Da se pomagati

Zgodbe | sep. '12

»Večina ljudi, sploh tistih v srednjih letih, pa tudi dejavni mlajši upokojenci in upokojenke so prepričani, da bodo vitalni in relativno zdravi vse do konca življenje in da ne bodo nikoli potrebovali pomoči. Pa, žal, ni vedno tako,« pravi Lucija Radmila Kaučevič, upokojena dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok – svetovalka, ki bo drugo leto dopolnila šestdeset let.

Ker je še relativno mlada in zdrava ter ima veliko energije, je postala prostovoljka. »Zdravi in čili upokojenci lahko pomagamo marsikje. Varujemo otroke, skrbimo za bolne sorodnike, delamo na vrtu itd. Predvsem pa lahko pomagamo tistim starejšim, ki ne morejo več popolnoma samostojno skrbeti zase. Tako bi bila tudi skrb za dementne, ki živijo še doma ali v domovih starejših, veliko boljša,« je prepričana.
Odraščala je v enostarševski družini in mama, sicer bolničarka, ji je dala veliko ljubezni, naučila jo je tudi poštenja, moralnosti in odgovornosti. Predvsem pa jo je naučila pomagati sočloveku. »To so vrednote, ki danes niso ravno cenjene. Sem pa prepričana, da smo tisti, ki pomagamo drugim, zelo bogati v duši. Mene dobrodelnost zelo osrečuje,« nam zaupa.
V četrtem letniku srednje vzgojiteljske šole šole se je poročila, rodila sina in se še istega leta zaposlila v vrtcu na Ptuju. »Peti letnik sem končala izredno, ob delu. Maturirala sem že skupaj s sošolkami.« Pravi, da je bilo biti vzgojiteljica predšolskim otrokom zelo lepo, a tudi naporno in hkrati izjemno odgovorno. Z možem Silvestrom imata dva sinova: Sergeja in Aljošo ter tri vnuke: Iris, Jano in Aleksandra.
Kljub družini in zahtevni službi se s prostovoljstvom ukvarja že od leta 1996. »Že takrat sem razmišljala o tem, kaj bom počela kot upokojenka,« pravi. »Zdaj, ko sem res upokojena, mi še na misel ne pade, da bi čepela doma, saj imam še veliko energije in rada jo delim z drugimi.« Kot članica Gerontološkega društva Slovenije je bila najprej sovoditeljica, kasneje pa že samostojna voditeljica skupine za samopomoč v ptujskem Domu upokojencev.
»Prostovoljstvo najraje živim tako, kot mi veleva moj občutek za sočloveka. To pomeni, da se nikoli ne obrnem stran, če vidim, da kdo potrebuje pomoč.« Prepričana je, da se da pomagati. Včasih je dovolj, da prisluhneš in da tistemu, ki je v stiski, vsaj malo odleže; včasih pomaga že stisk roke, topla beseda ali konkretna pomoč.
Na Ptuju je od leta 2006 tudi članica društva Optimisti v četrtni skupnosti Ljudski vrt. »Delujem na dveh področjih. Prepevam v ljubiteljski skupini Po stezicah in sem prostovoljka v skupini, kjer delamo po programu Starejši za večjo kakovost življenja doma,« nadaljuje in pravi, da jo pri prostovoljnem delu podpirata oba sinova in mož.
Naša sogovornica je tudi članica Slovenske filantropije, krovne prostovoljske organizaciji, ki jim nudi izobraževanje, da se pri delu s starejšimi bolje znajdejo. Pridružila se je tudi prostovoljkam RESje pri Zvezi društev upokojencev Slovenije, ki obiskujejo dementne osebe po domovih starejših.
»Tako samoumevno se mi zdi, da pomagam ljudem, kjerkoli sem, da sploh ne razmišljam, da počnem kaj posebnega.« Zelo je bila počaščena, ko je lahko pomagala otrokom, žrtvam spolnega in drugega nasilja, ki bivajo v Palčici, hiši zavetja v Grosupljem.
Hkrati je srečna, da je dom starejših na Ptuju že davno spoznal, da jim prostovoljci koristijo. Da so lahko v veliko pomoč osebju v domu, predvsem pa dementnim stanovalcem. »Zaradi čedalje večjega varčevanja in zaradi preobremenjenosti vsega osebja zaposleni v domovih za starejše marsikdaj sami ne zmorejo več. To pa pomeni, da je za tiste, ki so priklenjeni na postelje in za dementne najslabše poskrbljeno, čeprav bi potrebovali največ ljubeče skrbi in pomoči,« pravi Lucija Radmila Kaučevič.