Umrli so za slovenstvo

Zgodbe | sep. '13

Slovenci v Italiji so bili zavoljo svoje nacionalne zavednosti pred 2. svetovno vojno in med njo stalno izpostavljeni nasilju tedanjih fašističnih oblasti. Na podlagi posebnega zakona za zaščito države, uveljavljenega novembra 1926, je bilo ustanovljeno posebno sodišče in uvedena smrtna kazen.
Od januarja 1926 do julija 1943 je posebno sodišče sodilo 5619 obtožencem in jih 4596 tudi obsodilo. Na dveh tako imenovanih tržaških procesih je bilo izrečenih 47 smrtnih kazni, od tega je bilo usmrčenih kar Slovencev. Na smrt obsojeni na prvem tržaškem procesu Ferdo Bidovec, Franc Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili 6. septembra 1930 ustreljeni pri Bazovici.
Brat ustreljenega Ferda Ivan Bidovec se v knjigi »Bitka, kakor življenje dolga« takole spominja tedanjih dogodkov: »Doma nas je bilo deset otrok, pet fantov in pet deklet. Ferdo je šel v Trst v trgovsko šolo. Njegov učitelj je bil znani primorski domoljub dr. Lavo Čermelj. Brat je potem pomagal očetu v trgovini in se družil z mladimi ljudmi. Oče in mati, ki sta slutila, kaj se dogaja z njim in kaj počne, sta ga večkrat svarila, naj se pazi, da ga ne doleti nesreča. Ko je šel k vojakom, mu italijanske oblasti niso dale niti puške v roke.«
Ivan Bidovec piše, da so se po požigu tržaškega narodnega doma leta 1920 mladi zaobljubili, da bodo nadaljevali boj za osvoboditev in narodov obstoj. Kljub drugačnim obljubam so fašisti pred vojno začeli preganjati Slovence, zapirati slovenske šole, slovenska društva, požigati narodne domove in preganjati ljudi na cesti.

Mama je zarjula kot levinja
Ko so bila leta 1927 razpuščena vsa slovenska društva, so mladi slovenski uporniki, med katerimi je bil med najmlajšimi Ferdo Bidovec, ustanovili tajno organizacijo Borba, katere namen je bil onemogočiti fašistično delovanje. Da bi javno pokazali svoj odnos do fašističnega početja, so hoteli vreči v zrak celo tržaški Svetilnik zmage. Zaradi pomanjkanja razstreliva pa jim je ta akcija spodletela, zato pa so 10. februarja tega leta napadli tiskarno dnevnika Il Popolo, ki je zlival ogenj in žveplo po slovenstvu. Ferdo Bidovec je pod tiskarski stroj položil bombo. Čeprav mladi Slovenci niso želeli žrtev, je v eksploziji podlegel tiskar in fašist Guido Neri. Po tej akciji so fašisti pobesneli in začeli vsevprek zapirati Slovence.
Ivan Bidovec se spominja: »Brata so odpeljali v zloglasno rimsko ječo Regina Coelli, kjer je ostal skoraj do procesa 1. septembra. Oče je upal, da bodo na smrt obsojeni pomiloščeni. Tisto jutro je šel po časnike. Ko se je vrnil, je rekel mami: Je že med pravičnimi. Takrat je mama zarjula kot levinja in rekla: deset otrok imam, a zdaj imam samo enega in še tega sem izgubila. Skoraj bolj smo se bali za mater, saj je bolehala na srcu in če bi še njo izgubili, bi oče ostal sam z devetimi otroki. Hudo je bilo zlasti zato, ker so fašistični raznašalci časopisov pod našimi okni kričali: Meč pravice je padel na štiri zločince, krivce.«

Množične aretacije Slovencev
Leta 1940 so se vrstile množične aretacije Slovencev in hitre sodbe posebnega sodišča za zaščito države. Kot piše v Slovenski novejši zgodovini, je bilo aretiranih približno 300 ljudi, odkritih devet skrivališč orožja in razstreliva, pa radijska oddajna postaja, tri tiskarne za ciklostiranje in veliko propagandne literature. Večino aretiranih so poslali v internacijo ali jim izrekli zadnji opomin, šestdesetim aretiranim, med njimi tudi dvema Italijanoma in edini ženski Mariji Urbančič pa je sodilo posebno sodišče na drugem tržaškem procesu med 2. in 14. decembrom 1941. Osumljence so razdelili v tri skupine: izobraženci, komunisti, teroristi. Triindvajset obtoženih je bilo obsojenih na 30 let ječe, devet pa je sodišče obsodilo na smrt. Štiri je nato kralj pomilostil na dosmrtno ječo, 15. decembra pa so bili na strelišču na Opčinah ustreljeni tigrovci Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Ivan Vadnal in Pinko Tomažič, ki je bil kasneje razglašen za narodnega heroja. Pinko Tomažič je bil član Komunistične partije Italije. Po pobegu v Jugoslavijo leta 1935 je nekaj časa živel v Mariboru, v Zagrebu pa je nadaljeval študij. Naslednje leto ga je jugoslovanska policija izgnala iz države, avstrijska pa izročila Italiji. Somišljenike je pridobival med narodnjaško in socialno krščansko mladino, deloval je v ilegalni kulturni dejavnosti v Trstu ter pisal v ilegalni glasili Plamen in Iskra.