Pestrost poletnega vrta

Prosti čas | jul. '12

Vrt se nenehno spreminja in neprestano se v njem menjavajo drobni ali velikopotezni motivi. Vedno je v njem kaj novega, drugačnega in pestrega in poletni čas ni nobena izjema. Sprehodimo se med svojimi rastlinami, uživajmo in spoznavajmo jih ter morda še kaj dodajmo v mozaik vrtnarskega vedenja in poznavanja rastlin. Naj bo vrt ob vseh drugih oblikah dopustovanja in rekreacije tudi kotiček za poletni potep ...

Okrasni del domačega vrta je v glavnem usmerjen v cvetje, a brez pomirjujočih zelenih elementov ne gre. Zato so zlasti pomembne vedno zelene lesnate rastline in tudi vrtne trate ne gre zanemarjati. Grmovje in drevje je v vsakem okrasnem vrtu skelet, okoli katerega gradimo prijetne motive za razbolelo dušo. Večina okrasnih grmovnic in drevja cveti samo pomladi, poletje pa je namenjeno vrtnicam in tudi petoprstniki (Potentilla) neprestano pocvitajo. Med zadnjimi, ki končujejo cvetno sezono, so le še metuljniki (Buddleja) ter več sort sirskega osleza (Hibiscus syriacus). Ne glede na to, da je skoraj toliko lepotnih nazorov, kot je ljudi, bi moglo predvsem za manjše vrtove veljati pravilo, da naj ima vrt vsaj majhen košček trate. Nekateri hrepenijo po pregovorno brezhibni angleški trati. Toda za to ni dovolj le izbrana travna mešanica, potrebno je tudi potrpljenje angleškega vrtičkarja, angleška ljubezen do narave in predvsem vsakdanji angleški dežek. Vse drugo si nekako lahko privoščimo, le padavin si ne moremo naročiti. Za negovano trato si vzamemo čas in jo pogosto kosimo, previdno gnojimo in zalivamo takrat, ko moremo, ko imamo čas in ko presodimo, da je to potrebno. Čisto osebna odločitev je, ali bodo travnim bilkam delale družbo še deteljica, marjetice in vijolice. Vrtanje regratovih rožic in puljenje plazeče grenkuljice je delo za posebno zavzete, ki niso zadovoljni s cvetočim travnikom.
Cvetlična greda za poletno rabo je skoraj praviloma kombinacija trajnic in enoletnic. Če trajnicam narava odmerja krajša in pogosto zaključena cvetna obdobja, enoletnice cvetijo le eno poletje, toda zato res vse poletje! Problematične so lahko tiste trajnice, za katerimi poleti zijajo prazne vrzeli in te je dobro zapolniti. Tako je z narcisami, trajnimi maki in stepskimi lilijami. To so trije značilni rastlinski rodovi, ki jim listje in steblovje popolnoma odmre. Zato so enoletnice v takem nasadu dobrodošlo dopolnilo in barvni poudarek, ki traja vse poletne tedne, pogosto prav do oktobrskih slan. Dolgo cvetno obdobje je značilno za drobnocvetne begonije, katerih sadike moramo dokupiti, medtem ko vse žametnice (Tagetes) najraje sejemo kar sami. Za nekoliko lenobne vrtičkarje priporočam setev na stalno mesto in poznejše redčenje ali razsajanje. Tako se naredi tudi z grobo robatimi semeni kapucink, ki celo ob pozni setvi naredijo obilje zelene mase in tudi cvetijo še nekaj časa. Sicer pa se za dosajevanje plešastih območij domačega vrta kaže celo sredi poletja razgledati po zalogah kakega vrtnarja ali pa se sprehoditi po tržnici.

