Od Turčije do Kitajske

Zgodbe | dec. '13

Ker Slovenci radi potujemo po svetu, imamo tudi več društev, ki spodbujajo sodelovanje, prijateljstvo in druženje, denimo med nami ter Dansko, Škotsko, Rusijo, Makedonijo, seveda pa tudi z deželo velikega zmaja, ki je povsod po svetu v središču poslovnega zanimanja. Društvo slovensko-kitajskega prijateljstva pa vodi dr. Benjamin Lukman.

Pri sedemindvajsetih letih je bil najmlajši doktor fizike v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, opravljal je številna zanimiva dela v gospodarstvu, diplomaciji in mednarodnih odnosih, pa tudi v športu in taborništvu. Zdaj, v pokoju pa se posveča društvu, saj misli, da je pravi trenutek za navezovanje številnih stikov na najrazličnejših področjih sodelovanja s Kitajsko in za boljše medsebojno poznavanje.
»Kitajci imajo taka društva tudi drugod po svetu. Ker gojijo in krepijo prijateljske odnose, pomagajo premoščati nepoznavanje kulturnih razlik, navezujejo stike na najrazličnejših področjih, poglabljajo razumevanje in strpnost drug do drugega, imajo celo poseben oddelek na njihovem ministrstvu za stike z drugimi državami. Kitajska označujejo izjemne razsežnosti, njen gospodarski razvoj ter uspeh sta presenetljiva, postaja svetovna velesila, prizadeva si celo za prvi položaj v svetu. Zato je sodelovanje z njo izjemno pomembno za Slovenijo. Če se malce pošalim, nas in Kitajcev je skupaj milijarda in tristo dva milijona,« pravi naš sogovornik.
Kitajcem se zdi zelo pomembno tudi sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. »Lahko pohvalim izjemno dobro sodelovanje med Mestno občino Ljubljana in pobratenim mestom Cheng Du, zelo intenzivni pa so stiki kitajskih partnerjev tudi z drugimi občinami, denimo z Novim mestom, Novo Gorico in Gornjo Radgono. To občino je v času letošnjega kmetijsko-živinorejskega sejma obiskal veleposlanik Republike Kitajske v Sloveniji nj. eksc. Zhang Xianyi, ki je tudi našemu društvu izjemno naklonjen in nam pomaga, da lahko v teh težkih ekonomskih razmerah kolikor toliko dobro delamo,« je pojasnil dr. Lukman. Članstvo društva je zelo raznovrstno, saj so v njem tako posamezniki kot inštitucije in podjetja, ki že poslujejo s Kitajsko ali pa bi želeli okrepiti poslovanje.

Veleposlanik v regionalni velesili
Tako kot zdaj poskuša dr. Lukman povečati vlogo in pomen Društva slovensko kitajskega prijateljstva, ker je to zanj izziv, je v času svojega mandata veleposlanika RS v Ankari skušal splesti pomembne gospodarske stike s Turčijo. »Ustvarili smo izjemne odnose, in to od prijateljskih do gospodarskih. Ne smemo pozabiti, da je Turčija druga najmočnejša članica Nata, regionalna velesila, še vedno dosega izjemno gospodarsko rast in hoteli smo doseči, da bi postala za Slovenijo pomemben gospodarski partner. Zadali smo si, da v kratkem času medsebojno menjavo povečamo na 500 milijonov dolarjev, kar nam je tudi uspelo. Pri tem sem se moral skupaj s sodelavci zelo potruditi. Celo nekaj turščine sem se naučil, kar so Turki z navdušenjem sprejeli. Dobili smo priložnost, da bi skupaj s Hrvaško gradili termoelektrarno v izjemno lepem kraju na jugovzhodu Turčije, ob sirski meji v Sanliurfi. Projekt je podpirala turška stran s predsednikom države Demirelom na čelu, ki je bil velik prijatelj Slovenije. Na žalost pa nam projekta ni uspelo izpeljati.«
Tako kot je veleposlanik očaral Turke, je Turčija očarala njega. »Prelepa država je to, z izjemno kulturo, zgodovino in tudi z diplomacijo na visoki ravni in z dolgo tradicijo. Tudi njihova hrana je odlična.«

Spet doma
Po vrnitvi v Ljubljano je postal predsednik slovenskega dela stalne mešane komisije za obmejni promet in sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško. »Hoteli smo ustvariti mrežo maloobmejnih prehodov, da bi z njimi bi olajšali življenje več kot pol milijona ljudi, ki žive ob 670 kilometrov dolgi meji. Zgradili smo jih 27, prvi, ki smo ga odprli, je bila Osilnica na Kolpi.«
Maja 2002 je bil izvoljen za generalnega direktorja Mednarodnega centra za promocijo podjetij, edine medvladne organizacije devetnajstih držav s sedežem v Ljubljani – ICPE, ki se ukvarja z izobraževalno, raziskovalno in svetovalno dejavnostjo na področjih podjetništva, razvoja človeških virov, trajnostnega razvoja in informacijskih tehnologij ter globalnega sodelovanja držav v razvoju.
Kaj pa se je zgodilo s fiziko, smo ga vprašali.
»Zdi se mi, da sem jo prekmalu opustil, za kar mi je včasih kar malo žal spričo bliskovitega napredka znanj in spoznanj na teh področjih. V zadoščenje pa mi je, da so mi znanja in delovne metode, uveljavljene na teh področjih, izjemno koristile pri kasnejšem poklicnem delu in udejstvovanju. Vesel sem, da nisem izgubil stika z ljudmi, ki opravljajo raziskovalne, izobraževalne in druge naloge na tem področju.«
Stikov ni izgubil niti s svojimi košarkarskimi kolegi in s košarko, ki jo je imel rad in jo uspešno igral skoraj trideset let. Nekdanji igralci košarke so ostali povezani in tako so skupaj spremljali letošnje evropsko košarkarsko prvenstvo. Aktiven je v klubu nekdanjih veleposlanikov, štirje vnuki pa so njegova sončna radost.