Bom pomagal ali le stal in gledal?

Dobro počutje | jan. '14

»Zijala« je ljudski izraz za ljudi, ki so priče tuji stiski, pa se samo »pasejo« na njej in nič ne ukrenejo. Samo pasivni očividci so. Kako iz pasivnosti prestopiti v dejavno pomoč? Kaj imamo od tega? Zakaj nekateri takoj priskočijo na pomoč, drugi pa gredo brezbrižno mimo človeka v stiski?

Prizor s pločnika: sredi mestnega vrveža se zruši starejši moški. Prijateljica ga skuša dvigniti. S pogledom roti mimoidoče, naj ji kdo pomaga. Ljudje pa hodijo mimo in gledajo vstran. Minejo neskončne minute, preden se ustavi starejši gospod, poprime padlega pod pazduho, s skupnimi močmi ga nekako odvlečeta z mrzlega pločnika do prvega lokala. Trojica je ustvarila odnos.
Prizor z mostu čez Kamniško Bistrico: lep nedeljski dan je in most vrvi od občudovalcev narave. Eden med njimi visi čez ograjo, očitno pripravljen na skok v globino. Zdi se, kot da nihče ne opazi, kaj namerava storiti. Prijateljica že od daleč razbere skrajni obup človeka, stopi k njemu in ga pogleda v oči. »Vas smem povabiti na pivo,« in mu v roko stisne bankovec. Odrasli moški se razjoče kot otrok. Nekomu ni vseeno …
Prizor s Kočevskega: v redko poseljenem zakotju se ponoči zgodi prometna nesreča. Povzročitelj pobegne, ranjenec se s skrajnimi močmi privleče do prve kmetije. Popraska po vratih, več kot toliko nima moči. V hiši onemijo od strahu. Ne odprejo. Zjutraj najdejo na pragu  mrliča.
Pasivni očividci smo tudi, kadar pustimo voziti pijanem prijatelju. Pomoč sočloveku v stiski ali nevarnosti sploh ni nujno junaško dejanje niti ni nujno razburjena aktivnost. Ima neštete oblike, ki nikoli ne pridejo v časopise in ne dobijo medalje za hrabrost. Lahko samo molče obstanemo in gledamo, ko nekdo v javnosti terorizira otroka. Pod takim »očitajočim« pogledom je več možnosti, da bo mučitelj prenehal s poniževanjem, kakor če ne bi bilo nobene priče. 

Pasivni odnos je neodnos
Petruska Clarkson, britanska znanstvenica, psihoterapevtka in avtorica knjige o medčloveških odnosih Očividec - Konec nedolžnosti v medčloveških odnosih?, v izvirniku The Bystander (An End to Innocence in Human Relationships?),  je raziskala tako uničevalne posledice ignoriranja tuje stiske, kot psihološke in socialne koristi nemega opazovanja na vseh ravneh. Raziskovala pa je tudi koristi od pomoči ljudem v stiski ali v kočljivih okoliščinah. Predvsem se je treba zavedati, poudarja, da je aktivno posredovanje nujno za odnos in da je človek odnosno bitje. Ljudje se počutijo bolje, če se otresejo apatije in se zavzamejo za druge. Nekateri pomagajo, ker sicer sploh ne bi mogli živeti sami s seboj. Seveda je tu še ponos: »Bil sem tam, to in to sem storil, podprl sem tiste ljudi, pomagal sem tisti osebi …«. Občutek junaštva, dosežka, samostojne odločitve je pomemben človeški motiv, ni pa vse. »Ni pomembno, kaj pričakujemo od življenja, temveč kaj življenje pričakuje od nas!« je nauk avstrijskega psihiatra Viktorja Frankla, ki je kljub trpinčenju v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer je izgubil ženo, starše in brata, ustvaril smisel lastne izkušnje in razvil tako imenovano logoterapijo, osredotočeno na voljo do smisla. »Predstavljajte si same sebe, svoje otroke in vnuke v prihodnosti, ko vas sprašujejo o vaših dejanjih, ki ste jih storili ali opustili. Katera dejanja so tista, ki bi zbudila občutek, da ste se kar dobro odrezali?« To se vprašajmo, predlaga Clarksonova, ki si je zaželela, naj prijatelji raje pomagajo drugim, kakor da pridejo na njen pogreb.

