Vse življenje prostovoljka

Zgodbe | sep. '13

Kjerkoli je bila Mari Benčina iz Ljubljane, je poleg poklicnega dela opravljala tudi prostovoljnega. Vse to je bilo spontano, bilo ji je in ji še vedno je v veliko veselje, pravzaprav brez prostovoljstva sploh ne bi znala živeti.
Poklicna pot Mari Benčina je bogata. Najprej je bila več let razredna učiteljica, potem pa so jo povabili na delovno mesto pomočnice ravnatelja v Osnovni šoli Jarše. Prav tako na povabilo je pozneje postala generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Moste Polje. V zvezi je začela prostovoljno delati že pri sedemnajstih letih, vodila je počitniške dejavnosti za otroke. Spominja se, kako so takrat med dnevnim počitniškim varstvom vozili otroke v Medvode, da so se lahko kopali v Sori. Tam so jih tudi inštruirali za popravne izpite. »En sam užitek je bil to,« pravi. Bili so zadovoljni vsi: otroci, vzgojitelji in starši.

Nepozabna letovanja
Ko je postala sekretarka ZPM, je Počitniški dom Zambratija pri Umagu že obstajal, vendar ga je leta 1981 dobila v rdečih številkah in z občinsko odločbo o zaprtju, ker stavba ni imela stopnic za evakuacijo, ustrezne plinske postaje niti strelovoda. Mari Benčina je iz svojega prostovoljnega delovanja na terenu poznala veliko ljudi in zbrala je skupino, sestavljeno iz učiteljic, njihovih mož in še nekaj ljudi dobre volje, ki so z udarniškim delom odpravili vse pomanjkljivosti doma in še nekaj nadaljnjih poletij prostovoljno pripravljali hišo in okolico za prihod otrok. Vsak si je sam plačal prevoz, Mari pa je iz lastnega žepa poskrbela za malice. Vse, kar so delali, so počeli iz ljubezni do otrok in Mari se je zdelo zelo pomembno, da vsi – od vzgojitelja, kuharice do čistilke - čutijo naklonjenost do otrok. Otrok pa je bilo veliko; v izmeni jih je takrat v Zambratiji letovalo po 150, menjevali pa so se na deset dni.
Med njenimi velikimi ljubeznimi so bile tudi lutke, in to že iz najstniških let. Z otroki so jih sami izdelovali, potem pa tudi odigrali krajše predstave.
Pred upokojitvijo je imela v programu tudi nakup zimskega počitniškega doma. Takrat se je zganila tudi občina in jim obljubila, da jim bo financirala preureditev stavbe za bivanje otrok, če se bodo odločili za nakup. Zato se je zelo mudilo. Z možem sta vse dneve iskala primerno stavbo z ustreznim zemljiščem in ko so že skoraj obupali, je opazila tisto v Kranjski Gori. Uredili so jo s pomočjo občinskega denarja. To je bil tudi zadnji projekt naše sogovornice pred njeno upokojitvijo.
Ali se je poslavljala z lahkim srcem? Pravzaprav ne. Tri leta prej so jo obšle zle slutnje, da se bo zgodilo nekaj hudega. Skrbelo jo je, da bi se pri prevozih otrok zgodila nesreča, in teh skrbi se ni in ni mogla znebiti. Potem se je res zgodilo, a ne pri otrocih. Zadela jo je osebna tragedija, ko ji je nenadoma umrla hči in ji zapustila petletnega vnuka. Takrat je mesto generalne sekretarke prepustila nasledniku in že po enem letu jo je na tem mestu nasledila Anita Ogulin. »Izjemno ponosna sem nanjo, saj se nič, kar smo do takrat ustvarili, ni pretrgalo, le še nadgradila je vse tisto, kar smo dotlej postorili. In prva je bila, ki je pri nas javno spregovorila o revščini. Takrat, ko smo delali mi, ni bilo tolikšnih socialnih razlik med ljudmi. Razmerje plač je bilo 1 : 3 in vsi smo imeli službe. Tudi cenzusi za različne pomoči in štipendije niso bili tako nizki, kot so zdaj. Anita pa se res razdaja in Slovenija jo po mojem mnenju potrebuje.«

Od čistilne akcije do Zeljade
A je Mari še naprej ostajala povezana z zvezo prijateljev, še dolgo časa je prostovoljno delala z otroki in starši, zdaj pa ostaja v upravnem odboru ter vodi humanitarno komisijo. Poleg tega je bila dvanajst let predsednica Turističnega društva Zajčja dobrava. Pod njenim vodstvom so začeli s čistilnimi akcijami. »Predpražnik Ljubljane smo in še vedno se dogaja, da smo odlagališče najrazličnejših smeti, pasjih iztrebkov in zastonjski odpad za gradbeni material, pohištvo in celo avtomobilske dele,« se razgovori. Smeti je bistveno manj kot pred leti, a so akcije še vedno potrebne in vsakič sodeluje v njih od šestdeset do sto krajanov.
V turističnem društvu so prirejali tudi osveščevalne akcije o varovanju okolja, poleg tega pa tudi različne kulturne in zabavne prireditve. Ker so njihovi kmetje tradicionalno pridelovalci zelja, so pred leti priredili Zeljado – praznik zelja. Septembra bo že dvanajsta in je že prerasla lokalni okvir, obiskujejo jih namreč ljudje iz vse Slovenije. Na prireditvi prodajajo zelje in druge kmetijske pridelke, izdelke domače obrti, nastopajo folklorne skupine, pripravijo sprevod z godbo na pihala, pa različna šaljiva tekmovanja med turističnimi društvi.
Na vsaki dve leti v turističnem društvu priredijo tudi fotografsko razstavo, na kateri sodelujejo fotografi amaterji, vsakokrat pa tudi kak poklicni fotograf. Poleg tega priredijo tudi poseben dan četrtne skupnosti ter novoletno prireditev z lutkovno predstavo ter obdarovanjem otrok.