoboditvi našemu naglo razvijajočemu se gospodarstvu, če bi morali v našo kapitalno graditev takoj od začetka vključiti še graditev papirne industrije! Gotovo bi to obremenilo našo plačilno bilanco. Kolikšnega praktičnega pomena je tedaj bilo dejstvo, da je dobila naša ljudska oblast po osvoboditvi papirno industrijo, ki je bila v slovenskih, ne pa tujih rokah!« To pa se je v zadnjih dvajsetih letih (v samostojni državi!), na žalost, zgodilo tako z Bonačevimi kakor preštevilnimi drugimi slovenskimi tovarnami, v katerih - vsaj tistih, ki sploh še delujejo – so domači ljudje zgolj delovna sila »in vse bolj postajamo hlapci,« je odločno pribil Janko Lavrič.
Urbanizirano naselje v osrednjem delu Kamniško-bistriške ravni je ime (Vir in nekdaj tudi Virje, kot dokazuje prednja stran starejše razglednice) dobilo po obilnem vodovju. Po razlagi našega priznanega etimologa dr. Marka Snoja se je to krajevno ime razvilo iz slovanskega izraza za mesto, kjer je voda nemirna, kjer vre: izvir, vrtinec, tolmun. Skozi južni del kraja, imenovan Spodnji Vir, pelje cesta Ljubljana – Celje, novejši del, Zgornji Vir, pa se širi na levem bregu reke Kamniške Bistrice, ob cesti Vir – Radomlje. Drugo največje naselje po številu prebivalcev v občini se je že skoraj povsem združilo z Domžalami, od katerih ga loči le še Kamniška Bistrica. Zato strokovnjaki za urbanizem štejejo Vir k strnjenemu vzhodnemu delu domžalsko – kamniške obcestne suburbane aglomeracije.
Vehovčeva in Kerčeva gostilna
Na dvoslikovni razglednici iz začetka minulega stoletja je zgoraj stara Vehovčeva gostilna, spodaj pa glavna cesta z Virom iz domžalske smeri, je pojasnil Janko Lavrič in nadaljeval: »Vehovčevi so bili bogati posestniki, ki so poleg gostilne s prenočišči imeli tudi trgovino in kmetijo. Na tem mestu se je gostilna ohranila vse do danes, ko nasproti nje stoji Mercatorjeva trgovina, takoj po drugi svetovni vojni pa je bila zadružna. Pred dobrimi sto leti se je skozi Vir odvijal ves cestni promet proti Celju in v nasprotni smeri, zato ni čudno, da je bilo v tem razmeroma majhnem kraju več gostiln. Tako druga razglednica ob desnem robu fotografije prikazuje Kerčevo oziroma Brinovčevo gostilno, ki je delovala še nekaj časa po letu 1945, zdaj pa so v zgradbi prostori Območne obrtno – podjetniške zbornice Domžale. V ozadju je hiša Franca Majdiča, prvotnega lastnika valjčnega mlina in oljarne, na levi strani pa je Avmanova hiša s frčado. Kapelico ob lipi v sredini so v petdesetih letih prejšnjega stoletja odstranili.«
Na Viru se je mitničarju na mostu čez Kamniško Bistrico Juriju in materi Mariji leta 1848 rodila pesnica, učiteljica in redovnica Stanislava Marija Skvarča, ki je leta 1865 stopila v ljubljanski uršulinski samostan in se izšolala za učiteljico slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Na uršulinski meščanski šoli je poučevala 35 let in se kot odlična učiteljica slovenščine še posebej poglabljala v poezijo dr. Franceta Prešerna. S pesnjenjem se je ukvarjala tudi sama in svoje pesmi objavljala predvsem v katoliškem cerkvenem listu Zgodnja Danica in časopisu s podobami za slovensko mladino Vrtec. Čeprav je postala priznana pesnica, je pred smrtjo vse svoje pesmi in spise sežgala. Kot zagnana zgodovinarka je več kot trideset let pisala samostansko kroniko in leta 1902 izdala Spomenico ob 200 – letnici uršulinskega samostana v Ljubljani.
Od vseh industrijskih objektov, na katerih je v preteklosti slonel gospodarski razvoj kraja, je po besedah precej razočaranega Janka Lavriča zdaj ostala le še Tosama (papirnica oziroma tovarna kartona je v sosednjem Količevem), a ker se tudi o tej tovarni širi glas, da ima vse več težav, se lahko kaj kmalu zgodi, da bo Vir le še spalno naselje. To pa nikakor ne bi bilo spodbudno, saj v Krajevni skupnosti Toma Brejca, kamor sodita še naselji Količevo in Podrečje, živi tudi veliko mladih.