Sledite svojemu nosu
Mislim dobesedno, saj nas vznemirjene vohalne čutnice privedejo do palete izbranih rastlin, ki ne nudijo ugodja le v svojem vidnem spektru, temveč veljajo za nosilce vrtne arome. Vsem ljubiteljskim vrtnarjem bi bilo mogoče poslati preprosto, vendar nujno sporočilo: izpopolnite svoje življenje s prijetnimi vonjavami svojega vrta! To sploh ni težko, saj je že narava poskrbela, da tudi vonjave privlačijo za opraševanje potrebne krilatce. Celo za nepopoln opozorilni seznam dehtečih rastlin bi kmalu zmanjkalo prostora. Poskušam pa vendarle lahko, zraven pa dodam pri vsaki še morebitno poletno aktualnost. Nageljni (rod Dianthus) mnogih sort omamno dišijo, zdaj je čas za zakoreninjanje njihovih potaknjencev v senci ter za nabiranje dozorelih semen. Žajbelj ali kadulja (Salvia officinalis) ni le zdravilna, temveč tudi okrasna rastlina, čeprav nima posebno uglednega cvetja. Navadni žajbelj s sivo zelenimi listi se celo sam zaseje, za rdečelistne in pisane pa je treba narediti potaknjence. Če so šeboji in kovačniki že odcveteli, verjetno kje po vrtni ograji dišeči grahor (Lathyrus odoratus) še razdaja svojo barvitost cvetja in bogastvo vonjav. Samostojno pokončne rasti pa je vrsta tobaka (Nicotiana sylvestris) z belimi cvetovi, ki omamno dišijo zlasti po večerih. Kdor je pomladi verjel v uspeh s frezijami na vrtu, gotovo ne bo prikrajšan za njihove parfumske esence.
Vse lilije sicer ne dišijo in priljubljeni limbarji so že zdavnaj odcveteli, toda lilije je prav poleti, ko nam pomaga naravna toplota, mogoče uspešno razmnoževati z luskolisti. Čebule previdno odkopljemo, da lahko nekaj posameznih lusk odkrhnemo tesno ob čebulnem krožcu. Korenine pod čebulo naj ostanejo nepoškodovane in tudi preveč lusk si ne smemo nabrati, da čebule ne bodo pretirano oslabljene. Luske razkužimo proti gnitju ter jih nekaj časa pustimo na zraku, da se zasušijo rane, potem jih pomešamo s peščenim substratom ter nasujemo v skodele ali zabojčke. Do nastanka nove čebulice in korenin bo trajalo kakšnih šest tednov in nova rastlinica je pripravljena na samostojno življenje.
Za vrtnarja se ve, da »mora« vedno kaj brkljati po prsti svojega garteljca, kaj puliti, pa kaj saditi in sejati. Tako je tudi poleti, saj razmišljajočemu strokovnemu umu naj le sledi resnična akcija, aktivnost (predvsem) za zadovoljitev srca.

Senca je obvezna
Vsaj za telohe, hoste, jetrnike in praproti. V senčnih legah si na gredi s trajnicami ob njih načrtujemo druščino maslenic, sibirskih perunik, dveletnih naprstecev in tam, kjer je najmanj svetlobe, je še vedno primerno mesto za plazeči se preplet zimzelenov. Vse to so izrazito senčne trajnice in nekaterim med njimi sicer kar dolga suša ne pride do živega, zato pa jih prizadene sonce, ki jih utegne hitro požgati. Od sonca osmojeni listi so takojšnja oslabitev in v kratkem lahko rastline celo propadejo. Če se pozanimamo o zahtevah okrasnih rastlin, ki smo jih vzeli v oskrbo, se kaj takega ne more zgoditi. Torej se izognemo razočaranju, rastline pa bodo v zahvalo vrnile tisto, kar je skrito v njihovih šifriranih dednostnih zapisih.
Med grmovnicami so poleti za senco hvaležne vse hortenzije, ki so povrhu vsega tudi vedno žejne. Sleči in vrtne azaleje so verjetno deležne nekaj sence že zaradi premišljene posaditve na severno ali vzhodno stran, znano pa je, da jim ne bi smelo zmanjkati vlage ne v tleh ne v okoliškem ozračju. Tudi sroboti imajo radi senco, toda ta naj jih varuje le ob pritlehnem rastišču, ki naj bo zaraščeno z drugimi rastlinami in obogateno z organskimi odpadki kot v njihovi gozdni domovini. S svojimi slokimi poganjki pa se bodo že sami povzpeli soncu naproti.
S skrbjo za rastline nikakor ni izključeno priporočilo, da naj bo tudi vrtnar ob najhujši pripeki v senci ter preskrbljen z dovolj tekočinami!

