Izleti, potovanja, potepanja

Prosti čas | jul. '12

Peš, s kolesom, z avtomobilom, motorjem, avtodomom ali vlakom, nekateri z ladjo, drugi z letalom, prav vseeno je, kako. In prav vseeno je, kam se bomo odpravili med poletjem. Pomembno pa je, da za kak dan zamenjamo svoje okolje, da si naberemo snovi za zimske misli, da si napolnimo baterije in si vzamemo tisto, kar nam gre …

Priznajmo, da se za izlete ali potovanja vsi ne odločamo zlahka. Nekaterim primanjkuje volje, drugi se ne glede na finančne možnosti preprosto težko odpovedo udobju, ki jim ga nudi dom. Zlasti tisti brez volje radi porečejo - »Blagor tebi, ki kar naprej hodiš naokrog« - in poiščejo sto in en izgovor, da morajo biti sami ves čas doma. Res je, potovanje zahteva določen napor. Poleg tega je tudi res - čim starejši si, manj si pripravljen sklepati kompromise. In kaj je potovanje drugega, če ne prilagajanje vedno novim razmeram?
Toda najslavnejša slovenska popotnica Alma Karlin, ki je med leti 1919 in 1928 sama obredla ves svet in objavila več kot 20 knjig, je zapisala:"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.”
Vemo, da je bila Alma Karlin zelo revna gospa. Jedla je le enkrat na dan, iz njenih knjig izvemo, da v sezoni breskev pač samo kilogram breskev … In da je potovala zato, ker so bila potovanja prednost v njenem življenju; ko je v določenem kraju zaslužila za vožnjo do naslednjega mesta, države, celine, je odpotovala … In to je bilo njeno bogastvo, ki ji ga ni bilo mogoče vzeti.
Zato se je kdaj pa kdaj treba odpraviti od doma ali vsaj za kak dan spremeniti svoje prednosti; če ne drugače, pa s kolesom in z malico v nahrbtniku.
Morda vam bodo naslednje strani v pomoč, da si pričarate lep poletni oddih.

Kako načrtovati pot
Na vsak izlet ali potovanje se je smiselno pripraviti. Povsem nekaj drugega se je peljati mimo »nekakšnega kamna« ob poti, kot pa že vnaprej vedeti, da je to miljski kamen, star že 2.000 let ... Na ta način namreč potovanja dobijo povsem novo razsežnost. Izlet boste morda ohranili v globljem spominu samo zaradi nenavadne zgodbe, ki ste jo pred tem prebrali o kraju, skozi katerega se peljete.

Pravzaprav se je modro pripraviti že za nedeljski izlet. Četudi je cesta dolgočasna in pokrajina pusta, vas bo razvedrilo, če si boste prej prebrali, denimo o tem, kako so domačini ob otvoritvi železnice prisilno čakali na cesarja in so v prvo vrsto porinili samo tiste v čevljih. In ker so se županu od treme tako zelo tresle hlače, da ni mogel niti pozdraviti cesarja, so pred visočanstvo v županovih izbornih oblekah postavili nekega pridaniča, da je leporečil, kot je to znal samo on … Če tako zgodbo poznate vnaprej, postane vsaka dežela vrednejša obiska.

Pot, ki jo imate v načrtu, si obvezno že doma označite na zemljevidu. Če gre za Slovenijo, iz Atlasa Slovenije fotokopirajte strani, ki vas zanimajo, zlepite jih v zemljevid poti in označite ceste, po katerih želite voziti. Potem si kar na ta zemljevid zapišite vse pomembne opombe: iz krajev na njem povlecite puščice in si zapišite, na kaj morate biti pozorni, ali pa morda, kje so dobre gostilne …

Kje so še dobre gostilne
In kako naj človek izve za dobre gostilne? No, tu bo treba najbrž na internet. Noben turistični vodič vas namreč na pot ne more pripraviti tako dobro, kot se lahko pripravite sami in s pomočjo svetovnega spleta. Da ga še niste vešči? Pojdite v knjižnico, kjer je uporaba interneta po navadi možna, in poprosite knjižničarko ali katerega od obiskovalcev, da vam pomaga preveriti nekaj informacij.
S turističnimi vodiči ni prav nič narobe, dokler v njih iščete dejstva. Zgodovinska dejstva, podatke o slavnih hišah ali ulicah, o arhitekturnih ostalinah, o izjemnih ljudeh … Če pa bi radi izvedeli, kje se dobro je ali kje imajo lepe in poceni sobe, potem je vsak turistični vodič prestar! Vodiči se namreč ne pišejo vsako leto, nekateri so stari desetletja in v tem času se lahko odlična gostilna sprevrže v beznico s krmo, prijazen hotel pa morda uniči diskoteka pod njim. In še nekaj je narobe s turističnimi vodiči. Vzemimo na primer znano svetovno zbirko vodičev Lonely Planet. Nikar ne verjemite priporočilom, češ, »to je čudovita romantična ribiška vasica s starimi hiškami, ki jo morate obiskati,« ker je v tej romantični vasici res nekaj starih hišk, a tudi 15.000 turistov – Lonely Planet ima pač veliko naklado! In potem vsi derejo prav tja!
Mimogrede, dobre slovenske gostilne lahko za kraje, v katere odhajate, poiščete na spletni strani www.mladina.si/mladina_plus/konzum.

Izbiranje poti
Domnevajmo, da se niste odločili za potovanje s turistično agencijo. Kako si torej načrtovati pot?
Zdaj je spet čas, da sedete za računalnik ali da pred ekran prisilite koga drugega. Denimo, da vas po kaki slišani ali prebrani zgodbi zamika, da bi obiskali avstrijsko pokrajino »Salzkammergut«. Zanima vas, ali bi bilo vredno, da se zapeljete tja.
V iskalnik, denimo na spletni strani www.google.si, vtipkajte besedo Salzkammergut, kliknite na polje, kjer piše »slike«, in prikažejo se vam številne fotografije te pokrajine. Na ta način o kraju, ki je za vas še popolna neznanka, izveste največ. Iz fotografij razberete, kaj si je vredno ogledati.
Za najbolj verodostojne se izkažejo fotografije, ki so jih posneli kar amaterji – turisti, saj so fotografije turističnih agencij ali uradnih turističnih organizacij določenega kraja vedno kar najbolj idilične in so torej čisti ponaredek. Ko potem prideš tja, vidiš, da je v kraju le ena sama lepa palača, vse naokrog pa eno samo smetišče, ki ga je fotograf spretno zbrisal, amater pa ga na svoji mojstrovini niti opazil ni.
Potem se preselite na spletno stran www.viamichelin.com, kjer si na preprost način naredite zemljevid poti, in sicer tako, da vtipkate v eno polje kraj odhoda, v drugo polje pa svoj cilj in program vam bo začrtal najprimernejšo pot. Napisal vam bo tudi, koliko časa boste potrebovali za pot in koliko kilometrov je do tja, vi pa lahko izbirate, ali želite, da vas vodi po razgledni, po najhitrejši ali po najkrajši možni poti in ali naj se izogne avtocestam.
Ko imate seznam krajev, skozi katere se boste peljali, jih vpišite v Googlov iskalnik in si po prej omenjenem načinu oglejte fotografije.

Vnaprejšnja rezervacija
Ko si zastavite, do kod naj bi prišli prvi dan, si vnaprej poiščite prenočišče.
V spletni iskalnik vtipkajte kraj ali območje, kjer bi radi prespali, lahko kar slovensko besedo prenočišče. Praviloma se vam bodo izpisali penzioni, hoteli in zasebniki, ki oddajajo sobe. Če z rezultatom niste zadovoljni, namesto slovenske besede prenočišče vpišite angleško accommodation.
V glavnem vsi ponudniki objavljajo tudi cenike, sobo pa lahko rezervirate prek elektronske pošte ali kar s pomočjo formularja na njihovi spletni strani.
Če potujete v večje mesto, kjer penzionov ali sob pri zasebnikih načeloma ni, pa si vsekakor oglejte spletno stran za iskanje hotelov www.booking.com. Ta ponuja možnost nastanitve po vsem svetu po ugodnejših cenah; nastavite jo lahko celo za slovenski jezik! Z njeno pomočjo lahko prespite v velemestu v hotelu s štirimi zvezdicami tudi za polovično ceno.
Kako deluje postopek rezervacije hotela na omenjenih spletnih straneh? Ko se odločite za določen hotel, boste morali posredovati številko kreditne kartice in s tem dokazati, da »mislite resno«. Seveda je dobro biti previden pri sporočanju osebnih podatkov, toda s to stranjo in s podobno spletno stranjo www.hotelclub.com poslujemo že leta in imamo samo dobre izkušnje ter prav nobene slabe.
Z rezervacijo vnaprej je cena ugodnejša (lahko tudi za polovico nižja), kot če bi se kar prikazali na vratih hotela in želeli prenočiti. Vsekakor vas program na teh in podobnih spletnih straneh vodi tako, da natančno veste, ali so vam že obremenili kartico ali vam jo bodo šele ob prihodu v hotel, v kakšnem času imate možnost odpovedati storitev in ali ste v tem primeru upravičeni do vračila denarja.
Predlagamo vam, da vedno preverite hotel, ki ga želite rezervirati. Kako ugotovite, ali vam je hotel všeč? V iskalnik, na primer Googlov, vpišete ime hotela, v katerem bi želeli spati, in angleško besedo »reviews« ali nemško »Hotelbewertungen« (prevedeno: kritike ali ocene hotela). Izpišejo se forumi ali kritike, povezane s tem hotelom, ki so jih izrekli nekdanji gostje. Na ta način lahko izveste, da ima hotel dobro ali slabo kuhinjo, da morda stoji v ulici, kjer je živahno nočno življenje, da imajo sobe tanke stene … Vsekakor lahko ob takih informacijah vedno dobite za svoj denar najboljše možno.

