Dobro, a naporno poletje solinarjev

Zgodbe | sep. '13

Solinarstvo je težko delo – na žgočem soncu je pokojnino zaslužil Jože Delbello, v to delo je vpeljal tudi sina Klavdija. Njegov vnuk Aleks preko študentskega servisa dela v solinah kot voznik električnega vlakca, popoldne pa s starši ter sestro in dedom grabi sol. Za njihovo družino je delo na solnih poljih dopolnilna dejavnost.
»Od malega delam v solinah,« pravi danes 44-letni Klavdijo Delbello. Pokaže mi črno-belo fotografijo, na kateri sta z očetom v solinah; 11-letni Klavdijo je takrat kot predstavnik najmlajših solinarjev nastopil v oddaji Ciciban se predstavi. Vendar njegova zgodba ni bila nepretrgoma zapisana solinam; šele pred tremi leti je skupaj z družino - ženo Natalijo, hčerko Matejo in sinom Aleksom – vzel v najem polje in začel z grabljenjem soli. Njihov fond - tako imenujejo območje 24 polj, kjer grabijo sol - je v delu solin, ki se imenuje Lera, in sicer ob hišici številka 14. Tam sem jih obiskala ob žetvi soli.
»Solinarji ne maramo izraza žetev soli, saj je izraz povezan predvsem z žitom; mi pa sol grabimo,« me podučijo. Na dan jo na najetih poljih v najboljših razmerah nagrabijo tudi do 6 ton, na sezono pa tudi do 300 ton! Vsak dan pa morajo vse te tone soli kar trikrat pretovoriti na roko – z vozička, na katerega nalagajo kupe soli iz vode, in ga po tirnicah pripeljejo do začasne skladiščne ploščadi ob vsakem solinskem fondu, ki jo imenujejo »pijacal«, nato pa sledi še ročno nakladanje za prevoz soli do skladišča. So pa tudi leta, mi povedo moji sogovorniki, ko solinarji nagrabijo le nekaj sto kilogramov, saj na pridelavo soli vpliva marsikaj – tudi dež, pa burja ali maestral. Je pa bilo odlično letošnje poletje z daljšimi vročimi obdobji brez vlage in vetra, čeprav za solinarje hudo naporno. Ob težkem delu na vročini potrebujejo veliko vode; mama Natalija jo je vsak dan prinesla v hladilni torbi, na osebo pa so jo na dan porabili tudi do šest litrov.

Solinar z veliko začetnico
»Če sem kritičen do izraza žetev soli, moram biti natančen tudi pri izrazu solinar – to, kar delamo mi, je predvsem grabljenje soli. Pravi solinar, kar je bil moj oče, pa dela v solinah vse leto - veliko znanja ima o delu z vodami, kar je za solinsko polje izjemnega pomena, čez zimo pripravlja bazene, skrbi za dno s petolo ...« našteva Klavdijo. Petola je biosediment, sestavljen iz mineralov in mikroorganizmov. Z grabljenjem soli na petoli so Sečoveljske soline svetovna posebnost – z algami prepleteno črno dno bazenov omogoča, da sol ostaja zelo čista in bela.
Ko se nam pridruži tudi najstarejši član družine Delbello, Klavdijev oče Jože, prinese še dodatno veselje. Živahen upokojeni solinar si najprej nadene klobuk, saj me opozori, da ga brez njega ne smem slikati. Klobuk je skupaj z lesenimi natikači - taperini pojem solinarja. Njegov vnuk Aleks mi pojasni, da široko leseno obuvalo varuje dno bazena, bosa noga pa ga lahko poškoduje z neenakomernim pritiskom na podlago. Tradicionalna oprema za solinarje je že od nekdaj enaka, enak pa je tudi tradicionalni postopek pridelave soli v Sečovljah, ki so znane tudi kot Piranske soline. Ta način pridelave soli je star že kakih 700 let - osnovni proces je naravna kristalizacija na solnih poljih, kjer sol pobirajo na nekaj milimetrov debeli podlagi - petoli. Sol sploh, še zlasti pa piranska, je nekdaj veljala za belo zlato, zato ne čudi, da je ves Piran zrasel na soli!
Oče Jože se spomni starih časov, ko je bilo še vse drugače: »Način dela sicer ostaja enak, toda vse drugo je bilo nekoč povsem drugačno – od odnosov do tega, kako je danes sol podcenjena (s tem pa tudi delo solinarjev).« Kljub temu rad pomaga sinovi družini in jih o marsičem tudi poduči. Sam je bil zaposlen v solinah in tam je dočakal upokojitev. Pravi, da je od vsega najteže prenašal vročino, zato se je na polje soli odpravil v zelo zgodnjih jutranjih urah in ko so ostali šele prihajali, je on že opravil svoje delo.

