Iz svetovalnice januar 2014
Tako osamljena je …
V svetovalnico je prišla naročnica in priznala, da ima pri petinpetdesetih letih težave z alkoholom. Poročena je trideset let in ima dva odrasla otroka, ki sta že na svojem. Mož ima veliko konjičkov, pogosto je precej odsoten od doma, zato ga pogreša. Nima prijateljic, tu in tam sreča znanko, s katero izmenjata nekaj besed. Podnevi dela v hiši in na vrtu, zvečer gleda televizijo in ko začuti nelagodje in živčnost, popije kozarec ali dva vina, da lažje zaspi. Težava pa je v tem, da njena potreba po alkoholu postaja vedno večja in začenja jo skrbeti, zakaj potrebuje toliko pijače. Pred možem to svoje početje skriva.
Ljudje občutijo osamljenost takrat, ko niso v družbi osebe, ki jim veliko pomeni in so nanjo čustveno navezani. Ker vemo, da so tudi neprijetna čustva smiselna, nas to pripelje do vprašanja, zakaj čutimo osamljenost. Zato, ker ta občutek ljudi sili k dejanjem, s katerimi bodo dosegli, da bodo v družbi ljudi, ki jim veliko pomenijo - takih, ki so jim blizu, ki jim pripadajo in v družbi katerih ne nosijo mask. Vsi smo kdaj pa kdaj osamljeni, vendar težava nastane, če smo osamljeni dalj časa, če osamljenost postane stalno čustvo. Taka osamljenost je pogosto podlaga za nastanek različnih čustvenih težav in motenj, predvsem depresije. Številni ljudje se ne zavedajo, da imajo težave z osamljenostjo, saj jim raven njihove čustvene pismenosti onemogoča, da bi prepoznali to, kar čutijo. Namesto da bi ozavestili svojo osamljenost, jo potiskajo v nezavedno. Nelagodje si posameznik napačno razlaga in tako ga lahko razume kot »lakoto«, kot pomanjkanje hrane, zato se tudi pretirano hrani - naša naročnica pa pije. Nekateri ljudje so osamljeni, čeprav so poročeni. Razlog je v tem, da je par zanemaril svoj odnos, ker se je posvetil gradnji hiše, službi in vzgoji otrok. Dejstvo, da je to zdaj za njima, pa partnerja pogosto dojemata, da sta se odtujila drug drugemu. Takšna odtujitev se razvija vrsto let, vrh pa doživi s čustvom osamljenosti.
Osamljenost ni nekaj nepovratnega, temveč nekaj, na kar lahko vplivamo. Človek, ki je osamljen, namesto da bi bil ljubljen, se lahko z drugim pogovori brez obtoževanj in iskanja krivca, seveda če je taka obojestranska želja. Na terapijo bosta zato prihajala oba zakonca, v želji pač, da se po tolikih letih spet zbližata.
