Sreča je delati dobro

Zgodbe | jan. '13

»V življenju sem se res veliko naučila od svojih varovancev. Z njihovo pomočjo sem laže premagovala težke trenutke in še vedno jih, saj mi vseskozi vlivajo pogum, mi dajejo moč in mi kažejo, da s trudom in vztrajnostjo lahko premagaš veliko ovir,« povzame Ana Režun, direktorica Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi, ki zadnja leta živi v čudoviti hribovski vasici Razbor pri Čemšeniku.

Zelo je ponosna, da je ustanova, ki jo vodi, letos pridobila mednarodni certifikat kakovosti E-QALIN, in to med prvimi v Evropi. »Z zagnanim kolektivom, z dobrimi medsebojnimi odnosi in sodelovanjem noben cilj ni nedosegljiv,« nadaljuje optimistično in nam zaupa, da je za svoje delo na družbenem, kulturnem in političnem področju prejela zlato plaketo občine Zagorje ob Savi. Srečna je, da je bil njen trud opažen.
Ima štirideset let delovne dobe in naj bi se kmalu upokojila. »Tri leta sem delala v vrtcu, sicer pa že skoraj polnih 37 let skrbim za duševno in telesno prizadete osebe: od najmlajših, pa šolarjev v oddelkih za usposabljanje do odraslih. V svojem poklicu sem se resnično našla in vem, da je z vztrajnim, potrpežljivim in metodično pravilnim in individualnim delom mogoče tudi na tem področju delati čudeže.«
Posebej poudari, da čuti veliko odgovornost do ravnanja s proračunskimi sredstvi. Ves čas ravna kot skrbna gospodinja, saj nikoli ne zapravi več, kot ima. »Če bi vsi v Sloveniji ravnali tako, ne bi bili v krizi,« je prepričana. In boli jo, ker so mnogi v naši državi, milo rečeno, neodgovorni. »Naše nove prostore, v katere smo se vselili leta 2004, še danes popravljamo, saj je bil center projektantsko in gradbeno zelo malomarno zgrajen,« je ogorčena. »Do takšnih slabih gradenj ne bi prihajalo, če bi imela pristojna ministrstva strožji nadzor in če bi sankcionirala slabe izvajalce. Zdaj se nam smejejo v brk in ne odgovarjajo za nič.« Meni, da bi morali dati direktorjem ustanov v izgradnji več pristojnosti pri tako odgovornih projektih. »Sama bi izvajalcem od jutra do večera sedela za vratom kot pri lastni hiši, pa sem bila praktično brez moči.«
Ostaja optimistka
Potem pove, kar ji že dolgo leži na duši. »Slovenci smo krasni ljudje, a že vrsto let drsimo le navzdol. Tako delavni in pridni, kot smo, bi morali živeti v pravljični deželi, kjer ni trohice revščine. Zdi se mi, kot da nas je nekdo začaral. Vendar pa sem optimistka. Verjamem, da bo naša politika začela delati enotno in v prid svojega dobrega naroda ter z zavestjo, da so bili izbrani kot najboljši. To morajo storiti!«
Še nikoli v življenju ji ni bilo dolgčas in zato ve, da ji bodo tudi upokojenska leta prinesla aktivno življenje na različnih področjih. »Verjamem, da lahko ne glede na starost naredim še veliko dobrega za mojo vasico, za Slovenijo in za naš svet. Tisti, ki zagovarjajo teorijo umika, češ, saj sem vse življenje garal, zdaj pa bom užival v brezdelju, sami s seboj podpišejo pogodbo o umiranju na obroke.« Sama se bo po upokojitvi še bolj dejavno vključila v življenje in delo v krajevni skupnosti, morda bo nadaljevala s predavanji o vodenju neprofitne organizacije, o etičnih načelih socialnega dela in začela s pisanjem o svoji bogati strokovni praksi. »Rada bi obnovila še znanje igranja na citre in kitaro.«  Vsekakor pa bo uživala v druženju z domačimi. »Tri vnukinje pa so moja radost in neizmerna sreča. Uživala sem kot mamica dveh hčera, na kateri sem sila ponosna, vendar mi je tudi vloga babice v neizmerno veselje.«
Na koncu nam še zaupa, da je sreča zanjo življenje z vsem, kar nam ponuja, da zmoreš to sprejeti in ceniti, živeti tu in zdaj. Sreča se skriva predvsem v majhnih stvareh, kot so nasmeh, prijazna beseda in vse vrednote, ki jih je dandanes čedalje manj, saj je vrednota le dobiček.
»Mislim, da je sreča tudi delati dobro z zavestjo, da bo tvoje delo pripomoglo k boljšemu življenju ljudi, tudi takšnih, ki v resnici ne bodo nikoli odrasli in bi bili brez nas, ki jih imamo radi, odrinjeni na rob družbe.«