Trajekti, letala
Če vaša pot vključuje trajektni ali letalski prevoz, obvezno in čim prej rezervirajte in plačajte termin – cene se na dan odhoda marsikje po Evropi praviloma podvojijo ali potrojijo! Tudi Jadrolinija ponuja možnost vnaprejšnje rezervacije ladijskega prevoza, in sicer na spletni strani www.jadrolinija.hr (kliknite On-line Booking), vendar ne za kratke plovbe, pač pa na primer za Split – Korčulo, Dubrovnik – Stari Grad, … Če so cene zato kaj nižje, nismo preverjali.
Morda še opozorilo. Če nimate kreditne kartice in vam bo hotele ali prevoze rezerviral kdo drug z njegovo kreditno kartico, pri tem pa ta oseba ne bo potovala z vami, imate lahko težave: spletna stran vas bo morda opozorila, da rezervacija ni možna, saj se podatki s kreditne kartice ne ujemajo z vašimi podatki (pri www.booking.com teh težav ne boste imeli!). Nam se je pri grškem ladijskem prevozniku že zgodilo, da so želeli imeti ob prevzemu vozovnic v trajektni luki pooblastilo hčerke, ki je svojemu očetu vnaprej prek interneta plačala pot v Grčijo, sama pa ni potovala zraven in je bila samo plačnik. Da se izognete takim in podobnim zapletom, vedno preberite pogoje za rezervacije, ki spremljajo vsako spletno ponudbo.

Potujmo z avtodomom:
Nekateri potujejo, da varčujejo!

Čedalje več ljudi pri nas uresniči željo po potovanju z avtodomom. Kaj je največji čar takega potovanja? »Domača postelja, vedno pospravljene omare in ustavljanje, kjer se mi zahoče,« pove eden od izkušenih avtodomarjev. Svojo hišico na kolesih prestavljati iz lepega na lepše, neobremenjeno s tem, pri kom bo treba prespati ta večer, je zagotovo eden največjih čarov avtodomarstva.

Na naših potovanjih z avtodomom smo že ničkolikokrat srečali upokojene Skandinavce, Nemce, Avstrijce in druge, ki se že pozimi ali zgodaj spomladi s svojim avtodomom preprosto preselijo na jug, v Turčijo, Maroko, Tunizijo in tam pričakajo konec ogrevalne sezone! Omenjene države imajo poceni kampe, ki so odprti vse dni v letu, in namesto da bi tu, v mrzli Evropi plačevali kurilno olje, si pod sončnim nebom kje ob morju privoščijo večmesečne počitnice. S cenejšo in boljšo hrano in z nižjimi stroški, kot bi jih imeli, če bi vse dni ždeli doma.
To so seveda tisti srečneži, ki imajo avtodom. Načeloma namreč velja, da se avtodom splača kupiti, če ga boste uporabljali vsaj mesec in pol na leto. Kar je manj od tega, je premalo, da bi se finančno izplačalo, zato priporočamo najem.

Najbolj prilagodljiv hotel
Če nimate želje po avtodomarstvu globoko v srcu, se utegnete vprašati, ali je najem avtodoma sploh smiseln. Dejstvo je, da so cene najema za povprečen, klasičen avtodom pri nas od najmanj 60 evrov v nizki sezoni in kakih 130 evrov v visoki sezoni. Kadar se torej odpravita na potovanje samo dva, je zanju seveda ugodneje potovati z osebnim avtomobilom in prenočevati v sobah ali v hotelih. Vendar gre za to, da avtodom ponuja tako prijazen način potovanja, spontanega počitka, avanturizma in spogledovanja z okoljem, kot ga ne more nobeno drugo prevozno sredstvo. Avtodom je najbolj prilagodljiv in ustrežljiv hotel na kolesih. Seveda pa morate izbrati zase pravo destinacijo ali pravo državo!
Matematika se seveda precej spremeni, kadar potujejo štiri osebe. Pri več potnikih pa pozor! Čeprav je v avtodomu morda šest ležišč in je avtodom celo daljši od sedmih metrov, je večina avtodomov homologiranih le za štiri osebe! To pomeni, da ni dovoljeno, da bi se v njem vozilo več potnikov!
Najem. V Sloveniji je kakih 50 podjetij, ki uradno posojajo avtodome. Cene za najem se med njimi močno razlikujejo. Odvisne so tudi od termina, ki ga boste izbrali, pa seveda od velikosti in tipa avtodoma.
Ko boste izbirali ponudnika, nikar ne glejte le na ceno, pač pa tudi na to, kako star in kako ohranjen avtodom vam lahko ponudijo. Pri starejšem je več možnosti, da se kaj pokvari, poleg tega so avtodomi stari do dve leti še v garanciji, kar lahko olajša odpravo morebitnih težav z vozilom. Ne pristanite na avtodom, ki se mu vidi, da je slabo vzdrževan – umazan, opraskan, z uničenimi mehanizmi omar, s strganimi komarniki … Če lastnikov ne ganejo vidne poškodbe, kako je šele s tistim, kar je očem skrito?
Če niste ravno časovno vezani in bi želeli malce prihraniti, potem si avtodom izposodite v času srednje sezone – takrat je potovanje po Evropi najlepše – vreme je ugodno, ljudi pa je manj na cesti. Srednja sezona pri večini izposojevalcev traja od sredine aprila do sredine junija ter od začetka septembra do oktobra. V tem času vas bo najemnina približno 6-metrskega avtodoma za štiri osebe stala med 70 in 100 evri na dan, v času visoke sezone pa 25 odstotkov več in v času nizke sezone celo 25 odstotkov manj.
Je pa treba vedeti, da nekateri izposojevalci avtodomov postavljajo omejitev, da je zlasti v visoki sezoni možno najeti avtodom za najmanj 7 ali 9 dni. Omejijo vas lahko tudi s številom prevoženih kilometrov, in sicer je brezplačnih med 300 in 400 kilometrov na dan, če pa jih v času najema prevozite več, je treba doplačilo. Kaj je še treba (do)plačati izposojevalcu avtodoma? Vsekakor pripravo vozila za na pot, ki vključuje polne jeklenke plina, kemikalije za WC, vodo in čiščenje avtodoma. Vse to vas bo stalo nekaj deset evrov. Obvezna je tudi kavcija ali varščina v višini od 600 pa do 1000 evrov. Iz te kavcije se lahko na koncu poračunajo stroški, ki jih bo imel izposojevalec avtodoma z vami zavoljo različnih popravil ali negospodarnega ravnanja; iz kavcije se poravna še končno notranje in zunanje čiščenje avtodoma, čiščenje stranišča ter praznenje rezervoarja odpadne vode. Če boste ob vrnitvi vse to opravili sami, boste prihranili najmanj 100 evrov!
Kaj je zajeto v ceni najema? Vedno je všteto obvezno in kasko zavarovanje, in to z 1-odstotno odbitno franšizo ter zelena karta. Vse drugo je stvar ponudnikov in dogovora med izposojevalcem in vami. Niti ni obvezno, da ima avtodom opremljeno kuhinjo (posoda). Nekateri imajo televizijo, spet drugi ne. Vprašajte, ali je mogoče dobiti prtljažnik za kolesa. Večina avtodomov ima tendo. Nekateri tudi kamping opremo – zunanjo mizo in stole.
Vsekakor pa avtodom nikoli ni opremljen s posteljnino ali z brisačami.

