Vroč kostanj in okusne buče
Poleg mrzlih temperatur in jutranje megle prinaša jesen tudi marsikaj dobrega. Buče nikakor niso zgolj hrana za prašiče in hladnih večerov si brez pečenega ali kuhanega kostanja sploh ne moremo predstavljati.
Iz kuhanega kostanja so nekoč pripravljali priloge (pireje), kuhali enolončnice, iz kostanjeve moke pekli kruh. Nekoč so ga uporabljali kot dandanes krompir. Da je kostanj zdrav, so vedeli že menihi v 12. stoletju, saj so marone (to je najkakovostnejši kostanj, ki ima v bodičastem ovoju le en velik plod) priporočali za moč in krepitev po različnih boleznih. Zdaj vemo, da tako maroni, kot tudi kostanj ugodno delujejo na živčni sistem, saj vsebujejo izjemno količino različnih vitaminov skupine B. Od mineralov je v kostanju precej kalija in fosforja. Poleg škroba ima kostanj še kakih 6 odstotkov visoko vrednih rastlinskih beljakovin in le malo maščob. Pomemben je tudi podatek, da kostanj ne vsebuje glutena, zato ga bolniki s celiakijo smejo uživati.
Kdor se s sprehoda vrne domov s košaro kostanja, naj ga najprej razprostre po papirju v zabojčku, da se lupina nekoliko osuši, saj bo s tem preprečil, da bi kostanj splesnil. Če smo nabrali kostanja za več kot eno ali dve večerni sladkanji, ga del zamrznemo. Tako se ohrani do pomladi, zamrznjenega uporabljamo tako kot svežega, le nekoliko dlje ga pečemo. V ježicah se kostanj obdrži dlje, shranimo ga v hladno in ne preveč vlažno klet, kjer bo počakal vsaj do božiča. Za krajši čas kostanj shranimo v hladilniku. Kuhanega ali pečenega in olupljenega po želji konzerviramo v medu ali kandiramo za darilca ob koncu leta. Pri tem kostanj namočimo v gosto sladkorno raztopino in počakamo, da se osuši. To ponavljamo več dni, pri čemer kostanj namakamo v čedalje bolj sladki raztopini.
Živih barv in okusne
Buče so v tem letnem času odlična zakladnica hranil. Vsebujejo namreč pester izbor različnih vitaminov, v večjih količinah vitamine C, B1, B2, B5, B6, E, od mineralov pa predvsem cink, kalij, magnezij, baker, železo, kalcij, ter od antioksidantov karotenoide; vsebujejo celo beljakovine in nekaj ogljikovih hidratov. Od beljakovin v bučah sta pomembni dve – edestin in globulin, katerih naloga je prenašanje bakra, maščob, aminokisline tiroksina in železa prek krvi v celice, s tem pa izboljšujejo vse presnovne procese v telesu. Zaradi obilja vode in vlaknin so buče primerna hrana za diabetike in za vse tiste, ki si želijo znebiti kakega odvečnega kilograma. Karotenoidne snovi v bučah pospešujejo tvorbo naravnih encimov za razstrupljanje, skupaj z vitaminom E in kalcijem delujejo kot zdravilo pri vnetju črevesne sluznice, sečil in ledvic, saj delujejo močno diuretično. Buče so priporočljive tudi pri odpravljanju tegob pri protinu (putiki), artritisih in srčnih obolenjih. Obenem nam pomagajo celiti rane in nas varujejo pred prostimi radikali in virusi. Zaradi bogastva hranilnih snovi jih strokovnjaki uvrščajo med 14 temeljnih vrst hrane, ki zagotavljajo zdravo življenje.
Pri bučah, iz katerih konec oktobra izrežemo strašila, kar je zadnja leta tudi pri nas zelo modno, shranimo zelena semena, saj so polna nenasičenih olj. Naložimo jih na pekač s peki papirjem in postavimo v rahlo ogreto pečico (do največ 50 stopinj), da se posušijo. Uporabimo jih za grizljanje, kot dodatek solatam, juham, zmlete pa v testu za kruh in slaščice. Vsa semena v belem ovoju prav tako posušimo in ob zimskih večerih ponudimo, pozimi pa jih bodo vesele tudi ptice. Bučna semena vsebujejo predvsem omega 3 in omega 6 maščobne kisline ter nukleinske kisline. V semenih so še fitosterini, ki pomagajo moškim pri povečani obsečnici (prostati), ženskam zlasti po 40. letu starosti okrepijo mišičje mehurja. Od mineralov v semenih izstopata mangan in selen.
Na voljo imamo res veliko različnih sort buč. Nekatere imajo meso oranžne barve, druge rahlo rumeno sredico. Niso vse le okrogle, patišonka nas denimo spominja na leteči krožnik. Večinoma imajo buče zelo nevtralen okus, ki se lepo ujame z drugimi sestavinami jedi in izbranimi začimbami, nekatere pa imajo vonj po melonah, kostanju ali lešnikih (butternut). Izstopa buča sorte hokkaido, saj zaradi svoje močne oranžne barve in maslenega kremastega okusa v kremnih juhah gotovo prekaša vse (in še lupiti je ni potrebno), za peko v pečici in pireje pa je meni najljubša muškatna velikanka. Buče so hvaležno živilo, saj jim v jedeh lahko dodajamo vsakokrat drugačne začimbe. Bučni pire s krompirjem poskusite kdaj s koprom, naslednjič z rožmarinom in baziliko ali ingverjem oziroma timijanom. V slaščicah buče odišavimo z vanilijo, cimetom, klinčki, limono in pomarančo. Morda je še najbolje, da jih čim več poskusimo in nazadnje izberemo najljubšo. Le previdnost pri lupljenju ne bo odveč, saj imajo nekatere zelo trdo lupino.
