Pod Bavškim Grintavcem je bilo živo
V gorskih zaselkih Lemovje, Črnela in Na skalah pod jugovzhodnimi pobočji Bavškega Grintavca je še sredi prejšnjega stoletja vrvelo od življenja. Trenta in stranske doline Lepene, Vrsnika, Zadnjice in Zgornje Trente so bile prenaseljene in tu, kjer živi danes le še dobrih dvesto duš, se jih je nekdaj trlo skorajda desetkrat več, pa so zato rinili čedalje više in poselili vse borne ravninice. Še leta 1949 je na Lemovju živelo kakih 50 ljudi, tudi otrok, ki so hodili po ozki stezički dobrih 400 metrov niže v šolo v vasi Soča in ob vračanju je vsak privlekel domov vsaj še kakšno suho vejo za podkurit.
Na goro so vodile poti, primerne le za človeka ali osla, toda tukajšnji ljudje jih niso imeli, saj so te živali pojedle trikrat toliko kot ovca, ki pa je dajala volno, mleko in meso. Zato so ljudje tja gor vse znosili na svojih hrbtih. Preživljali so se torej z ovcami in kozami in ob dobri letini z nekaj malega krompirja, možje pa so hodili drvarit. Vse, kar je bilo ravnega okoli bivališč, so skrbno pokosili ali obdelali, pasli pa so više na gori, a pastirci niso sedeli križem rok, pač pa so imeli s seboj majhen srp, s katerim so ves čas kosili travo, da so zvečer prinesli domov veliko culo mrve. Pozno v jeseni, ko so nehali pasti, so Trentarji ročno poželi še vse vrhove in izpostavljene travnate poličke, za kar se je prijel izraz vrharjenje.
Izkoriščanje neukih, nepismenih Trentarjev je bilo strahotno. Trgovec, pri katerem je Trentar kupoval slabo moko, sol in nekaj malega sladkorja, če je kateri od otrok zbolel, je vse nakupe zapisoval na eno stran zvezka, na drugo pa hlebce sira ter, po nekaj deset jagnjedi in kozličkov, pritrganih od lačnih ust otročadi, ki so bili deležni zgolj sirotke in slabših koščkov sira. Na zimo je naredil obračun, potegnil črto in če je bil dobre volje, je dejal Trentarju: »Tako, naredil nisi nič pufa, tu imaš cigaro za lon!« In Trentar je bil vesel, ker se je z družino pretolkel brez dolga, saj bi ga trgovec lahko spravil še ob tisto borno imetje na gori.