Prevzem avtodoma. Najslabše je, če se po avtodom odpravi nekdo, ki mu je nerodno spraševati in se mu zdi, da bo zaradi svojih vprašanj o delovanju avtodoma deloval neuko. A povemo vam tole zgodbo: nekoč sta dva znani družini športnikov, odlično avtomobilsko-tehnično podkovani, dobili na posodo sponzorski avtodom. In sta se odpravili na pot. Ker je kazalec na armaturni plošči kazal »ničlo«, so se popotniki ustavili na bencinski črpalki. Natočili so gorivo in se pri tem začudili »Hu! Koliko pa je šlo noter!« Potem so plačali gorivo in ugotovili, da »tale števec že pri novem avtu ne dela!«. Merilnik se namreč kljub polnemu rezervoarju ni niti malo premaknil. No, in jim je po nekaj kilometrih zmanjkalo goriva! Šele takrat jim je postalo jasno, da so gorivo natočili v napačen rezervoar - v tistega, v katerem bi morala biti voda ...
Kaj takega se vam prteprosto ne sme zgoditi. Zato, ker vas mora izposojevalec k avtodoma temeljito pripraviti na najem. In vi ga imate pravico temeljito izprašati. Zato povabite s seboj na prevzem avtodoma vsaj še koga – dva si bosta laže zapomnila, kako stvari delujejo. In kaj morate vprašati ob prevzemu?
- Kako deluje plinski štedilnik in kako pečica, če jo ima avtodom.
- Kako deluje hladilnik.
- Kako deluje razsvetljava.
- Kako se vključi in uravnava gretje in morebitno hlajenje.
- Kako deluje črpalka za vodo.
- Kako in kje polniti vodo in kako jo prazniti.
- Kako se uporablja (prazni) stranišče, kako pogosto se ga prazni, kako deluje prha.
- Delovanje kontrolne plošče.
- Kje se priključi elektrika ali je na voljo priključni kabel?

Izposojevalca avtodoma prosite, da vas popelje na testno vožnjo, da se spoznate s cesto. Vožnja avtodoma je specifična zaradi njegove velikosti in če še nikoli niste vozili niti kombija in naenkrat sedete za volan avtodoma, ste pravi zmagovalec, če boste s potovanja prišli brez praske. Avtodom je visok in zlahka se vam zgodi, da se zataknete že v krošnji kakega borovca v avtokampu. Za avtodom tudi ne vidite in zato morate pri vožnji stalno spremljati dogajanje v obeh bočnih vzvratnih ogledalih, levem in desnem Ogledala si že pred začetkom vožnje dobro in natančno nastavite, da boste imeli vedno na očeh dogajanje za avtodomom in ob njem.
Vožnja z avtodomom je najprijetnejša pri hitrosti do največ 100 km/uro. Pri višjih hitrostih se poveča poraba goriva, zaradi teže vozila pa se podaljša tudi zavorna razdalja.
Avtodom ima visoko težišče, kar se opazi pri bočnih nagibih v ovinkih, težavo lahko predstavlja tudi veter, saj ima vozilo velike stranske površine.
Ob prevzemu vozila boste seveda dobili dokumente, zeleno karto in najemno pogodbo.
Preden avtodom odpeljete, ga temeljito preglejte! To pomeni, da si vzamete tudi uro časa za to opravilo. Poslikajte in vpišite v prevzemni zapisnik tudi najmanjše poškodbe ali okvare, ki jih opazite, sicer vam jih lahko izposojevalec avtodoma zaračuna, kot da ste jih naredili vi. Preverite tudi delovanje hladilnika, štedilnika, črpalke za vodo in stanje (!) platnenega nadstreška, zapiranje vseh omar, delovanje ključavnic, radia, svetil, smernih kazalcev in ne pozabite vpisati stanje števca. Je v vozilu res vsa dodatna oprema ali si je prejšnji najemnik »izposodil« električni kabel, zaračunali pa ga bodo vam?
Če se vam zgodi kaj bolj zoprnega, kot je na primer prometna nesreča ali vlom v vozilo, morate obvezno poklicati policijo in dobiti policijski zapisnik.

Nakup. Preden se odločite za nakup avtodoma, je priporočljivo, da ga vsaj kdaj najamete. Morda boste ugotovili, da vam tak način potovanja ni tako pisan na kožo, kot ste to pričakovali, ali pa, da se ne počutite udobno pri vožnji tako velikega vozila.
Nasvetov o nakupu novega avtodoma skoraj ni mogoče dajati. Seveda je pomemben dovolj zmogljiv motor, da boste dovolj udobno zdelovali klance.
Pri nakupu rabljenih avtodomov v prvi vrsti velja, da se ne kupuje tistih, ki so jih lastniki dajali v najem. Čeprav so stari le dve leti ali tri leta, so takšni avtodomi lahko močno zdelani! Z nekaj sreče lahko najdete ohranjen avtodom starejšega letnika z malo kilometri in ker so starejši avtodomi klasične izvedbe, z malo plastike, so lahko prav lepo ohranjeni. Rakasta rana starejših avtodomov pa je lahko vlaga. Ko se ta zavleče v tla, ki so v avtodomu praviloma lesena, seveda gnijejo. Po navadi je najbolj kritična kopalnica.
Če je le mogoče, je dobro preveriti tudi tesnenje spojev med streho in stranicami bivalnika in pri strešnih zračnikih. Notranjost, ki je bolj ali manj iz lesa, seveda ne mara vlage. Dvignite preproge in preverite, ali je les kje napet.
Velikost avtodoma je seveda pomembna. Samo vi veste, koliko ljudi bo praviloma potovalo z njim, toda spet poudarjamo: število ležišč še ne pomeni dovoljenega števila potnikov. Le redki avtodomi so homologirani za šest oseb! Pri nakupu morate tudi vedeti, ali boste potovali samo poleti ali tudi pozimi. Za zimske razmere mora biti avtodom bolje izoliran in imeti mora primerno možnost ogrevanja.
Še nekaj spletnih strani, kjer si lahko ogledate ponudbo rabljenih avtodomov pri nas in v Evropi:
www.avto.net, www.avtoweb.si, www.mobile.de, motors.ebay.de, www.autoscout24.de, www.motorhomes-world.org, www.wohnmobilpark.com, automobile-moto.listings.ebay.fr, www.autoscout24.fr, www.autoscout24.it

Vse s seboj? Ni res!
Priprave na pot se začnejo z »vkrcavanjem«. In tu vas moramo opozoriti na težavo, s katero se slovenski avtodomarji najpogosteje srečajo v Avstriji ali Nemčiji. Avtodome tehtajo! Enako kot tovornjake, saj ne smejo preseči v homologaciji navedene teže, to pa je ponavadi 3,5 tone!
Avtodom seveda lahko vozite z B-kategorijo, saj je večina homologiranih za največjo obremenitev do 3500 kg, kar je limit za kategorijo B. 
Toda pozor! Večina avtodomov, ki jih videvamo na cestah (imajo približno 6 metrov ali malo več), je že samo po sebi težkih blizu 3 tone, slabih 200 kilogramov pa lahko tehtajo samo tekočine, zato redno praznite rezervoar z odpadno vodo! Če se v avtodomu peljejo štirje potniki, so brez prtljage povsem dovolj težki, da ima avtodom skupaj 3500 kg. Zato velja: ne pretiravajte s prtljago! Če vas stehtajo in boste pretežki, boste plačali kazen.

Kje lahko prenočujete
Slovenija vsekakor ni država, ki je prijazna avtodomarjem. Hrvaška še bistveno manj! Naši sosedje namreč dosledno prepovedujejo in preganjajo kampiranje zunaj kampov, torej tudi »parkiranje« avtodomov v nočnem času. Tu je Hrvaška še svetlobno leto pred tistimi članicami Evropske unije, ki so do avtodomarjev najbolj prijazne. Govorimo o Avstriji, Franciji, Italiji, Nizozemski, Skandinaviji in predvsem o Nemčiji. Nemčija je nedvomno za avtodomarje najbolj prijazna država. No, tudi Avstrija. Tam in tudi marsikje v prej naštetih državah je mogoče prenočiti na številnih mestih, označenih, da so namenjena avtodomarjem. Tam so veseli, da sploh pridete! Vedo, da boste zjutraj v pekarni kupili kruh in dali ljudem zaslužiti. Ponekod je tako prenočevanje na označenih parkiriščih kar brezplačno, drugje pa je na parkirišču postavljen avtomat, s pomočjo katerega si za kakih 10 evrov kupite »nočnino«, zraven pa imate včasih še možnost priključka na elektriko, vodo, odtok za spuščanje odpadne vode, ... Tudi kampi imajo velikokrat kar pred vhodom poseben prostor, namenjen samo prenočevanju atodomarjev – ostanete eno noč in plačate med 10 in 20 evri, razumen denar, torej.
Raj za avtodomarje je tudi Skandinavija, tam je nasploh taborjenje na divje dovoljeno in je torej brezplačno.
V Sloveniji je zanimiva možnost obisk toplic, večina jih zdaj nudi poseben prostor za avtodomarje.
Kako je sicer s taborjenjem na divje? Že zavoljo varnosti je vedno bolje spati v kampih kot na divje. Poznamo ničkoliko zgodb, ko so ljudje prespali v avtodomu na parkirišču, vlomilci so jim v vozilo spustili uspavalni plin in jim nemoteno preiskali vozilo ter okradli.
Toda tukaj velja pravilo »po pameti«. Če ne boste spali v kampu, se je dobro utaboriti tam, kjer je že več avtodomarjev skupaj; če že drugega ne, pa vozite s seboj veliko pasjo skledo in jo pustite ponoči na vidnem mestu pred avtodomom.
V trgovinah z opremo za avtodome pa si lahko kupite tudi katerega od vodičev, kjer so po državah popisani vsi kampi in postajališča, kjer je mogoče zastonj ali za denar parkirati ali prenočiti. Zelo znani so vodiči nemškega ali največjega evropskega avtomobilskega kluba ADAC: Camping Caravaning Führer.

