Skrb za ostarelega starša zadeva vso družino

Dobro počutje | okt. '12

Njene oči so se zvedavo zazrle v ljubljeno hčer, ki je z vso svojo pozornostjo nalivala čaj v lepo oblikovane starinske skodelice. Misli so se nekontrolirano podile po glavi in mamino srce je divje utripalo, ko je nebogljeno spregovorila:»Nataša, moj spomin vse bolj peša in vedno teže se spomnim stvari. Le kaj se bo zgodilo z mano, strah me je.« Roka je za trenutek zastala in hčerka se je ljubeče nagnila k svoji starajoči materi: »Mama, ne skrbi, pešanje spomina je del naravnega staranja, vse bo v redu.«

Mama pa, kot da ne bi popolnoma verjela, nadaljuje: »A moj spomin je vedno slabši, in vedno znova se sprašujem, kdo bo skrbel zame, ko sama ne bom mogla?« Hči mamo ljubeče objame in ji zagotovi: »Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo z nami, vendar ti obljubim, da bom poskrbela zate, karkoli se bo zgodilo.«
»Mi boš tudi našla prostor, kjer bodo skrbeli zame, ko sama ne bom več mogla?«
Take in podobne stiske so med starostniki pogoste, saj zavedanje lastnega pešanja povzroči človekovo tesnobo in strah pred neznanim. Spremembe, ki jih prinaša starost, dajejo človeku pozitivne in negativne izkušnje.
Skrb za ostarelega človeka zadeva njegovo ožjo in tudi širšo družbeno skupnost. Idealna okoliščine so tiste, ko se človek vnaprej pripravi na svojo starost. V vsakdanjem življenju pa se pogosteje dogaja, da je odločitev za oskrbo starostnika prepuščena otrokom in ožji družini.
Ne odločajmo sami
Zdravniki in geriatri opozarjajo, da moramo pri starem človeku biti pozorni na tako imenovane znake nevarnosti, ki opominjajo, da človek potrebuje dodatno pomoč, zato mora biti sleherna sprememba v osebnosti ali vedenju starostnika deležna naše pozornosti. Znaki, kot so nenadna izguba teže, nepravilno jemanje zdravil, opekline in nepojasnjene poškodbe, zanemarjanje osebne higiene, naraščajoča pozabljivost, sumničavost, dezorientiranost, nelogično vedenje (pozimi gredo bosi na cesto, pri 30 stopinjah pa oblečejo zimski plašč ipd.), zahtevajo, da se z njim pogovorimo in da poiščemo ustrezne rešitve za njegovo bivanje, da bo varno in prilagojeno njegovim posebnim potrebam. Na voljo je kar nekaj možnosti. Ko jih izbiramo, pa ne smemo sprejeti nobene odločitve o spremembi starostnikovega življenja, ne da bi se poprej pogovorili z njim in z drugimi družinskimi člani, z zdravniki in z drugimi strokovnjaki.
Z navezanostjo se laže prilagajamo spremembam
Ostarelost in nemoč starša prinese v družino opazne spremembe, ki so povezane s spremembo družinskih vlog, kar pogosto povzroči nepričakovane probleme. Zdrava navezanost krepi ustvarjalnost, ki je potrebna pri obvladovanju spremembe, zato so družinski člani po navadi sposobni prožnega prilagajanja in spremembe sprejemajo pozitivno in z optimizmom. Če temu ni tako, pride do pogajanj o medsebojnih odnosih in vlogah, kar pa neti konflikte, ki obujajo stara razočaranja, čustva strahu, jeze, obžalovanja, gnusa in čustvene distance. Taka in podobna čustva pogojujejo prevladovanje ambivalentnosti, zavrnitve in sovraštva, kar otežuje skrb za ostarelega družinskega člana in zadeve samo še zapleta. Strah in občutki negotovosti, ki v takih razmerah splavajo na površje, so še posebej očitni pri tistih družinskih članih, ki so bili izključeni iz pomembnih družinskih odločitev (finance, obveščenost o zdravstvenem stanju posameznih članov ipd.). Dodaten problem povzročijo člani družine, ki se starostnika izogibajo, ker se sramujejo njegovega vedenja ali zaradi strahu pred lastno onemoglostjo in starostjo. Njihov stres onesnažuje družinsko vzdušje in ustvarja nove konflikte. Skrb za ostarelega starša je prav tako otežena, kadar odrasel otrok ob spreminjanju vlog od svojega ostarelega starša prevzame vzorec tiranstva, ki ga je občutil pri njem v dobi svojega odraščanja. V takih primerih se rado zgodi, da otroci zasnujejo zarotniško zvezo proti onemoglemu in pogosto nepristojnemu staršu. Žal take zveze ne rešijo starih konfliktov niti niso v pomoč staršu ali otroku, pač pa le podaljšujejo disfunkcionalno dinamiko družine, ki ostaja manipulativna in destruktivna.

Kultura osebnega odnosa do staranja
Pogosto slišimo: »Z mamo se ni smiselno pogovarjati, saj se samo pritožuje.« Ali pa: »Ata je tako ali tako kar naprej utrujen. Zaključil je svoj prispevek družbi.« Taki in podobni miselni stereotipi otežujejo pogovor s starši, ki so postavljeni v pasiven položaj, otroke pa ukleščijo v obsojanje in nelagodno počutje. Podaljšana življenjska doba je vzrok, da se sprememba družinskih vlog zgodi v času, ko se otroci znajdejo v položaju tako imenovane sendvič generacije, kar pomeni, da so v srednjem obdobju svojega življenja, ko morajo prevzeti skrb za ostarelega starša in se ubadajo s problemi izpraznjenega gnezda, ko njihovi otroci zapuščajo družino ali ko že imajo svoje otroke in jim morajo pomagati. Pogovor o prilagojenem načinu življenja, ki je potreben v začetku človekovega pešanja, je po navadi za starostnika in za njegovega otroka sila občutljiva tema. Zato je popolnoma normalno, da ga zavlačujejo. Uspešnost pogovora o starostnikovem stanju in njegovem bivalnem aranžmaju je odvisna od njegovega fizičnega in psihičnega zdravja, duševnega počutja in medsebojnega odnosa, ki ga ima otrok s svojim staršem. Nevarnost neveščega komuniciranja je, da se v procesu odločanja starš in otrok zaradi neporavnanih računov drug drugemu čustveno oddaljita in izgubita dostop do potrebnih informacij, ki so potrebne za odločitev o novih življenjskih razmerah starostnika. Ne glede na stare zamere in neporavnane račune pa je priporočljivo, da s svojim staršem vzpostavimo potrebno komunikacijo še v času, ko je starš sposoben samostojnega odločanja. Vzpostavitev iskrenih pogovorov s staršem, do katerega gojimo zamere ali imamo neporavnane račune, je pogosto naporna, vendar po začetni stiski prinaša potrebno olajšanje. Včasih je primerno, da s staršem delimo čustva in mu zagotovimo, da bomo zanj poskrbeli, ko sami tega ne bodo več sposobni. Prizadevajmo si, da starš ohrani kontrolo nad sprejemanjem odločitev, ki ga zadevajo, in spodbujajmo ga, da uresniči potrebne spremembe.
Skrb za ostarelega, onemoglega člana družina je v taki ali drugačni obliki za svojce naporna, zato spoštujmo svoje potrebe in bodimo do starša pošteni in upoštevajmo svoje osebne omejitve, čas in energijo.