Vaša svetovalka mag. Milena Paulini – december 2013
Dodatek za pomoč in postrežbo
Bralka piše, da je njen mož že eno leto povsem odvisen od njene pomoči ter od pomoči druge osebe, ki pa jo mora plačati. Zanima jo, ali mu gre kak dodatek za nego. Z možem imata stalno prebivališče v Sloveniji, sta tudi slovenska državljana, vendar sta prej veliko časa preživela v Kanadi, od koder mož dobiva pokojnino.
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki za osnovne življenjske potrebe nujno potrebujejo stalno pomoč in postrežbo drugega. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v posebni določbi kot osnovne življenjske potrebe navaja potrebe, ki jih ne more več opravljati zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju kljub osebnemu prizadevanju in ob uporabi ortopedskih pripomočkov. Gre zlasti na samostojno gibanje v stanovanju in zunaj njega, za samostojno hranjenje, oblačenje, obuvanje, sezuvanje, za skrb za osebno higieno, kot tudi za druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Upokojenec, ki ne more samostojno opravljati vseh naštetih življenjskih potreb, lahko pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za vse osnovne življenjske potrebe. Če je upokojencu pomoč in postrežba nujna le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ali če kot hujši psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, pa lahko pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Med vladama Slovenije in Kanade je s 1.1.2001 začel veljati sporazum o socialni varnosti, na podlagi katerega je mogoče tako v Sloveniji, kot v Kanadi pridobiti pravice le za tiste dajatve, ki so predvidene z nacionalno zakonodajo vsake od obeh držav. Bralkin mož bi moral biti vsaj uživalec sorazmernega dela pokojnine po omenjenem sporazumu, da bi lahko v Sloveniji pridobil pravico do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo. Ker mu je priznana pravica do pokojnine le v Kanadi, saj v Sloveniji ni imel pokojninske dobe, tudi nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, četudi bi se invalidska komisija v izvedenskem mnenju izrekla, da sam ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb.
Štetje kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo
Bralka iz R. H. iz Prekmurja navaja, da je že leta 2004 uveljavljala štetje kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo, vendar je bil njen zahtevek zavrnjen. Ker pa je uživalka vdovske pokojnine, ki znaša komaj 350 evrov, jo zanima, ali res ni nobene možnosti za priznanje tega obdobja v pokojninsko dobo, saj bi s tem izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine za 20 let pokojninske dobe. Slišala je namreč, da vdove, ki imajo tudi svojo pokojnino, pridobijo višjo vdovsko pokojnino.
Kmetje (npr. lastniki, solastniki, zakonci), ki so bili v obdobju od 1. 1. 1973 do 31. 12. 1983 zavarovani po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, lahko uveljavljajo vštetje tega časa kot zavarovalno dobo, če so bili plačani prispevki za starostno zavarovanje kmetov in so opravljali kmetijsko dejavnost kot edini poklic. Navedeno obdobje lahko uveljavljajo tudi zavarovanci, ki v tem času niso bili zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov in so postali prevzemniki kmetije na podlagi določene pogodbe ali z dedovanjem. Poleg tega pogoja mora prevzemnik kmetije izpolnjevati še druge pogoje: da je bil ob vložitvi zahteve zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, da v tem obdobju ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan, da ni bil na rednem šolanju ali služenju vojaškega roka in da je opravljal kmetijsko dejavnost kot glavni in edini poklic. Iz bralkinih podatkov sledi, da do novembra leta 1977 ni bila lastnica, solastnica, niti zakonec lastnika kmetije, zato tudi ni bilo podlage za štetje tega časa v pokojninsko dobo. Ker je po očetovi smrti leta 1977 prevzela polovico kmetije, drugo polovico pa je po smrti mame prevzel njen mož, bi sicer lahko uveljavljala čas od 1. 1. 1973 do novembra 1977 iz naslova prevzema kmetije, če bi bila leta 2004, ko je vložila zahtevek, pokojninsko in invalidsko zavarovana iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti po takrat veljavnem zakonu. Po prevzemu polovice kmetije pa bi morala biti vključena v zavarovanje po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, da bi se ji pod pogojem plačila prispevkov čas od novembra 1977 do 31. 12. 1983 štel v pokojninsko dobo. Ker ti pogoji niso bili izpolnjeni že ob reševanju zahtevka leta 2004, za priznanje tega časa tudi zdaj ni nobene pravne podlage, saj se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Možnosti, da bi bralka uveljavila starostno pokojnino in s tem posledično višjo vdovsko pokojnino, kot je to urejal zakon o varstvenem dodatku, pa ni več, saj je ugasnila že 31. 12. 2011 z uveljavitvijo zakona o socialno varstvenih prejemkih. To pomeni, da tudi, če bi bralka pridobila pravico do starostne pokojnine, se ji vdovska pokojnina ne bi odmerila v višini mejnega zneska- 445,29 evra, ampak bi se lahko odločila le za uživanje svoje starostne pokojnine z delom vdovske pokojnine, ki bi znašal 15 odstotkov zdajšnje vdovske pokojnine ali pa za nadaljnje uživanje vdovske pokojnine, kar pa je verjetno zanjo ugodneje.