V srednji sezoni, od sredine aprila do sredine junija ter od začetka septembra do oktobra, vas bo najemnina približno 6-metrskega avtodoma za štiri osebe stala od 70 do 100 evrov na dan.

Avstrija: Salzkammergut

Predlog kažipota: Slovenija – Salzburg – Fuschl am See – St. Gilgen – Strobl – St. Wolfgang im Salzkammergut (gora Schafberg) – Bad Ischl – Bad Goisern – Hallstatt – Gosauzwang - Russbach – Annaberg – avtocesta A10, uvoz Huttau – Slovenija
Način potovanja: Nezahtevne ceste za vožnjo tako z avtodomom, kot zavtomobilom. Veliko kampov ob jezerih in zasebnih penzionov ter hotelov. Zelo urejeno, visok standard! Nočitev pri zasebnikih z zajtrkom za dve osebi vas bo v visoki sezoni stala blizu 70 evrov in več.

Dežela Salzkammergut se v širokem pasu razprostira vzhodno od Salzburga. Med hribi in gorami je tu kar 50 jezer in jezerc, pokrajina še najbolj spominja na okolico našega dvojčka Bled – Bohinj. Toda lepota narave pa ni bila tista, zaradi katere bi Habsburžani razglasili Salzkammergut za svoje zaprto območje: kriva je bila sol! V Hallstattu, kamor vas vabimo, so že pred 7.000 leti kopali sol!

Za izhodišče poti vzamemo Salzburg. Le 286 kilometrov je oddaljen od Ljubljane in kake tri ure dokaj ležerne vožnje. Iz Mozartovega mesta se usmerimo proti vzhodu, na deželno cesto B158, ki pelje skozi pokrajino Salzkammergut, dan pa lahko končate na vasi ob enem od jezer. Penzionov je veliko, kampov ob jezerih tudi. Okolica je prepredena z vzpenjačami in gorskimi železnicami na okoliške hribe in gore, po jezerih iz kraja v kraj nenehno vozijo barke. Pestro je tako narava kot domačije, saj so kot iz pravljice!
Pokrajina Salzkammergut nosi zgodovinsko ime, (salz=sol, kammer=zbornica, gut=posest), nekoč so si območje med mestoma Gmund in Ausse lastili Habsburžani - in to dobesedno, saj so ga kot del svoje zakladnice celo zaprli. Vstop v “rezervat” so imeli le tisti s posebnim dovoljenjem, vsi drugi so se tam rodili ali so bili rudarji v rudnikih soli in gozdarji ter tesarji. Težko si je predstavljati, kako pomembno vlogo je imela sol v razvoju teh krajev. S soljo so tukajšnji trgovci oskrbovali Evropo daleč na sever in vse do sredozemskega morja na jug. Je Martin Krpan torej res tovoril sol z morja ali pa je bil tisto vendarle smodnik, sol pa smo dobivali ker lepo iz solnih rudnikov Salzkammerguta? Levstik namreč piše o angleški soli, v tistih časih pa so s tem izrazom poimenovali soliter, ki je glavna sestavina smodnika.
Zadnjih sto let so okoliški rudniki soli zgolj turistična atrakcija, Salzkammergut pa avstrijska turistična destinacija s številnimi termalnimi zdravilišči in z jezeri, ki imajo menda tako čisto vodo, da jo domačini razglašajo za pitno.

S starinsko lokomotivo na Schafberg
Ob jezeru Fuschl am See, ki je prvo jezero na poti iz Salzburga, je speljana pešpot, kar pa še ne pomeni, da boste lahko hodili prav ob vodi, saj je obala v glavnem zasebna last in je temu primerno ograjena.
Iz Fuschl am See je do naslednjega jezera, do Wolfgangsee, le 7 kilometrov. Je eno najbolj turističnih jezer, obkrožajo ga trije večji kraji. Prvi, na katerega naletite, je St. Gilgen. Ima 3700 prebivalcev, v njem se je rodila Mozartova mama in pravijo, da je mestece Mozarta še posebej navdihnilo pri skladanju. Že od tod boste uzrli visoko goro z objektom na vrhu, ki se vzpenja iznad jezera. To je Schafberg. Toda do vznožja bo treba vse okrog jezera, in sicer najprej do Strobla, ki je na drugem koncu jezera. Naj opozorimo, da so med St. Gilgnom in Stroblom številni kampi. Med vsemi tremi mesti vozijo tudi potniške barke.
Naš naslednji cilj je tretje naselje ob Wolfgangseeju, to je St. Wolfgang. Slikovito avstrijsko mestece ima prav posebno železniško postajo: na njej čakajo zaprti leseni vagoni, ob progi je velik kup premoga, ki poganja lokomotivo. V neposredni bližini je veliko plačljivo parkirišče zaprtega tipa, kjer parkirajte svoje vozilo - avtodom ali avto. Na poti si preprosto morate vzeti tiste 3 ali 4 urice, da si privoščite izlet na 1782 metrov visoki Schafberg ali Ovčji hrib v prevodu. Nanj so že leta 1892 speljali tako imenovano Schafbergbahn, železniško progo za prevoz ovac na goro. 6000 mul je sodelovalo pri tem dejanju in v enem samem letu so zgradili 24 metrov dolg viadukt, veliko kamnitih obokanih mostov in nekaj predorov. Zdaj vas starinska lokomotiva iz centra mesta v eni uri potegne 1732 metrov visoko. Vožnja z vlakom po enotirni progi je prijetna, na trenutke malce dih jemajoča – vlak vozi v obe smeri in zato so zgrajena posebna izogibališča, ko pa ste povsem na vrhu, se vam odpre pogled na številna okoliška jezera. Od končne postaje do vrha, kjer stoji gorski hotel Schafbergspitze, je le še nekaj minut hoje. Tisto, kar najbolj očara, so navpične, prepadne stene pod vami. S terase hotela Schafbergspitze je božanski razgled, priporočamo vam, da si privoščite tudi kosilo – cene so sprejemljive, hrana pa dobra.

Kjer je Franc Jožef spoznal Sissi
Iz Sant Wolfganga se odpeljemo v Bad Ischl, prestolnico Salzkammerguta. Tu so najstarejše avstrijske toplice s slano vodo, zdaj je to sodobno zdravilišče. Kraj pa je postal znamenit pred vsem po tem, da je na poletni oddih in na lov v svojo vilo prihajal cesar Franc Jožef. Tako imenovano Kaiservillo lahko tudi obiščete. Prav tako so v zdraviliško mesto Bad Ischl zahajali Johann Strauss, Brahms, Bruckner, Franz Lehar … Slednji je v svoji mogočni vili (spoznate jo po napisu Lehar Villa) skomponiral kar 24 operet.
Bad Ischl z okolico imajo Avstrijci za zelo romantično mesto. Najverjetneje zato, ker sta se tu na nekem plesu spoznala in zaljubila cesar Franc Jožef in Elizabeta Bavarska – Sissi, se tu zaročila ter se čez leto dni tudi poročila. V okolici boste opazili kažopote z napisom “Romantikstrasse”. To je pravzaprav mreža razglednih cest od Salzburga pa vse do Dunaja, ki predstavljajo nekakšno alternativo dolgočasni avtocesti. Tudi izlet, ki vam ga predstavljamo, je del te poti.
Iz Bad Isclha se zdaj obrnemo proti jugu v kraj Bad Goisern. Po njem naj bi dobili ime gojzarji, ki so jih tu izdelovali in so jih nosili tudi avstrijski cesarji. Ti seveda niso lezli v gore peš, saj je bil tod okrog nekoč razvit prav posebne vrste turizem: najel si nosače, da so te odnesli na vrh.

