S kolesom po Istri

Prosti čas | sep. '13

Istra je za popotniško kolesarjenje nedvomno eno najbolj prijaznih območij. Nešteto cest in poti, mest in krajev, naravnih in zgodovinskih znamenitosti, osvežujoča narava in bližina morja ter nežna klima večji del leta so aduti, ki se jim rekreativni kolesar le stežka upre. Na splošno velja mnenje, da jo Slovenci kar dobro poznamo. Pa vendar se ta trditev izkaže za napačno v trenutku, ko zapustimo ustaljene poti in turistično najbolj oblegane kraje. In prav tam se nam Istra prikaže v vsej svoji lepoti, prvinskosti in samoti.

Marčana je večja vas in občinsko središče ter hkrati ime občine na jugovzhodu Istre, ki meji na Raški zaliv na severu, Valturo na jugu in Vodnjan na zahodu. Območje, ki ga pokriva občina, ima vse tiste odlike, o katerih sem govoril v uvodu, a turistično ni razvita, če izvzamemo manjše in ne ravno zgledno vzdrževano turistično naselje Duga uvala v istoimenskem zalivu, ki je bilo zgrajeno v minulih, kot kaže boljših časih. Občina Marčana je dovolj zanimiva in ravno prav velika, da si jo lahko s kolesom ogledamo skoraj v celoti, in to v enem dnevu. Predlagana pot brez bistvenih odmikov meri dobrih 50 kilometrov.
Morda je najbolje, da si za izhodišče izleta izberemo kar Vodnjan. Iz centra Vodnjana krenemo torej na sever proti Rijeki in še pred koncem mesta nas odcep usmeri proti Marčani. Kmalu po nadvozu prek istrske avtoceste nas čaka novo križišče, kjer se namenimo proti Barbanu. Tu je prometa malo, tako kot ga bo na vseh cestah, kjer se bomo ta dan vozili. Cesta nas vodi rahlo navkreber skozi hrastove gozdiče ter mimo travnikov in polj. Po nekaj kilometrih pridemo v vas Divšići, kjer zavijemo desno v smeri Prodol. Vsaka vasica, skozi katero gremo, je vredna naše pozornosti. Stare, mogočne hiše, nekatere tudi zapuščene, z bogatimi portali pripovedujejo zgodbe o tako lepih kot krutih časih, ki počasi tonejo v pozabo. Govorijo o prebivalcih, ki so umrli med vojno ali po njej odšli drugam in za seboj pustili spomine in pečat pokrajini. Na krute čase spominjajo tudi številni spomeniki ubitim v 2. svetovni vojni, ki jih neprestano srečujemo ob poti. Na marsikaterem so zapisana imena celotnih družin.

Rakalj - vas, ki je vredna ogleda
Za ta del Istre so značilne male kamnite hišice, imenovane kažuni. Kar nekaj jih je mogoče videti. Namenjene so bile hrambi poljskega orodja, zatočišču za drobnico ali kot zasilno bivališče.
Blizu vasi Prodol prečkamo magistralko Pula-Rijeka in vozimo proti Krnici. Kmalu pridemo do odcepa za Bratuliće. Tu se lahko odločimo za odmik s poti in si ogledamo Uvalo Blaz. To je samoten stranski rokav Raškega zaliva z močnim izvirom sladke vode in z razvalinami nekdanjih mlinov ter z nekaj antičnimi ostanki. Vendar nam ta pot prinese v obe smeri dodatnih dvajset kilometrov kolesarjenja ter strm, približno dvestometrski višinski spust do obale in spet vzpon nazaj. Vse je seveda odvisno od časa in naših zmožnosti. Če se vseeno odločimo, se vrnemo po isti poti. Sicer od tu nadaljujemo do vasi Krnica. V tej pa zavijemo levo proti Rakalju, kamor prispemo že po nekaj kilometrih. Vas je kar velika in polna zanimivosti. Že takoj na začetku nas ustavi zapuščeni zbiralnik deževnice, iznad katerega je lep pogled proti Raškemu zalivu in Učki. Skoraj ob vsaki hiši so izjemno zanimivi umetelno izdelani vodnjaki. Na ogled je tudi rojstna hiša književnika Mateja Balote s tipično istrsko notranjo opremo. Skozi vas krenemo nato naprej mimo cerkve proti jugu v smeri Sv. Nikola. Po krajšem spustu na griču pred seboj zagledamo razvaline utrdbe Stari Rakalj. S ceste se po kratki makadamski cesti dvignemo do razvalin in takoj za njimi do romantične cerkvice Sv.Agneze. Od tu je prekrasen pogled na celoten Raški zaliv, labinski del Istre do Učke ter na otoke Cres, Lošinj in Unije. Pod nami spodaj pa ugledamo svetilnik na rtu Sv. Nikole. Po novi asfaltni cesti se mimo kamnoloma nato spustimo do obale in tu si lahko privoščimo daljši počitek ali kosilo v bližnji konobi. Z nekaj napora se potem po isti poti vrnemo do vasi Rakalj in od tu naprej do Krnice, tam pa nadaljujemo proti Dugi uvali še kake 3 do 4 kilometre do odcepa za Mutvoran. V zaselek na manjši vzpetini pridemo hitro in očarani smo že ob prvem pogledu nanj, saj je zagotovo najbolj romantičen kraj na naši poti. V majhni vasici je združeno vse lepo, kar človek pričakuje v Istri. Lepe, večinoma obnovljene, pa tudi nekatere zapuščene istrske hiše, mogočna vaška lipa z antičnimi ostanki pod njo, ostanek srednjeveškega obzidja, ki varuje zaselek in cerkev Sv. Magdalene, obkrožena z njivami in vinogradi ter ozaljšana s cvetjem na oknih in vrtovih. Mir in tišina, ujeta v sončne žarke in hlajena z vetrom in vonjem po morju - pravi raj na zemlji.
Iz Mutvorana se vrnemo po isti poti, vendar še pred koncem vasice zavijemo v desno. Po dobrem kilometru pridemo do ceste, ki povezuje Marčano z Dugo uvalo. Tudi tu bi lahko zavili z naše skoraj krožne poti in si šli ogledat Uvalo Budavo, ki je zaradi zgodovinskih ostankov in neokrnjene narave v postopku zaščite kot krajinski park, vendar nam podobno kot Uvala Blaz prinese kar nekaj dodatnega napora, zato raje zavijemo desno in nekoliko bolj prometna cesta nas kmalu pripelje v Marčano. Vas je že staro občinsko središče, zato se pohvali z nekaj lepimi stavbami, najbolj zanimiva pa sta zagotovo vaška vodnjaka takoj za križiščem za Vodnjan. Čeprav samevata, ker nista več v uporabi, pa si zlahka predstavljaš vaški vrvež in družabno življenje okoli njiju morda še ne tako dolgo nazaj. Za nas pa pomenita prav lep zaključek poti po neznanem koščku Istre.
Iz Marčane v Vodnjan nas čaka le še nekaj kilometrov lahkega kolesarjenja. Končamo ga na trgu pred prekrasno mestno hišo, kjer ob melodiji istrskega narečja domačinov in osvežilnem napitku v mislih še enkrat obnovimo pot, ki smo prevozili
Matjaž Turek