Vas s številnimi turističnimi možnostmi
»V začetku prejšnjega stoletja, ko je bila starejša razglednica z gorenjevaške pošte odposlana v Ljubljano, je bilo naselje Trata z baročno župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika iz 17. stoletja na desnem bregu Poljanske Sore še samostojna vas, h kateri je spadal tudi zaselek Lajše ob cesti proti Žirovskemu vrhu. Enako velja tudi za bližnjo Sestransko vas, prav tako na desni strani rečne struge, medtem ko se je Gorenja vas razprostirala na levem bregu Poljanščice ob cesti Škofja Loka – Žiri. Kasneje pa so se vse tri vasi in zaselek Lajše združili v enotno naselje Gorenja vas,« nam je 84 – letni upokojeni kmet Martin Brence s Pustotnikove kmetije najprej pojasnil nastanek današnjega urbaniziranega obcestnega središčnega naselja z gručastim jedrom v razširjenem delu Poljanske doline, kjer se vanjo z jugovzhoda odpira dolina potoka Brebovščice.
Zemljepisno ime Gorenje vasi, ki je od leta 1994 sedež občine Gorenja vas – Poljane s 73 naselji na dobrih 153 kvadratnih kilometrih velikem območju, izvira z njene lege, saj je višje od Poljan pri Škofji Loki; med njima pa je ob Poljanski Sori še Srednja vas–Poljane. Kot je zapisal Matjaž Šifrar, je ime Poljane v preteklosti veljalo za vso razširjeno dolino, od vzhodnega dela današnjih Poljan nad Škofjo Loko do zahodnega dela današnje Gorenje vasi. Kasneje se je to ime obdržalo le za skrajni vzhodni konec, kjer je bil sedež fare, zahodne dele pa so poimenovali po prvotnih naseljih: Poljane, Srednja vas, Gorenja vas, Sestranska vas in Trata z zaselkom Lajše. V šestdesetih letih minulega stoletja so v Gorenji vasi odprli več industrijskih obratov (Jelovica, Alpina, Gidor, Šešir; od tega zadnji trije ne obratujejo več), s čimer je naselje po gospodarskem pomenu in številu prebivalcev prehitelo Poljane, ki so sicer dolini dale ime.
Naplavljeno ravnico obkroža razgibano hribovje
Gorenjevaška naplavljena ravnica je za žirovsko najširši del Poljanske doline. Gorenjevaščani, ki jih je uradna statistika v začetku letošnjega leta naštela 1176, imajo hiše predvsem v zahodnem in severnem delu ravnice. Njen vzhodni del je obdelovalni svet z ledinskima imenoma Na prodi in Na polju. Na desni strani vasi se ravnica širi proti jugu do terase Dolenje Dobrave in potoka Brebovščice. Ravnico obkroža hribovje: na severni strani je že v sami vasi precej strm hrib Tabor, ki čez Pretovč prehaja v Brda, na jugozahodu jo obdaja greben Žirovski vrh, katerega del je v ozadju desne polovice razgledniške fotografije, na jugovzhodu pa Polhograjsko hribovje.
Sedeč na klopi ob krušni peči v prostorni dnevni sobi, je naš sogovornik posebej opozoril na pokrit most čez Poljansko Soro, ki ga je – tako kot vse lesene mostove od Žirov do Škofje Loke - leta 1926 skupaj z mlinom odnesla velika povodenj. Danes približno na istem mestu stoji nova pokrita brv. »Ker je bilo pri mostu križišče cest proti Hotavljam, Žirovskemu vrhu in Lučinam, se je tega predela oprijelo ime Razpotje, kjer je stala tudi priljubljena gostilna 'V hlevčku'. Sicer pa tukaj ni bilo veliko kmetij, saj so prevladovale delavske hiše, ki so jih domačini zgradili z denarjem, zasluženim z delom v Ameriki, na Nizozemskem in pri gradnji železnice,« pravi Martin Brence in pristavi, da loški urbarji prve kmetije, med njimi tudi njihovo, omenjajo že sredi 13. stoletja, vse pa so bile v zgornjem delu Gorenje vasi, desno od ceste, ki vodi v kraj iz Škofje Loke.