Belo zlato iz Hallstatta
Iz kraja Bad Goisern je do jezera Hallstatter le nekaj kilometrov. Peljemo se torej po tako imenovani avstrijski romantični cesti naravnost v naročje avstrijskega zgodovinskega bisera, ki je razglašen tudi za Unescovo svetovno kulturno dediščino, v Hallstatt. Halštatska doba (pozna železna doba, od 800 do 400 pr. n. št.), katere najslavnejša predstavnica v Sloveniji je vaška situla, je ime seveda dobila prav po kraju Hallstatt. To je vas z manj kot 1000 prebivalci, ki je tako stisnjena med jezero in hrib, da ljudi preprosto ni bilo kam pokopavati in si lahko imel na pokopališču rezerviran grob samo za deset let. Po tem so vsakega izkopali in pospravili v kostnico – ki si jo danes lahko ogledate! Ne čudite se, če boste med tisočimi lobanjami videli tudi pobarvane. Poslikali so jih v glavnem domači slikarji med leti 1780 in 1900.
Hallstatt se postavlja z najstarejšim rudnikom kamene soli na svetu. V njem naj bi sol kopali že pred 7000 leti! Tudi Hallstatt je dobil svoje ime po soli, saj je beseda hal keltski izraz za sol. V obdobju prazgodovine so sol tovorili iz rudnika v dolino v blokih, ki so jih nosili na hrbtu, in sicer v koših iz živalske kože. Leta 1595 pa so zgradili kar 40 kilometrov dolg cevovod, da so rudniško sol spirali z vodo in nato raztopino po lesenih ceveh spuščali v dolino, kjer so jo znova izsušili. Rudnik si je vredno ogledati, do vhoda pa se boste morali iz Hallstatta peljati z gondolo, saj leži vrh 838 metrov visokega hriba.
Ker so v bližini rudnika našli več tisoč žarnih in skeletnih grobov, ki so jim bili pridani številni bogati pridatki, so arheologi ocenili, da je bila to izjemno bogata družba. Pravijo, da je bila halštatska družba celo bogatejša od starega Rima, grobovi pa nakazujejo, da je bilo bogatsvo zelo enakomerno porazdeljeno med prebivalci. Zanimivo je to, da je bil Hallstatt vse do 19. stoletja dostopen izključno po jezdni poti, medtem ko so sol tovorili po jezeru in nato po rekah.
Vse do 19. stoletja je halštatski rudnik prinašal bogastvo: že v 16. stoletju so imeli svojo bolnišnico, delavci so imeli pravico do brezplačnega zdravljenja, bili so oproščeni služenja vojaščine in tudi davkov! Imeli so pravico do pokojnine. Pomoč so dobivali tudi revni in onemogli. Potem pa je Hallstatt začel doživljati usodo slovenskih zasavskih rudarskih mest. “Tu ne boste našli polnih krožnikov,” je leta 1821 o kraju zapisal mimoidoči popotnik.
Danes ne iščite možnosti, da bi parkirali v vasi – ta je od maja do oktobra zaprta za promet! Parkirišča ali več garažnih hiš je kar v predoru, prostora pač ni.

Kam še? Passau!
Obisk Salzkammerguta lahko povežete s še eno zanimivo potjo, in sicer se usmerite 120 kilometrov na sever, v mesto Passau (Nemčija), kjer je sotočje rek Inn, Ilz in Donave.
Passau je matično pristanišče za rečne potovalne ladje. Tu lahko izkoristite eno od številnih možnosti popoldanskega potovanja po Donavi z večerjo ob glasbi in nazaj. Z reke se namreč ponuja čudovit razgled na gradove in srednjeveška mesteca.
Ob reki so speljane sanjsko označene in urejene kolesarske steze, vasice so čudovite, kraji so vinorodni, jeste lahko na osmicah in opazujete bogat rečni promet. Vso pot ob Donavi proti Linzu so levo in desno ob reki kampi, na mestu Donauschlinge, po naše Donavske pentlje, (na pol poti med mestoma Passau in Linz) je velika restavracija z izjemnimi dunajskimni zrezki, lepo teraso ter s pogledom na čudovito reko in promet na njej.

Švica: Gornergrath

Za 300 evrov, kolikor bodo stali potni stroški v obe smeri poti, si lahko privoščite razkošje, da v Ljubljani sedete na vlak, šestkrat prestopite in že ste v Švici, na sedlu Gornergrat, kamor vas pripelje gorska železnica. Okrog vas je kar 29 vrhov, višjih od 4000 metrov; Matterhorn je kot na dlani! In del poti ali pa kar vso pot v dolino lahko opravite tudi peš – vlak vas bo pobral niže, na naslednji postaji!

Izhodišče tega izleta je majhno mestece Zermatt, znano smučarsko in gorniško središče, v katerem živi manj kot 6.000 prebivalcev. Zermatt je seveda idiličen. Tri ulice ima in zato, da ne bi ljudem krnili pogleda na bližnje gore, zlasti na 4478 m visoki Matterhorn, so se odločili, da v njem ne bo avtomobilov. Vsa vozila so pravzaprav le na električni pogon, tudi avtobusi, kvečjemu kak policist se sme pripoditi mimo. Zato v Zermattu ni niti hrupa. Veliko pohodnikov je tu in če ne boste športno oblečeni, vsaj v planinsko opremo, boste videti kar malo čudno.
Če bi se na to pot odpravili z vozilom, bi ga morali pustiti že 10 kilometrov pred Zermattom, v kraju Täsch. Tu je treba parkirati v parkirni hiši (Matterhorn Terminal Täsch-Bahnhof) in se odpraviti proti vlaku za Zermatt.
Ko se pripeljete v Zermatt, se na železniški postaji usmerite v levo. Čez nekaj metrov boste na desni zagledali napis Gornergrat Bahn - The matterhorn railway. Od tu vas povabimo na nepozabno pot navzgor, nad ledenik Gorner, z gorsko železnico Gornergrat Bahn se namreč pripeljete na 3089 metrov in si pričarate razgled, o katerem boste še dolgo sanjali.
Vmesnih postaj na deset kilometrov dolgi progi proti vrhu ima vlak kar nekaj. Planinci vstopajo in izstopajo, tisti, ki ne hodijo, se ustavijo na postaji zgolj zato, da v hotelu spijejo požirek ali dva. Res je, tu so tudi hoteli in ko z vlakom prispete do zadnje železniške postaje Gornergrat, se po široki poti, skoraj že cesti, usmerite do Kulmhotela. Stoji na nadmorski višini 3100 metrov, sobo s pogledom na Matterhorn pa lahko dobite le, če jo prej rezervirate (www.booking.com), kar pa vas v poletni visoki sezoni stalo kakih 300 evrov – za dve osebi. Lokacija se pač plača.
Pred Kulmhotelom se usmerite v desno in nadaljujte po poti ob panoramski terasi proti razgledišču. Razgledišče je na nadmorski višini 3136 metrov.
Ceneje bo, če si prenočišče rezervirate ali poiščete v lepem mestecu Brig, 40 kilometrov pred Zermattom. Vlaki tako ali tako ves čas vozijo, s šotorom pa lahko kampirate tudi v samem mestu.

Načrt potovanja z vlakom
1. Ljubljana - Milano
Iz Ljubljane do Milana z vlakom dvakrat prestopite, in sicer v Beljaku (Villach) in v Benetkah (Venezia Mestre).
Povratna vozovnica vas bo stala blizu 150 evrov, lahko manj, lahko pa bistveno več (odvisno od ure in dneva, ki ga boste izbrali). Info o cenah: www.slo-zeleznice.si (za razdaljo Ljubljana – Villach) in www.trenitalia.com (Villach – Milano).
2. Milano - Domodossola
V Milanu izberite smer za postajo Domodossola. Vožnja proti severozahodu traja iz Milana blizu uro in pol, linija je direktna. Cena povratne vozovnice je približno 40 evrov. Nakup kart in info: www.sbb.ch ali www.fsitaliane.it
3. Domodossola - Zermatt
V Domodossoli kupite vozovnico za Zermatt, enkrat boste morali prestopiti, in sicer v Brigu.
Potovanje traja najmanj dve uri in pol, povratna vozovnica stane blizu 45 evrov. Nakup kart in info: www.sbb.ch
4. Zermatt – Gornergrat
V Zermattu vstopite na gorsko železnico Gornergrat Bahn, ki vas po 38 minutah vožnje pripelje na 3089 metrov. Povratna vozovnica stane 72 evrov, skupine, večje od 10 oseb, jo plačajo po 58 evrov na potnika. Info: www.gornerratbahn.ch

Hrvaška, spotoma: reka Zrmanja

Predlog kažipota: Zrmanjo lahko obiščete kar spotoma, na poti v Zadar ali južneje v Dalmacijo. Izhodišče izleta je Obrovac, 240 km oddaljen od Ilirske Bistrice, če se peljete ob morju.

Način potovanja: z osebnim vozilom, lahko z avtodomom. Del poti do razgledišča nad Zrmanjo se lahko sprehodite. Za pot vprašajte domačine, saj so označbe slabe.
Skopati se v morju in splakniti v Zrmanji je cilj izleta, ki nas odpelje vse do mesta, kjer so nekoč stale kulise indijanskega naselja za snemanje filmov o Winnetouju.

Predstavljajte si kamnit svet, nizko mediteransko dišeče zelenje, ki ga žge sonce in biča veter. Vmes pa kot smaragd zeleno vodo, obdano z belimi skalami in modrim nebom. To je Zrmanja. Njena skrivnost je, da je v svojih najlepših odsekih ravno prav skrita, da se površni turisti vozijo mimo na morje, ne da bi trznili zaradi te skrite lepote. Naj tako tudi ostane - in to čim dlje časa. Dokler namreč ob njej ne teče cesta, temveč jo poti le prebadajo, dokler se ob njej ne gradi in se tu ustavljajo le redki, bo ostala kolikor toliko neokrnjena.

