Okusi Primorja

Dobro počutje | okt. '12

Na Primorskem je še pozno jeseni mogoče v naravi najti marsikaj užitnega.

Kapre imenujemo cvetne popke do meter visokega grma kaprovca. Kaprovci najbolje uspevajo v bližini morja, predvsem na območju Sredozemlja in Azije. Pri nas jih zanesljivo najdete na kamnitih obzidjih okoli piranske cerkve sv. Jurija, kjer kot zelena preproga visijo iz majhnih razpok. Vse poletje jih krasijo lepi vijolično beli cvetovi.
Plodovi po videzu spominjajo na kumarice in jih tudi podobno pripravljajo. Užitni so kuhani ali surovi. Popke posušijo ali konzervirajo v kisu, slanici ali soli. S kaprami izboljšamo okus pikantnim omakam, ribjim, jajčnim in mesnim jedem, solatam, pogosto jih dodajamo hladnim narezkom in picam. Ponekod uživajo tudi mlade poganjke kot dodatek k različnim solatam, omakam in mesnim jedem. Kaprovci vsebujejo precej soli in nekoč so pepel iz zgorelih korenin uporabljali kot vir soli.
Kapre naj bi imele antirevmatični učinek, pomagajo pri obolenjih ledvic in jeter, pri arteriosklerozi in kot diuretik. Pripravke iz korenin kaprovca so nekdaj uporabljali za lajšanje težav pri vodenici, anemiji, artritisu in protinu. Izvlečke iz kaper uporabljajo tudi v kozmetiki.
Grme kaprovca je najlaže vzgojiti s potaknjenci, saj semena slabo kalijo in jih je pri nas težko dobiti. Ko se kaprovec razraste, je v zimskem času dobro za bujnejše cvetenje in več plodov obrezati veje in odstraniti mrtev les. Cvetijo namreč le enoletne veje. Sicer pa grmičaste rastline lahko rodijo tudi do trideset let dolgo.

Lovor
Lovor je zimzelena sredozemska rastlina, ki v našem Primorju najpogosteje raste kot grm, lahko pa doseže tudi velikost do petnajst metrov visokega drevesa. Lovor ima značilne, do deset centimetrov dolge usnjate suličaste liste, ki so zgoraj temnozeleni in bleščeči, spodaj pa so svetlejši. Spomladi grme krasi na stotine drobnih rumeno-belih cvetov, združenih v šopke. Cvetovi se poleti razvijejo v črne koščičaste plodove, podobne drobnim olivam.
Lovor je cenjen predvsem kot začimba, gojijo pa ga tudi kot okrasno rastlino, saj dobro prenese obrezovanje in oblikovanje krošnje v živo mejo. Osmukane in nepoškodovane liste sušimo v senci, da ohranijo svežo barvo in aromo. Če želimo, da se ne ukrivijo, jih moramo med sušenjem obtežiti. Liste shranjujemo v zaprtih posodah, lahko pa jih tudi zmeljemo.
Posušeni listi imajo močnejši okus kot sveži, vendar pa jih moramo porabiti v letu dni, saj s časom izgubljajo aromo in okus. Z lovorom začinimo mesne in ribje marinade, školjke, pasulj, krompirjevo juho, kislo zelje, joto, golaž, paprikaš, obare in divjačinsko meso, posebej pa se priporoča za začinjanje ovčjega mesa, saj dobro prekrije svojevrsten vonj ovčetine. Lovorovi listi se še posebno podajo k fižolovi juhi in enolončnicam, nepogrešljivi pa so tudi pri vlaganju gob in kumaric.
Eterično olje listov deluje kot naravni konzervans, kar znajo izkoristiti pridelovalci smokev, ki med posušene sadeže dodajajo lovorove liste. Olje ima tudi zdravilne učinke. Kopel iz lovorovih listov je priporočljiva za lajšanje težav pri revmi, čaj pa pomaga proti slabosti. Dišeči listi delujejo tudi kot mil insekticid, zato so jih nekoč v bolj vlažnih prostorih vstavljali v knjige. Dodajamo jih lahko za popestritev tudi dišečim posušenim cvetovom.
Plodovi so uporabni predvsem za pridobivanje olja. To je uporabno kot zdravilo, saj pospešuje prekrvavitev in razkužuje. Pomaga pri nekaterih izpuščajih in bolečih mišicah ter revmi. Olje pogosto uporabljajo tudi v industriji parfumov, mil, sveč in likerjev.

Jagodičnica
Jagodičnica je pri nas redka, samoniklo raste le pri Strunjanu nad prepadnim klifom Mesečevega zaliva. Laže pa jo boste našli v katerem od primorskih parkov, saj je tudi privlačna okrasna rastlina. Zimzeleni grm ali drevo zraste do deset metrov visoko, skorja debla pa je značilne rdečkaste barve. Podolgovati usnjati listi so dolgi do deset centimetrov, drevo pa jeseni najlaže prepoznavno po lepih rdečih sadežih. Do dva centimetra veliki oranžni ali rdeči plodovi so na videz podobni jagodam, češnjam ali eksotičnemu ličiju. Sadež lahko pojemo skupaj z mehko, rahlo bradavičasto lupino. Je nenavadnega okusa in vsebuje precej vitamina C. Žal vsebuje tudi veliko čreslovin, zaradi česar so zlasti nedozoreli plodovi trpkega okusa in jih je težko veliko pojesti. Slednje tudi ni priporočljivo, saj vsebujejo nekaj alkohola. Zato pa so toliko bolj uporabni za izdelovanje marmelade in likerjev, ponekod v Dalmaciji pa iz njih kuhajo tudi žganje.
Kar zadeva cvetenje, je jagodičnica pravi posebnež, saj začne v socvetjih cveteti šele oktobra. Beli, voščeni cvetovi spominjajo na vresje, s katerim je rastlina tudi v sorodu. Hkrati se začnejo rdeče barvati zeleni plodovi, ki potrebujejo kar leto dni, da se popolnoma razvijejo. Listi vsebujejo arbutin, ki deluje antiseptično. Zato je čaj uporaben pri vnetjih sečil, povečani prostati, pa tudi pri ranah v ustih in žrelu. Jagodičnico uporabljajo tudi v preparatih za porjavitev in pomladitev kože.
Rastlina za gojenje ni posebno zahtevna. Dobro prenaša sušo, precej slabše pa nizke temperature. Zato jo je treba v celinski Sloveniji pozimi prestaviti v notranjost hiše.