Perunika kot vesoljček
Smo v optimalnem času za delitev bradatih perunik in snovanje novega nasada, zato omenjam najnovejšo oblikovno posebnost med njimi. Ta oblikovna skupina bradatih perunik se odlikuje po tem, da v nadaljevanju bradice odganja rožiček ali žlička, kar je dodatna cvetna popestritev. Prvi podobni primerki so se pojavili v ZDA in tam jim pravijo space age irises.
Nekaj podobnih odbrank je nastalo tudi v Sloveniji, a nobena še ni uradno registrirana kot sorta. Kdo bi vedel, kaj vse še skriva narava v svojih dednostnih skladiščih! V šifriranem zapisu bradatih perunik je predvsem pomembna zahteva po soncu in dobri drenaži. Tudi prekrivne rastline naj jih ne preraščajo, pa če nam je še tako všeč preproga iglastih plamenk ali aubrecije. Za bradate perunike velja, da jih vlaga hitreje uniči kot suša, poletje pa je optimalna priložnost za sajenje in razpošiljanje korenik, saj odlično prenašajo celo transport s celine na celino. Vsekakor korenik ne smemo saditi pregloboko, prst pa obogatimo s katerim od počasi delujočih gnojil, da bo vsaj za prvo leto zagotovljena zaloga.

Pleveli so obvladljivi
Vrt naj nam bo v veselje, zato že pri načrtovanju razmišljajmo, da bo z gojenimi rastlinami čimmanj dela, tudi pletja. V zgoščenih nasadih plevel nima možnosti, da bi vzniknil. V bujni poletni rasti seveda hitijo cveteti in semeniti tudi pleveli in nekatere vrste so po razmnoževalnih sposobnostih pravi rekorderji. Loboda ali ščir dosežeta zavidljivo velikost in napravita veliko semena, če ne populimo mladih rastlin. Tudi vsiljivi prišlek iz Amerike, navadni rogovilček je nevaren predvsem zaradi hitrega dozorevanja semena. Navadni grint ni nič boljši, ker cveti in semeni vse leto, celo zima ga ne vzame. Pravočasna pletev je najučinkovitejše zatiranje enoletnih plevelov, ki se jih lotimo še preden zacvetijo. Tako je z njimi enkrat za vselej mir, ker preprečujemo, da bi semenili, nevarne so le semenske zaloge v tleh. Trajni pleveli so res sila trdoživi, a z vestnim izkopavanjem, ko jih neprestano oviramo v razvoju, obvladamo tudi njih. Sprotno puljenje je pomembnejša od okopavanja, ker so medsebojne razdalje v okrasnem vrtu navadno majhne in premočan zamah z motiko že lahko naredi precej škode.

Naredimo si šopek
Ko z nabranimi cvetlicami lepšamo svoje bivalno okolje, se navadni dnevi kar nekako prelevijo v praznik. Vredno si je privoščiti poletno razkošje, ko je vedno kaj novega in drugačnega. Šopke za sprotno rabo je najbolje narediti iz svežih rož domačega pridelka in čisto po svojem okusu. Cvetja in zelenja je na vrhu vegetacije obilo v vrtu, vseeno pa kar vse ni ravno idealno za floristično ustvarjalnost domačih mojstric in mojstrov. V vazi ali siceršnjem aranžmaju bodo nekatere cvetlice obstojne dlje časa, druge samo prav kratek čas. Odreči pa se ni treba ne prvim ne drugim, le pripravljeni moramo biti na morebiten kratek vek odrezanega cveta. Dolgovečnost za čas zimske puščobnosti in koprnenja po minulem poletju pa vendar zagotavljajo nekateri pridelki z okrasnega vrta. Oglejmo si praprotne liste, dozorevajoče trave, plodove in soplodja mnogih trajnic. Vse to lahko povežemo v šopke, obesimo v senco vrtne lope ali česa podobnega ter na vse skoraj pozabimo do uporabe. Komur so ohranjene naravne barve osušenih rastlin premalo žive, si morda kar v domači delavnici privošči po svojem okusu »popravek«, s katerim od lužil ali neškodljivih barvil.