Tu so snemali film Vinetou.
Reka Zrmanja je dokaj kratka. Nekako 17 kilometrov je je plovne. Z morja lahko vanjo vstopite s čolnom, plovni kanal je označen. Približno dva kilometra pred izlivom v morje ima Zrmanja svoj najbolj prepoznavni obraz. Tu teče skozi kanjon, katerega stene se pnejo do 130 metrov visoko. Pod krajem Maslenica pa se izliva v morje v malone zaprtem zalivu, imenovanem Novigradsko more.
Če greste po zemljevidu v merilu vsaj 1:200.000, od mosta Maslenica in izliva Zrmanje proti toku navzgor, najdete mesto Obrovac, ki ga reka deli na dve polovici. Od tu naprej pa so kraji in zaselki ob reki izredno redki, bregovi postajajo nedostopni, ker je pač vzrok, da je lepotica ostala čista.
Za izhodišče izleta izberite prav mestece Obrovac. Tu kot duh nekega časa sameva z razpadom skupne države obubožana in v kasnejšem obstreljevanju razdejana tovarna glinice in aluminija. Zapeljite se mimo te opustele tovarne, to je nekako dva kilometra vožnje. Mesto, kjer so gospodovali Turki, leži spodaj v kanjonu. Vijugasta cesta se prijetno strmo in ovinkasto spušča in le na trenutke odkriva pogled na zeleno reko in mestne strehe.
Ta pogled v človeku zlahka zbudi vtis, da tu nima smisla zapravljati časa. Vendar - ne! Iz središča Obrovca zapeljite po lokalni cesti proti Kninu. Potem ko ste prevozili serpentine, zavijte proti Kninu in ko se glavna cesta odcepi za Kistanje, kar nadaljujte vožnjo, pazite le, da peljete vzporedno s tokom reke. Spodaj na reki boste kmalu opazili akumulacijsko jezero elektrarnice Obrovac, do katerega so speljani nekakšni cevovodi. Od tega trenutka naprej pa bodite pozorni na le malo oddaljen pravokoten odcep v levo, ki pelje v kraj Bilišane. Tu zavijete in po nekaj sto metrih boste zgroženi opazili, da lokalna skupnost pod previsom čisto zares odlaga gore smeti, ki ustrezno zaudarjajo. Na pravi poti ste. Pospešite!
Kaj kmalu boste pripeljali do kovinskega mostu, kjer je taborniški kamp in izposojevalnica kanujev. Pa tudi prva lehnjakasta brzica, prek katere se voda preliva v mirno laguno, v kateri se lahko z užitkom ohladite. Seveda si to lahko privoščite takrat, ko je voda mirna in predvidljiva, kajti ob dežju Zrmanja ponori!
Nadaljevanje dneva načrtujte za pozno popoldne.
Zapeljite se nazaj do porušene tovarne glinice in od tu (ni treba peljati do glavne ceste pri kraju Zaton Obrovački!) uberite smer proti Maslenici, natančneje rečeno, proti zaselku Jasenice. Vendar ne vozite prehitro. Na polovici razdalje do tega zaselka je namreč komaj zaznaven odcep makadamske ceste (levo, proti kanjonu!), ki sploh ni dobro označen in zlahka se zgodi, da se boste kar nekaj časa vrteli v krogu.
Po slabem kilometru vožnje (ali peš hoje, če ste z avtodomom) mimo nizkega grmovja boste odkrili velik plato nad Zrmanjo, od koder se odpira pogled na bele klife in na kakih sto metrov niže ležečo smaragdno reko. Od lepote in kontrasta smaragdne in bele barve zabolijo oči! In točno tu je stalo indijansko mesto, ko so snemali kavbojsko-indijanske filme, v katerih sta igrala dobra fanta Winnetou in Old Shatterhandu.
Ko smo bili še mulci, smo mislili, da je to nekje v Ameriki, in vzdihovali, oh, kako lepa je ta Amerika! Zdaj ta »Amerika« stoji pred vami.

Potujemo skozi Grčijo: Olimpija in igre

Olimpijsko leto je. Imajo tokratne olimpijske igre v Londonu še kaj skupnega s tistimi pred več kot 2500 leti? Sprehodimo se po Olimpiji, nekdanji grški državici na zahodu Peloponeza. Ostaline starogrškega »olimpijskega mesta« nam z nekaj domišljije še vedno pričarajo ozračje v časih, ko so se ob polni luni enkrat med 27. julijem in 17. septembrom zbrali moški iz vse Grčije, da bi si ogledali naboljše atlete. Ti so nastopali goli.

V resnici je bilo tako, da si sužnji in ženske v antični Grčiji niso smeli ogledati olimpijskih iger. In če so katero žensko zasačili med gledalci, zlasti še, če je bila poročena, so jo takoj vrgli z gore! Zanimivo pa je, da so si igre lahko ogledali barbari, vendar le, če so spoštovali dogovor o premirju, niso pa smeli tekmovati. V času olimpijskih iger so morale prenehati vse vojne in takšno premirje je lahko trajalo kar tri mesece, vedno poleti. Zimske olimpijske igre so novodobna zadeva! 

Zmagovalcu venček in brezplačna hrana, goljufu kip
Ko se zdaj pripelješ v Olimpijo (gr. Olympia), kjer so vsaj že leta 776 pr. n. št. imeli olimpijske igre, mu na poti do nekdanjega stadiona pade v oči, da so vsi atleti, ki so prihajali na stadion, morali stopati po poti, ob kateri so stali kipi z napisi goljufivih udeležencev iger. Na kipu pa ni bilo zapisano le ime atleta, pač pa tudi ime njegove družine in dejanje, ki ga je goljuf zagrešil. To je bila sramota brez primere, saj so atleti na igrah tekmovali izključno za čast in slavo!
Slava pa je imela nekoč drugačen okus in ta ni imel vonja po denarju. Zmagovalec ga sploh ni smel prejeti, pač pa je dobil na igrah v Olimpiji izključno venček, spleten iz oljčnih vejic, in kip, vazo ali trinožnik iz plemenite kovine. Slava je pomenila, da so ga pesniki opevali v pesmih, bil je osvobojen plačevanja davkov, imel je častni sedež v gledališču, dobival je brezplačno hrano ...
»Festivalov«, kakršne so bile igre v Olimpiji, je bilo po grških polisih več in zlahka bi se zgodilo, da igram danes ne bi rekli olimpijske, pač pa morda pitijske ali delfijske igre. Te je na vsaka 4 leta gostilo mesto Defi in igre so bile vsaj tako pomembne kot tiste v Olimpiji, le da so tekmovali tudi v glasbi in poeziji, zmagovalec pa je namesto oljčnega večka dobil lovorov venec.
Če boste potovali po Grčiji, si morate obvezno ogledati tudi Delfe, in to takoj zjutraj, po odprtju (odprejo ob 7.30 uri). To je namreč mogočno svetišče, naslonjeno na goro in prav na vrhu kraljuje stadion. Vtis, ki ga naredijo Delfi na popotnika, je zelo močen, verjetno najmočnejši v vsej Grčiji, skvari pa ga lahko vročina. Pot na vrh proti stadionu je namreč skoraj brez vsakršne sence, poduhovljeno ozračje pa kvarijo še trume glasnih, nespoštljivih turistov. Enako velja tudi za Olimpijo, kjer odpirajo ob 8. uri zjutraj. In več kot splača se biti tam med prvimi, morda s knjigo Najlepše antične pripovedke v roki ... Poiščite svojo dišečo figo, sedite pod njo in si vzemite čas!
Olimpijske igre, kakršne gledamo danes, se seveda močno razlikujejo od tistih pred 2500 in več let. Tiste v Olimpiji in v Delfih so bile prav tako na vsaka 4 leta (delfijske tri leta po olimpijskih), a to je bil predvsem verski dogodek, namenjen čaščenju božanstev. V Olimpiji so častili Zeusa, v Delfih Apolona. 
Sprva so igre trajale le en dan, in sicer so tekmovali zgolj v teku, na svojem vrhuncu pa so jih raztegnili na 5 dni. Tekmovalci so prispeli v Olimpijo vsaj mesec dni pred igrami, nato pa so si z enako hrano in enakimi vadbenimi pogoji krepili telo in duha vse do iger. Te so se začele z velikimi častmi in darovanjem v čast Zeusu ter s prisego atletov, da so trenirali deset mesecev in da bodo spoštovali pravila! Naslednji dan so se začela tekmovanja, tekmovalne discipline pa so bile teki, rokoborba, boks, dirke z vozovi in najprestižnejša, peteroboj (skok v dalj, tek, met diska, rokoborba, met kopja). Vence so podelili zmagovalcem šele zadnji dan.
Leta 394 so bile igre prepovedane, ker naj bi bil to poganski običaj, ki naj bi zaviral razvoj krščanstva. Poskus oživitve olimpijskih iger je znan šele s konca 18. stoletja.