Predhodnica cerkve na Trati naj bi stala že v 14. stoletju, vendar se v pisnih virih prvič omenja šele leta 1623. Sedanjo zgradbo cerkve sv. Janeza Krstnika so zgradili sredi 17. stoletja in jo proti koncu tega stoletja poslikali s freskami. V času vladanja cesarja Jožefa II. leta 1788 je postala župnijska. V tem času se je pri nas okrepilo janzenistično gibanje, ki je zahtevalo bogoslužne prostore brez slik in zunanjega blišča, zato so štukaturno okrasje v cerkvi odstranili, freske pa prebelili. Ko je župnik Andrej Šavli leta 1937 nameraval napeljati elektriko, so pod pet centimetrov debelim ometom po naključju odkrili freske, ki jih je nato Peter Železnik obnovil. Cerkev je prvotno imela štiri oltarje, do katerih so tri postavili leta 1739, četrti pa je bil mlajši; tega so po drugi svetovni vojni odstranili. Vsi trije oltarji so v osnovi baročni, a so bili večkrat predelani. Kipi v desnem stranskem oltarju so delo Jakoba Oblaka iz Šubičeve delavnice, sliko sv. Ane in sv. Marije je izdelal Štefan Šubic, v levem stranskem oltarju pa je Wolfova slika Matere božje.
Hišno ime Pustotnik je »zagrešila« kuga
Pred dobrimi sto leti, ko je škofjeloški fotograf Avgust Blaznik, ki je pripadal mladi druščini, v kateri so bili tudi slikarja Ivan Grohar in Rihard Jakopič ter fotograf Avgust Berthold, za domačega trgovca Vaclava Palečka izdelal panoramski posnetek Gorenje vasi za objavljeno razglednico, je na Pustotnikovi kmetiji gospodaril sobesednikov ded, prav tako Martin Brence. »Bil je preudaren kmet, ki je poleg živinoreje – v hlevu je imel štiri krave, šest volov in konja – prideloval predvsem kulture, ki se jih je dalo dobro prodati. In v času Avstro-Ogrske so imeli kmetijski pridelki visoko ceno. Zato je največ sadil fižol in sejal semensko deteljo, po katerih je bilo veliko povpraševanje; na leto je tako pridelal tudi poldrugo tono fižola v zrnju. Bil je cerkveni ključar in po prepričanju liberalec, ki je prijateljeval s pripovednikom, politikom in gospodarstvenikom Ivanom Tavčarjem ter bil leta 1900 na listi njegove Narodno napredne stranke izvoljen za župana. Vendar se je po koncu štiriletnega mandata zaradi smrti žene umaknil iz politike in se posvetil le kmetiji. Od petih otrok so doma ostali hčerki Marija in Johana ter sin Martin, moj oče, ki je leta 1928 prevzel 18 hektarjev veliko kmetijo in ko sem se leto kasneje rodil, sta teti lepo skrbeli zame,« se spominja Martin Brence.
Ob tem mimogrede navrže, da je za izvor njihovega hišnega imena pravzaprav kriva kuga. Ko so to hudo nalezljivo bolezen v te kraje prinesli vojaki, je pomorila veliko ljudi in tedaj je izumrla tudi prvotna kmetija, ki so ji – zapuščeni - sčasoma začeli praviti Pustota oziroma po sosedovem priimku – Oblakova pustota. Okrog leta 1600 pa je kmetija znova zaživela in ko so se po nasilno zatrtem tolminskem kmečkem uporu leta 1713 uporniki razbežali po bližnjih in daljnih krajih, je eden od njih, s priimkom Brence, prišel tudi v Poljansko dolino in se oženil na Pustotnikovo domačijo.
Tudi zgornji posnetek na razglednici iz tridesetih let 20. stoletja, ki ga je fotograf Mlakar naredil z griča Tabora, prikazuje Trato z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika in del Gorenje vasi. Vendar jo tokrat dopolnjuje slika restavracije »Pod klančkom« Iva Šorlija, ki je bila ena od številnih gostinskih ponudb v tem priljubljenem letovišču, v katerega so gostje takrat prihajali predvsem zaradi sončne in dostopne lege, naravnega in umetnega kopališča v Sori ter raznovrstnih izletniških možnosti. Te turistične adute (in še kakšnega zraven) ima Gorenja vas tudi danes, pri čemer se je letos mednje po 25 letih sirarstva na kmetiji Pustotnik, ki sta ga vpeljala sogovornikov sin Milan z ženo Žužo, vključila še Sirnica in njihovo osnovno dejavnost povezala še s turizmom in kulinariko. S takšnim razvojem kmetije, ki jo je leta 1990 po 38 letih predal sinu, je zelo zadovoljen tudi Martin Brence, še zlasti, ker na njej svojo prihodnost vidijo tudi vsi štirje vnuki: Benjamin, Niko, Katarina in Beti.