Vtikanje v tuje zadeve ni pristna pomoč
Pasivnega vedenja verjetno ni mogoče izkoreniniti predvsem zato, ker je stisk na svetu preveč in ker smo negotovi. Vsak zase se mora odločiti, ali bo del problema ali rešitve. Vsaka, še tako neznatna stiska, ki smo ji priča, nas postavi pred odločitev: bi ali ne bi. Pomaga, če smo odprti za učenje o teh rečeh, če nenehno preverjamo svoja prepričanja, če proučimo primere uspešnega nudenja pomoči …
Nekateri ljudje se nenehno vtikajo v življenje drugih – v bistvu je to neobzirnost. Vsiljevanje »dobrote« je ena skrajnost, izogibanje okoliščinam, ko bi morali pomagati, pa druga. V slovenskih medosebnih odnosih je veliko obojega.
Naša človeška narava pa si prizadeva za povezanost, sočutje. Nepovezanost, nevživljanje v sočloveka je priučeno vedenje. Na individualne moralne odločitve globoko vplivajo izkušnje iz zgodnjega otroštva: družinska sporočila in vrednote, vzorci altruizma in delitve z drugimi, ki smo jih doživeli pri starših in drugih, za nas pomembnih ljudeh. Tudi kulture, ki so nas oblikovale, so različne: v majhnih krajih, kjer se vsi poznajo, se ljudje radi pretirano vtikajo drug v drugega, medtem ko bi v mestu osamljen človek lahko umrl v svojem domu, pa bi ga našli šele čez tedne.

Ravnodušnost kot prilagoditev na poplavo stisk
Vsem pomoči potrebnim ni mogoče pomagati, preveč jih je. Mediji, svetovni splet nas zasipavajo s klici na pomoč in naša odgovornost je, da se odločimo, na katere dogodke se bomo odzvali in na katere ne. Ne odzivati se je prav tako odziv. Psihologi pravijo, da so duševno zdravi tisti ljudje, ki imajo pogum, da branijo tisto, kar mislijo, da je prav, četudi je to nevarno.
»Ko se človek navadi na pekel, se navadi, da žrtvuje druge,« je zapisal egiptovski Nobelovec Naguib Mahfouz leta 1986. Tak pekel je tudi poplava informacij. Pred pretiranim vdorom hudega po svetu se zavarujemo s cinizmom ali ravnodušnostjo. Otrdimo do dogajanja okoli sebe. Naša sposobnost za usmiljenje otrdi.
Mar naj posredujemo v vsakem dogodku, ki smo mu priča? To ni mogoče. Eno pa nam mora biti jasno: kakor hitro vemo za problematične okoliščine, že smo v njih. Če se nočemo vpletati, smo že vpleteni. Če rečemo, da nočemo vedeti, smo že zavzeli zelo določno moralno stališče: da je ne vedeti bolje kot vedeti. Petruska Clarkson postavlja pod vprašaj laž in nepristno stališče, da sploh obstaja nedolžen opazovalec. Svetuje, da se v kočljivih okoliščinah vprašamo: »Kaj mislite, da bi si čez 30 let želeli, da bi storili v teh okoliščinah? Bi bili vaši vnuki ponosni na vas, da ste se angažirali ali da ste se izmaknili?«
Ne drži, da tistim, ki priskočijo na pomoč, ni mar zase ali da pomagajo zgolj zaradi odobravanja okolja ali zato, da se izkažejo sami pred seboj - slednje je le delni motiv. Ti ljudje imajo predvsem sposobnost širokih odnosov: navezovanja, skrbi in odgovornosti za blagor drugih, tudi tistih zunaj neposrednega družinskega kroga. Začne se v ozkem družinskem krogu s starševskim modelom skrbi za druge. Ni naključje, da tako usmerjeni posamezniki raje pomagajo tudi tujcem, in laže prosijo za pomoč. Občutljivejši so za kršitve, ki ogrožajo njihove moralne vrednote in morda celo iščejo priložnosti za to, da pomagajo. Globoko in široko so navezani na druge in se težko odrečejo akciji. Pomembno je, da ne čakamo, da bomo videli, kam piha veter, temveč se odločimo, ko se zgodba še odvija, in da ukrepamo, preden se prizor konča in medtem ko je rezultat še negotov. Seveda tvegamo, da se ne bo izšlo po pričakovanjih. Pomembno je, da se zavedamo, da imamo izbiro: ali se odločimo, da se angažiramo, ali pa, da smo pasivni. Tudi če se ničesar ne odločimo, je to naša odločitev za pasivnost.
Kakšne pa so prednosti dejavnega angažiranja? Na osebni ravni: zadovoljstvo, da si svojo energijo usmeril v poštenost in odgovornost, ne pa v noč brez spanca, v glodajoči dvom, v čir in v bolezni srca. Vitalnost, ker se zavzameš v boju za tisto, za kar verjameš, da je prav. Poleg tega se odpreš priložnostim za učenje o tem, kako biti učinkovit v tem zapletenem življenju. Na kolektivni ravni ne bi bilo napredka brez takih ljudi, ki so stopali proti toku,.


Najpogostejši izgovori, da ne pomagamo:
To ni moja stvar. (Poncij Pilat)
Hočem ostati nevtralen.
Nimam vseh podatkov, okoliščine so preveč zapletene.
Nočem se znova opeči.
Če pomagam, se ne bo nič spremenilo.
Samo ukaze izpolnjujem.
Sami so si krivi.