Iz svetovalnice oktober 2012
Kako iz nezdravega odnosa?
Poklicala me je petinsedemdesetletna gospa, ki je za svojo vnukinjo želela pomoč. Omenila je, da že dalj časa opazuje vnukinjin partnerski odnos. Ne želi se vmešavati, vendar ji je hudo, ko vidi, kaj se dogaja. Prosila je, ali lahko dekle pride v svetovalnico na pogovor in na morebitno svetovanje, če se bo odločila, da želi spremeniti svoje življenje.
Med srečanjem se je izkazalo, da vnukinja že šest let živi s partnerjem, ki je do nje nasilen, žaljiv, ljubosumen, tudi fizično agresiven. Poskuša biti potrpežljiva, verjame, da se bo partner spremenil na bolje, zato vdano prenaša grobo in neprimerno vedenje, saj za njegovo ravnanje vedno najde opravičilo. Rada ga ima in brez njega ne more, vendar tudi naprej ne gre več tako.
Pri svetovalnem delu sem se osredotočila na vnukinjo, predvsem na njeno samopodobo in občutek lastne vrednosti, saj mi je povedala, da je tudi v preteklosti imela podobne zveze. Osrednjega pomena pa je bilo vprašanje: zakaj si dovoli, da drugi človek na tak način ravna z njo?
Najpomembnejša presoja, ki jo sprejmemo v življenju, je namreč, kako vrednotimo sebe. Ta izkušnja o sebi vpliva na naš način razmišljanja, čustvovanja, na želje, vrednotenje, cilje in predvsem na načine razlaganja dogodkov in njihovega pomena. Če nekdo z nami ne ravna spoštljivo, si to lahko razlagamo tako kot vnukinja naše naročnice: da je »ubog«, ker v resnici noče nič slabega in da prenaša tako vedenje; ali pa se vprašamo, zakaj bi dovolili, da nekdo tako ravna z nami, pa čeprav nas ima »rad«.
Dobronamerno, nedomišljavo dojemanje lastne vrednosti v odnosih z drugimi ljudmi pomeni veliko prednost; samospoštovanje namreč pripelje do tega, da nas spoštujejo tudi drugi. Nagnjenost k destruktivnim razmerjem in prenašanje trpljenja, ki ga povzročajo, sta znani posledici dejstva, da se globoko v sebi počutimo ničvredne in neljubljene,v resnici pa se sploh ne znamo sprejemati, kaj šele brezpogojno sprejemati.
V svetovanju je zato treba najprej spremeniti prepričanja tistega, ki se je vključil v terapevtski proces. Gre tudi za spremembo mišljenja in zaznavanja tistih, s katerimi doživljamo svet. S spremembo mišljenja namreč vplivamo na spremembo vedenja in čustvovanja. Raziskujemo, kakšna so posameznikova življenjska prepričanja o sebi; na kakšen način pridobiva in daje potrditve; prizadevamo si izboljšati samopodobe.
Vnukinja bo prihajala na svetovanje in pripravljena je vložiti energijo in čas, ker bi rada kaj dobrega naredila zase. Ne želi več igrati vlogo žrtve in odločila se je, da bo prevzela odgovornost za svoja občutja in nasploh za svoje življenje.
