Vedno urejena in med ljudmi

Zgodbe | dec. '13

»Zdajšnji starejši smo videti mlajši, kot so bili včasih seniorji in seniorke. In tako se tudi počutimo,« povzame živahna, zgovorna in vedno nasmejana ter skrbno urejena osemdesetletna Marija Lovšin iz Ribnice. Zaupa nam, da gre vsak dan ven, v trgovino, na kavico ali na kak obisk, pa čeprav zunaj lije kot iz škafa. In zmeraj se lepo obleče, počeše in naliči ...

»Kdor tiči vse dneve le doma, se v resnici hitro postara,« nadaljuje in nam pove, da ima sina, ki je tako kot ona ločen, ter zelo pametno vnukinjo, pravnico po izobrazbi. »Čeprav oba živita v Ljubljani, z veseljem prideta vsako nedeljo k meni v Ribnico na kosilo. Ob hrani se pogovorimo, nasmejimo in delamo načrte za naprej. Miza nas še vedno povezuje in združuje!«
Polnih 38 let je delala v zobni ambulanti v Zdravstvenem domu Ribnica, popoldne pa skupaj s tem ali onim zobozdravnikom še v okoliških krajih, denimo v Loškem Potoku, Sodražici in v Kočevju. »Takrat sem s honorarnim delom zaslužila še eno plačo. Žal se mi to ni štelo za pokojnino. Imela pa sem srečo, da sem si izbrala poklic, ki je bil tudi moj konjiček.«
Še danes bi lahko delala, saj vse še zna. »Zobna asistentka pripravlja opremo, ki jo zobozdravnik potrebuje pri delu, pomaga pri zdravljenju in opravlja administrativna dela. Najpogosteje tudi sprejema paciente in jih pomiri, če se bojijo. Medtem ko se zobozdravnik ukvarja s pacientom, mu sestra podaja potrebne instrumente,« razlaga. »Med seboj smo se razumeli in se družili tudi v prostem času. 'Foušije', ki zdaj straši po mnogih službah, nismo poznali.« Ker je bila vedno nasmejana in prijazna, so mnogi ob njej pozabili na boleče vrtanje.
Ko je bila še zaposlena, je vsem kar naprej polagala na srce, kako pomembno je redno in pravilno čiščenje zob. »Na področju zobne higiene sem bila pionirka.« Bedela je nad zobmi kakih tisoč ribniških otrok. Če niso prišli k zobozdravniku, je poklicala njihove starše ali pa stopila k razredniku in zahtevala, da pride otrok v ambulanto, sicer mu bodo zobje propadli. In so prišli.
Ker je nadzorovala čiščenje zob v vrtcih in nižjih razredih šol, se je mnogim zdela zoprna, čez leta pa so ji bili hvaležni. »Če me danes kdo ustavi in mi reče, da ima zaradi mene še vedno svoje zobe, sem zelo srečna,« prizna.
Tudi odkar je v pokoju, Marija Lovšin ne miruje. Ker je moralo biti zmeraj v ordinaciji vse čisto in na svojem mestu, hoče imeti tak tudi dom. Uživa pri pospravljanju. Pa tudi sama je rada negovana. Rada tudi pomaga ljudem, zato je med domačini cenjena.
Ker ima nizko pokojnino, si je omislila velik vrt, pravzaprav njivo v vasi Breze, blizu tri kilometre oddaljeni od bloka, v katerem živi. Tja in nazaj se vedno pelje s kolesom, ker nima šoferskega izpita. Potem se pohvali, da je že dva meseca po operaciji kolka, ki so ga ji zamenjali letos, spet sedla na kolo. »Vesela sem, da sem shujšala, saj sem zdaj bolj gibljiva,« pravi in doda: »Razočarana sem nad vsemi slovenskimi strankami. Vse mislijo predvsem nase in skoraj nič na ljudi. Najbolj sem jezna, če slišim, da bi vlada znova rada varčevala na račun upokojencev. Ali ni že to kriminal, da so nam vzeli regres, poslancem pa nič?« Tudi zato, ker jo poročila vedno vznemirijo, se je odločila, da bo namesto politično-informativnih oddaj in prebiranja dnevnega časopisja raje brala revije in knjige.