Samopodoba se spreminja
Samopodobo oblikuje vse tisto, kar posameznik misli in sodi o sebi: o svojih sposobnostih, socialnih odnosih, čustvovanju in vedenju. Posebno pomembni so njeni moralni vidiki - ali si dober ali slab človek. Skozi življenje se samopodoba spreminja, čeprav spremembe praviloma niso velike.
Samopodoba je lahko stvarna ali napačna - podcenjena ali precenjena. Podcenjena odstopa od stvarnega vedenja in je pogosto posledica neuspehov v življenju. Razvija se postopoma, od zgodnjega otroštva naprej. Podcenjena vpliva škodljivo na duševno zdravje, saj kaže, da je posameznik slabši, kot bi moral biti. Najboljša je stvarna samopodoba, ki odseva to, kar posameznik v resnici je. Lahko je kvečjemu rahlo dvignjena, da ga spodbuja k bolj aktivnemu življenju. Previsoka samopodoba pa prinaša razočaranja in slabe socialne odnose. Takega posameznika okolje ocenjuje kot bahača in napihnjenca. Samopodoba se razvije na podlagi izkušenj, pridobljenih v neposrednem okolju. K negativnim izkušnjam sodijo šolski ali delovni neuspehi, erotični karamboli, neizpolnjene želje ipd. Pozitivno samopodobo pa dvigujejo uspehi, srečna ljubezen ali zakon, zadovoljstvo z otroki, izpolnjene želje, doseženi cilji ipd. Nanjo vplivajo zlasti družinski, šolski in delovni odnosi. Kdor dosega podpovprečne delovne uspehe, s tem ne dviga svoje samopodobe. Prav zato so uspehi in neuspehi tako pomembni v posameznikovem življenju.
Upokojitev niža samopodobo
Upokojitev vpliva na samopodobo bolj negativno kot pozitivno, kar pa je odvisno od delovnega mesta in od tega, ali se posameznik z delom potrjuje ali podcenjuje. Neka nemška študija je pokazala, da ljudje preden se upokojijo pozitivno vrednotijo upokojitev, po upokojitvi pa jo vrednotijo negativno - ker dokazuje njihovo delovno nesposobnost in omejuje socialne odnose. Prav zato je pomembno, da ima starejši človek več konjičkov, ki mu omogočajo nadaljnjo zaposlenost. Brez njih je »mrtev človek«. Konjički so lahko poceni (denimo zbiranje starih razglednic) ali dragi (nekdanji hrvaški predsednik Sanader je na primer zbiral zlate ure).
Od samopodobe je v veliki meri odvisno naše duševno, pa tudi telesno zdravje. Negativna samopodoba povzroča nenehno zaskrbljenost, pretirano emocionalno občutljivost, družbeno neuspešnost in izogibanje obveznostim, medtem ko nas pozitivna spodbuja k bolj plodnemu življenju. V zrelih in starih letih postaja samopodoba zaradi bogatejših izkušenj bolj stvarna, kadar pa ni, sledijo škodljive posledice, denimo razočaranost, pasivnost, potrtost, družbena izoliranost. Taki ljudje pogosto živijo le zase, nikogar ne obiskujejo in nihče jih ne obišče, kar so nadvse neprijetne izkušnje, ki še bolj znižajo raven samopodobe.
Pri starejših znižuje raven samopodobe negativen ali celo zaničljiv odnos okolja do njih, ker jih izključuje iz arene življenja, češ da sodijo samo še za zapeček. Če starejša oseba to sodbo sprejme, ji ni več pomoči - zares bo sedla za zapeček.
V starejših letih pomembno vplivata na negativno samopodobo upokojitev in izključenost iz družabnega življenja. Upokojitev starejšim dokazuje, da niso več za »nobeno rabo«, izključenost pa krepi njihov občutek osamljenosti. Če se skupini ljudi srednjih let pridruži starejši, po navadi obmolknejo in ga v zadregi gledajo, češ, kaj pa ti počneš med nami. Mlade osebe pa ga sprejemajo, raje, ker čutijo empatijo in imajo bolj spoštljiv odnos do njega.
Posebno pomemben je odnos v družini. Če ga ta sprejema in mu celo zaupa vnuka, starejši član ostane razmeroma »mlad«, družina mu izkazuje zaupanje in mu dviga samozavest.
Pričakovanja se uresničijo
Vse to pa je odvisno tudi od koledarske starosti in ohranjenosti človeka. Kar smo napisali, velja bolj za »mlade« in čile starostnike, manj pa za »stare« starostnike. Enotnega recepta ni.
Na samopodobo vplivata telesna ohranjenost in zdravstveno stanje. Težko je verjeti vase, če si kronično bolan ali polomljen. Tudi zato je za starejše ljudi tako pomembna vsakodnevna telesna aktivnost, tudi športna (telovadba). Seveda so mnogi starejši ljudje v takem fizičnem stanju, da to ni možno. Toda nekaj moči se je zagotovo še ohranilo in človek je dolžan, da jo izkoristi. Ni potrebno delati »sklec«, zadostuje že počepanje ali pa zgolj gibanje z rokami in nogami. K telesni pripravljenosti precej pripomorejo hoja in izleti. Po naših gorskih kočah srečamo veliko šestdesetletnikov in celo sedemdesetletnikov.
Kaj pa ljubezen? V domovih za starejše se oskrbovanci tudi zaljubijo, čeprav ne tako goreče kot v mladih letih. Spolna aktivnost je omejena, a vendarle je. Med ljudmi pa so razširjeni mnogi napačni miti, češ da v starosti ni prostora za ljubezen. Morda je je manj, a vsekakor obstaja.
Poprečen starostnik lahko postane gluh za prijazno besedo. Psihologi govorijo o »samouresničljivi prerokbi«. Če verjameš v to, da se bo kaj zgodilo, se to zares zgodi. Prav zaradi pričakovanja. O starejših ljudeh krožijo mnogi zlagani miti, a gorje tistemu, ki verjame vanje in jim sledi. Tedaj se uresničijo. Verjameš, da ti spomin peša, in zaradi te vere ti opeša veliko bolj kot zaradi starosti organizma. Zaradi prepričanja, da te ljudje ne marajo, se vedeš do njih bolj odbijajoče in zato te imajo zares manj radi. Takih primerov bi lahko navedli še veliko.
Priporočeno je druženje starejših z mladimi ljudmi, tudi z otroki. Mlada družba pomlajuje tudi starejšega. Otroci ga spominjajo na lastno otroštvo in ti spomini so večkrat bolj prijetni kot neprijetni.