Kdaj v Grčijo? Najlepši meseci so maj, junij, september in oktober.
Kako v Grčijo? V lastni režiji najlaže z letalom ali s trajektom, vozovnice za trajekt iz Benetk do Patrasa lahko kupite na spletni strani AMZS, pri tem imate 5-odstotni popust. Lahko vam pomagajo tudi pri turistični agenciji Avantura (tel. 01 242 00 00).

Beseda gimnazija izhaja iz grške besede gymnos, kar pomeni »nag«. Atleti so namreč vadili in tekmovali goli, s tem so stari Grki poveličevali lepoto moškega treniranega telesa. Vadbišču se je reklo gimnazija. Imeli so ga pomembni kraji, tudi Olimpija. Sestavni deli gimnazije so bili stadion, palestra (zdajšnja telovadnica, namenjena treningu rokoborbe, boksa in igram z žogo), kopališče, pokrito stebrišče za vadbo v slabem vremenu in tudi prostor za študij filozofije, literature, glasbe ... Mladi moški, stari nad 18 let, so v gimnazijah trenirali ne le telo, pač pa tudi duha!
Turizem na kmetiji
Počitnice na turistični kmetiji so zagotovo tiste vrste naložba, kjer dobite največ za vloženi denar! Turistične kmetije so posejane po najlepših krajih Slovenije in večina jih ima sobe za goste. So v glavnem čiste in domačne, kajti tako dober, kot tudi slab glas sežeta v deveto vas. Gostitelji so po navadi ustrežljivi in prilagodljivi, saj delajo zase. Za sobo s kopalnico, za zajtrk in večerjo boste praviloma odšteli približno 30 evrov na osebo na dan. Seveda lahko tudi samo prenočite, kar vas bo stalo od 15 evrov naprej. No, spanje na seniku ponujajo že za 5 evrov!

Turizem na kmetiji

Počitnice na turistični kmetiji so zagotovo tiste, vrste naložba, kjer dobite največ za vloženi denar! Turistične kmetije so posejane po najlepših krajih Slovenije in večina jih ima sobe za goste. So v glavnem čiste in domačne, kajti tako dober, kot tudi slab glas sežeta v deveto vas. Sostitelji so po navadi ustrežljivi in prilagodljivi, saj delajo zase. Za sobo s kopalnico, za zajtrk in večerjo boste praviloma odšteli približno trideset evrov na osebo na dan. Seveda lahko tudi samo prenočite, kar vas bo stalo od petnajst evrov naprej. No, spanje na seniku ponujajo že za pet evrov.

V Sloveniji je več sto turističnih kmetij. Po urejenosti, opremljenosti in storitvah so razdeljene v kategorije, ki jih označujejo 1 jabolko do 4 jabolka. Nekatere med njimi so prave kmetije - z živino, s polji, sadovnjaki in z gozdovi, kjer je tudi hrana na jedilniku izključno domača. Seveda so nekatere tudi take, ki kmetijsko dejavnost počasi opuščajo in se vse bolj posvečajo turizmu. Toda tako intenzivno, kot se to dogaja našim sosedom Avstrijcem, pri nas še dolgo ne bo. Pravi šok smo na primer doživeli onstran meje Svečinskih goric, v Avstriji (Južnoštajerska vinska cesta), kjer ni več sledi o kmečkem turizmu, kakršnega še imamo tu, pri nas. Tam je kmečki turizem le še masovka, z velikimi hoteli in s še večjimi parkirišči za avtobuse, in toliko salam, kot bi jih potrebovali za vse te turiste, verjemite, ne more pridelat niti 10 takih pokrajinah skupaj! Zato vsekakor ne strežejo doma pridelane hrane. Spoštujmo torej to, kar imamo v Sloveniji – vsaj dokler traja.
Obiskali smo nekaj turističnih kmetij, ki jim je skupno to, da so v resnično lepih krajih – nekatere slovijo po kulinariki, druge po naravnih lepotah, za te, o katerih pišemo, pa jamčimo, da vas bodo prepričale. Četudi jih ne obiščete, pojdite mimo vsaj na izlet!

Koroška, Šentanel:
Turistična kmetija Ploder, Šentanel 3, Prevalje
Šentanel je stara koroška vas na 688 metrih nadmorske višine, ki jo preprosto morate obiskati! Leži sama zase, nad Mežico, od vrveža drugih naselij in hrupnih cest oddaljena na vsako stran po nekaj kilometrov. Vas ima čudovito sončno lego, lepe razglede, zelo urejena je in vendar še vedno zelo prvinska. Če jo boste obiskali, ne spreglejte Brusnikove lesene kajže iz leta 1652, ki stoji sredi vasi.
Slab kilometer pred Šentanelom stoji na samem ob cesti turistična kmetija Ploder. To je kmetija s tradicijo, prvi v Šentanelu so se začeli ukvarjati s kmečkim turizmom. In se še vedno, in to zelo dobro! Lani ji je namreč Turistična zveza Slovenije podelila prvo mesto v kategoriji "Turistične kmetije - tri jabolka".
Kmetija ni le urejena, pač pa slovi po odlični kulinariki. Znani so po koroških dobrotah, tudi po "kvočevih nudlnih", ki so tako značilni za ta konec. Za tiste, ki ne veste, to so krapci ali žepki, polnjeni z nadevom iz kuhanih in oslajenih suhih hrušk in včasih tudi s kapljo žganja. Pa še to, če vam ponujajo repico, vas ne sprašujejo po repi, pač pa tako rečejo krompirju.
Razveseljivo je, da imajo tudi cene dokaj ugodne. Za polpenzion boste odšteli 28 evrov, za prenočitev z zajtrkom pa 24 evrov. Lahko pa se odločite tudi za polni penzion.

Solčavsko:
Turistična kmetija Matk, Logarska dolina 21, Solčava
Dolinskemu svetu Solčave, Logarske doline, Matkovega in Robanovega kota ter kraljestvu gorskih kmetij, raztresenih visoko pod Olševo in Raduho, nad Matkovim in Robanovim kotom, rečemo Solčavsko. Postavlja se z najviše ležečimi turističnimi kmetijami pri nas in ena med njimi je kmetija Matk, ki leži na 1165 metrih nadmorske višine. Tu domujeta mir in izjemen razgled, ki seže od Olševe, Raduhe, prek Ojstrice do Mrzle gore.
Matkovi so ekološka kmetija tiste vrste, kjer se boste lahko vključili tudi v njihova vsakdanja kmečka opravila in tako postali del družine, če boste le želeli. Na Solčavskem se je namreč na kmetih reklo družina vsem prebivalcem kmetije, domačim ljudem, najeti delovni sili in tudi živalim!
Danes Matkovi gojijo avtohtone in tradicionalne slovenske pasme žival: krave cike, ovce jezersko-solčavske pasme, med jim dajejo kranjske sivke, jajca štajerske kokoši, na pašnikih in hlevih pa se znajdejo še prašiči, konji, osli, koze …
Kmetija je odlično izhodišče tako za sprehode po gozdovih, kot za manj in bolj zahtevne bližje vrhove (Olševa 1929 m, Raduha 2062 m, Ojstrica 2350 m, Mrzla gora 2203 m).
In cene? Prenočitev 22 evrov, nočitev z zajtrkom 26 evrov, polpenzion 32 evrov. Vse cene so nekoliko višje, če boste ostali manj kot 3 dni.

Ob Kolpi:
Turizem na kmetiji Madronič, Prelesje 10, Stari trg ob Kolpi
Tako lepo je tu, da vam tega najraje ne bi izdali! Kolpa se v Prelesju preliva čez jez in ne boste verjeli - po jezu se zlahka sprehajate! Tu so sipine, torej prava plaža, Kolpa pa je široka, daleč se lahko sprehajate po njej in ponekod je tudi globoka. In če boste prišli med tednom, razen domačinov ne boste srečali veliko prišlekov.
Kar resnično šteje, pa je to, da je le nekaj metrov stran prijazna gostilna, pravzaprav je to turizem na kmetiji Madronič. Pravijo, da je to »hotel« na seniku, saj pri Madroniču lahko tudi prenočite (20 evrov z zajtrkom na osebo - v sobi). Če ne želite v prenočevati v sobi, se lahko odločite za senik (5 evrov na osebo) ali za bližnji manjši kamp.
Madroničeva kuhinja daleč naokoli slovi po odličnih postrvih, povaljanih v koruzni moki, in nikakor se ne gre čuditi, da prihaja k njim toliko gostov -  cene so ugodne! Porcija postrvi s krompirjem in solato vas bo stala blizu 10 evrov. In še to, pri Madroniču se s turizmom ukvarjajo že polnih 40 let! Ne, niso se skvarili.