Sol je treba pobirati vsak dan
V zgodovini so cele družine poleti živele v kamnitih solinarskih hišah, ki so le še spomin v opustelem in zaščitenem območju solin, kjer je tudi solinarski muzej. Od doma so odšli že 23. aprila, na dan sv. Jurija, vrnili pa so se na Jernejev god, torej po 24. avgustu, ki velja za solinarski praznik. Zdajšnji solinarji imajo drugačen ritem življenja, solinarstvo pa jim je - vsaj tistim, ki najamejo polja – le dodatna dejavnost. Družina Delbello dela na najetem fondu vsak dan od pete ure popoldne naprej, saj sta dopoldne Klavdijo in Natalija v službi. Tako se proti večeru za vso družino začne »drugi šiht«. Dandanes se ne da preživeti z enim najetim solinarskim fondom; leta nazaj pa je bilo dodatno delo v solinah družinam v pomoč, da so si izboljšale standard. Žal je to garanje le še za golo preživetje, za dodatek k plačam, ki pogosto ne zadoščajo več za položnice, kaj šele za kak priboljšek družini. Kljub možnosti nekaj dodatnega zaslužka pa vse manj družin najame solno polje, saj je to delo – na žgoči vročini – sila garaško. Poleg tega ni počitka – sol je treba pobirati vsak dan. Zato ne preseneča, da so Natalija, Klavdijo, Mateja in Aleks med redkimi, ki kot družina grabijo to poletje. Včasih se jim pridruži še kateri od prijateljev in potem je še bolj veselo.
Njihov sin Aleks pa je v solinah kar ves dan – dopoldne je zaposlen prek študentskega servisa; turiste, ki jih je v solinah vse več, vozi z električnim vlakcem, v času, ko obiskovalcev ni, pa dela v pakirnici soli. Kot prometni tehnik ne dobi službe, čeprav je poslal že  veliko prošenj. Zato je zadovoljen, da lahko nekaj zasluži v solinah, kjer ga poznajo kot zgovornega in prijaznega mladeniča in so ga veseli tako obiskovalci, kot zaposleni. Na polju občasno pomaga tudi sestra Mateja, ki je letos maturirala na vzgojiteljski šoli v Ajdovščini in si jeseni obeta zaposlitev. Sicer pa je njena pretežna naloga zalivati vrt in rože ter skrbeti za domače živalce. Doma imajo dve muci – Kiro in samčka, ki mu je ime Mici, pa psa, ki mu je ime Tori, in Lolo, samičko dihurja. Družina živi v Sv. Petru; mama pa poudari, da so lahko zadovoljni, ker sicer odrasla otroka ostajata tesno povezana s starši in domom. »V družini je najpomembnejši pogovor in občutek varnosti. Najina otroka sta vedno vedela, da sva z možem vseskozi na voljo za pogovor, za to, da morebitne težave skupaj rešimo.« V pogovor o vzgoji se vključi tudi oče in pravi, da stara pravila še vedno veljajo in da mora imeti otrok jasne meje, kaj se sme in česa ne. »Vzgojna je tudi kakšna po zadnji plati – toda tista, ki ne zaboli le otroka, ampak tudi starša …«

Soline so tudi zdravje
Klavdijo in Natalija se spominjata svojih otroških let – Natalija je živela nekaj let v Postojni, Klavdijo v Piranu, oba pa sta morala od malega delati; še zlasti, če sta si hotela privoščiti »kaj več«. O tem, kaj si zdaj kot družina lahko privoščijo, ne govorimo posebej, saj so vse poletje, dan za dnem v solinah – poleg službe seveda. »Le za praznik, 15. avgusta, si privoščimo kak izlet po Sloveniji – bili smo že v Prekmurju, ogledali smo si Tolminska korita, sotesko Vintgar, Dolenjsko itd.,« pove Natalija. Čeprav so blizu morja, gredo le redko na plavanje; otroka pa sta nekoč veliko veslala, saj sta bila člana tamkajšnjega veslaškega kluba. Natalija poudari, da je vesela, ker lahko dela. V polnem pomenu razumem to trditev šele, ko mi tako mimogrede omeni, da je februarja doživela infarkt, da je sladkorna bolnica in si daje pet injekcij inzulina na dan (bolezen jo je udarila nenadoma, brez napovedi ali postopnega razvoja), bila je tudi operirana na hrbtenici. Marsikdo bi že obupal, Natalija pa se ne da in uživa v tem, da lahko dela. Tudi njen tast Jože pravi, da te v solinah sicer čaka napor, a tudi zdravje: »Moji sklepi so zdravi, prav tako stopala. Nikoli nisem imel kurjih očes ali kakih drugih težav - delo v soli človeka krepi.«