Kolar je moral biti spreten
Srečanje s kolarjem je dandanes že poseben dogodek, ker ta poklic hitro izumira. Enega redkih smo še našli v Cogetincih v občini Cerkvenjak. To je 83-letni Alojz Čuš, ki še vedno včasih vzame v roke kolarsko orodje, saj ga še vedno skrbno hrani.
»Izhajam iz družine s tremi otroki. Po osnovni šoli sem se odločil za poklic kolarja. Našel sem Leopolda Toša, dobrega mojstra iz Spodnje Senarske pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. Poleti sem peš hodil na delo pet kilometrov daleč, pozimi pa sem stanoval kar pri mojstru. Delali smo več kot osem ur. To je bilo dobro, saj smo se tako vajenci več naučili. Teoretični del pouka pa smo imeli na obrtni šoli v Lenartu. Ko sem se izučil, se je že kazala kriza v tem poklicu, zato sem se tudi zaposlil kot tesar. Zaradi stalnega dela na terenu pa sem se kasneje zaposlil v mariborski tovarni TAM, kjer sem tudi dočakal upokojitev. V službo smo se vozili v nabito polnih avtobusih, tudi po 115 potnikov nas je bilo,« se spominja.
Alojz, ki si je na rojstnem domu v Cogetincih ustvaril družino in ima tri otroke, zdaj pa kot vdovec živi skupaj s sinom Slavkom, ni čisto opustil kolarstva. »Tu in tam še naredim kako leseno kmečko orodje, denimo ratišče za koso, toporišče, mi rečemo »štil«, za motiko in druga kmečka orodja, pa še kaj bolj drobnega. Ohranjeno še imam vso kolarsko orodje - »drakšl«, leseno stružnico, svedre in drugo specialno orodje za kolarje, ki je moralo biti vedno ostro nabrupeno. Ko sem se učil, smo vsa dela opravljali ročno. Nismo poznali nobenega stroja, še krožne žage ne. Glavno orodje za oblikovanje lesa so bili kolarska sekira, ki smo jo imenovali »kolršnca«, svedri za izvrtine v pestih koles, za puše pri kmečkih vozovih in še veliko drobnega orodja. Med te gotovo sodijo razna dleta, katerim smo rekli »gletva«.
Kolar je moral imeti tudi smisel za oblikovanje, saj delo ni bilo serijsko. Kolarji so uporabljali les, ki je moral biti naravno sušen. Za dele ogrodij voza so največkrat uporabljali jesenov les. Za izdelavo »lojter«, ki so služile za vožnjo sena, slame in listja na »lojtrnem vozu«, je bil najprimernejši brezov les, ki so ga v določeno obliko spravili med sušenjem. »Posebno zahtevna je bila izdelava koles. Prav zato smo morali vajenci za pomočniški izpit narediti kolo. Za izdelavo kolesa smo uporabljali jesenov les za platišča, brestov les za pesta in trnov ali jesenov les pa za »špice«. Kolarji smo tedaj še na veliko izdelovali lesene samokolnice, za vožnjo trave in drugih pridelkov na kmetiji pa »kankole«, ki jih je imelo vsako gospodinjstvo na podeželju. Izdelovali smo tudi nosila za nošenje kamna v kamnolomih, tako imenovane »trage«. Moram pa reči, da smo bili kolarji tesno povezani s kovači. Mi brez njih ne bi imeli dela, oni pa ne brez nas, saj so naše izdelke okovali, šele tako so lahko služili svojemu namenu,« pravi Alojz, ki kljub letom še redi kravo in kokoši. Kot pravi, je bila to nekoč potreba, saj se je družina s tem preživljala, zdaj pa mu je to v veselje. Kot je bil nekdaj njegov konjiček igranje harmonike v gasilski godbi v Cerkvenjaku.