Slovenske gorice:
Turistična kmetija Dreisiebner, Špičnik 1, Zgornja Kungota
Naravnost na cesto v obliki srčka lahko gledate z vrta turistične ali vinogradniške kmetije Dreisiebner, ki domuje v prelepih, a ne prav znanih Svečinskih goricah. To je pravzaprav najzahodnejši del Slovenskih goric in Dreisiebnerjevi so prav na avstrijsko-slovenski meji. Če jih boste obiskali, imejte s seboj kolesa, kajti na avstrijski strani so odlično urejene kolesarske steze.
Dreisiebnerjeva kmetija na Špičniku je zaradi izjemne lege gostila že veliko znanih imen, tudi tuje delegacije so naši politiki radi pripeljali k jim. Če boste odšli na Špičnik, boste vedeli, zakaj!
Svečinske gorice, vključno z Dreisiebnerjevo kmetijo, so prvinske, in to tako zelo, da je povsem normalno, da vam zajtrk pripravijo iz pravkar nabranih breskev in fig za hišo. Ja, tudi fige rastejo pri njih in zajci se prosto sprehajajo naokrog.
Nasploh se pri tej hiši dobro je. Ponujajo domače jedi, tudi tople, le dogovoriti se je treba vnaprej, kaj i želite. Imajo divjačinske salame, meso iz tünke, tlačenko, sadni kruh, pečen v krušni peči ... In seveda svoje vino iz bližnjih vinogradov.
Cena nočitve z zajtrkom je pri Dreisiebnerjevih 28 evrov na osebo.

Najbolj prijazne slovenske kolesarske poti

Slovenci imamo veliko turističnih kolesarskih poti. Po navadi imajo lepa, zveneča imena, ob njih stoji kakšna prav na redko posejana označba, to pa je tudi vse. Zelo malo kilometrov imamo namreč stez, namenjenih izključno kolesarjem. Kdor je že kolesaril po številnih avstrijskih in nemških kolesarskih poteh, denimo ob tamkajšnjih rekah, pa ve, da smo še zelo na začetku. A vendar se stvari počasi le spreminjajo. Nekaj najlepših in manj zahtevnih kolesarskih poti ponujamo za pokušino in v preizkus.

Obala: Parenzana ali Porečanka
Kje? Od Škofij do Sečovelj ali iz Trsta v Poreč.
Predlagamo relacijo Izola – Lucija.
Dolžina: 12 kilometrov (Izola – Lucija)
Teren: Asfalt, nekaj vzponov
O Parenzani, ki nosi tudi ime Pot zdravja in prijateljstva, pravijo, da je najlepša kolesarska pot v srednji Evropi. Vendar prav veliko ljudi ne ve zanjo. »Parencana«, kajti domačini ji nikoli ne bodo rekli Porečanka, kvečjemu Istranka, je ime zdaj že 110 let stare nekdanje ozkotirne železniške proge, ki je Poreč povezovala s Trstom. V Sloveniji je tekla čez Škofije v Dekane, do Kopra in naprej ob današnji obalni cesti v Izolo, Jagodje, pod Belvederjem v Strunjan, skozi predor v Portorož in Lucijo ter Sečovlje, čez Dragonjo in naprej v hrvaško Istro.
Dolga je bila 123 kilometrov, progo z osmimi predori in s šestimi viadukti ter številnimi objekti ob progi  so zgradili v vsega dveh letih!  Že leta 1935 je Parenzano doletela žalostna usoda. Zaprli so jo, tire naložili na ladjo, jih poslali proti Afriki, toda ladja se je v Sredozemlju potopila. A je Parenzana kljub temu preživela. Zdaj je v Sloveniji urejen in pohodnikom ter kolesarjem namenjen velik del 32-kilometrske proge Parenzana in že deset let je označena kolesarska povezava od semaforiziranega križišča v Strunjanu proti Luciji, in to po lokalnih cestah in javnih poteh.
Najbolj prijeten je tisti del Parenzane, ki pelje iz Izole v Portorož ali v Lucijo.
V Izoli, kjer je tudi muzej Parencana (Ulica Alme Vivode 3, Izola, tel. 05 641 73 57), se priključimo na kolesarsko stezo in se na križišču med Leninovo in Prešernovo ulico usmerimo proti gričevju v zaledju, kjer kmalu opazimo oznako za kolesarsko pot. Zavijemo desno proti Strunjanu in Portorožu. Oznake so solidne, pot ni zahtevna, pa vendar nekoliko razgibana. Pelje nas tudi skozi dva osvetljena predora, čez Šalet (214 m), nadalje pa čez nasade vinogradov in oljčnikov mimo Dobrave in Strunjana do 550 metrov dolgega predora Valeta. Od tam se spustimo v Lucijo.

Gorenjska: Klodičeva kolesarska pot
Kje? Bohinjska Bistrica – Stara Fužina (Bohinjsko jezero) – Srednja vas
Dolžina: slabih 15 kilometrov
Teren: Asfalt, malo makadama, zelo lahka pot
Ta zelo dobro urejena in prijetna kolesarska družinska pot je dobila ime po inženirju Maksu Klodiču, projektantu pomembnih železniških prog in strokovnjaku, ki je sodeloval pri gradnji Bohinjskega predora. Predor je na začetku 20. stoletja  predstavljal najzahtevnejše gradbišče pri nas!
Klodičeva kolesarska pot je namenjena izključno kolesarjem in pešcem ter kmetijski mehanizaciji lastnikov zemljišč, prek katerih poteka steza. Prepovedana pa je za vsa druga motorizirana vozila. In to je njena velika prednost.
Označena pot se začne v Bohinjski Bistrici in vas po levem bregu Save Bohinjke vodi skozi vasi Savica, Kamnje, Polje, Laški Rovt do Ribčevega Laza ob Bohinjskem jezeru. Tu na cerkvici sv. Janeza ne spreglejte freske sv. Krištofa, zaščitnika popotnikov. Odpeljite se naprej do Stare Fužine, kjer so Planšarski muzej, Zoisova graščina in ostanki fužin. Iz Stare Fužine vas pot vodi do vasi Studor in nato naprej do Srednje vasi s koriti in slapom Ribnice. V Srednji vasi se Klodičeva kolesarska pot konča, toda klobaso lahko zašpilite tako, da odkolesarite skozi Češnjico in se vzpnete (!) do Jereke, kjer vas čakata rezljani oltar v cerkvi sv. Marjete in Mežnarjeva hiša - tipičen primerek bohinjske ljudske arhitekture. Spustite se nazaj v Bohinjsko Bistrico.

Gorenjska: Kolesarska pot Kranjska Gora D-2
Kje? Rateče - Planica - Gozd - Martuljek - Mojstrana - Kranjska Gora
Dolžina: 12 kilometrov
Teren: v celoti asfaltirana, brez vzponov, izključno kolesarska
Ta kolesarska pot je morda najbolj znana pri nas. Res je zelo lepa, izvrstno označena in urejena in namenjena izključno kolesarjem in pešcem. Toda ozka je, le 2,5 metra je široka in namenjena je prometu v obe smeri. Težave tako lahko povzročajo sprehajalci psov in, žal, tudi tisti na rolerjih. No, »krotkih ovc gre veliko v štal'co« in ob uvidevnosti je za vse dovolj prostora.
Od Mojstrane do Kranjske Gore se pot rahlo vzpenja, zatorej lahko izkoristite obratno smer. Enako kot Parenzana tudi ta pot poteka po trasi opuščene železniške proge, v glavnem po gozdu (senca!), ločena je od motornega prometa in ima nekaj lično urejenih počivališč. Prav zato je primerna tudi za majhne otroke.
Za tiste, ki lahko ugriznete v večji izziv, priporočamo, da na mejnem prehodu Rateče nadaljujejete pot v Italijo in proti Belopeškim jezerom ali proti Trbižu. Kranjskogorska kolesarska pot je namreč del mednarodnega projekta "Kolesarske poti treh dežel", ki povezujejo Italijo, Slovenijo in Avstrijo.

Gorenjska: Kolesarska pot Radovna
Kje? Krnica pri Zgornjih Gorjah – Zgornja Radovna 
Dolžina: 16 kilometrov
Teren: v glavnem makadam, dolinska, z enim večjim vzponom na koncu
Če vas ne moti sicer utrjen makadam, potem je to pot, ki jo vsekakor priporočamo. Velja za družinam prijazno, torej ni zahtevna, zato kar pogumno na pot proti Gorjam nad Bledom! Sama kolesarska pot ob reki Radovni je zelo slikovita in povezuje naravne in kulturne znamenitosti doline te zanimive reke. Označbe so dobre, informacijske table ob poti pa vas bodo seznanjale s posebnostmi doline, ki jih ne smete spregledati. Zaščitni znak Kolesarske poti Radovna je kolo Srečko, ki predstavlja sončno kolo, za katerega so domačini verjeli, da prinaša srečo. Pot se konča v Zgornji Radovni na Pocarjevi domačiji, kjer lahko v stropnem tramu vidimo izrezljano rozeto tega kolesa. Zdajšnja stanovanjska hiša je iz leta 1775, sicer pa je Pocarjeva dmačija etnografski muzej na prostem.