Družina Avsenik: Glasba, prepojena z lepotami Slovenije
Slavko Avsenik je legenda, hkrati pa človek, ki je izredno prijazen, blag in skromen. Statistika govori o samih superlativih - od njegove Golice, ki je največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu, do tega, da je na olimpijskem stadionu v Berlinu igral pred 90 tisoč ljudmi. Avsenikova glasba je živa, imajo jo radi tudi mlajši. Vnuk Sašo pa nadaljuje Slavkovo pot.
Ob 84. rojstnem dnevu in 60-letnici kariere so Slavku Avseniku v domači občini postavili spomenik – gorenjsko »marelo« in harmoniko. »Mnogi dobijo spomenik šele po smrti, meni so ga namenili že zdaj …,« pravi zadovoljni in mladostni štiriinosemdesetletnik. Prijazno sodeluje na številnih dogodkih, ki se nenehno vrtijo v njegovo čast, »ker to pač sodi zraven …«. Tako kot skozi vso kariero, je tudi tokrat dobil ogromno pisem od vsepovsod - tudi iz Avstralije, pravi njegova žena Brigita. Kot dobra vila mu je vseskozi skrbno stala ob strani, organizirala in vodila blagovno znamko Avsenikovih ter negovala stike s poslušalci (po Evropi so imeli Avseniki kar 150 klubov oboževalcev). Predvsem pa je v glavnem sama skrbela za vzgojo njunih treh sinov – Slavka mlajšega, skladatelja, ki je v ZDA študiral filmsko glasbo, Martina, ki je akademski slikar, ter najmlajšega Gregorja, glasbenika in hkrati očeta Saša Avsenika, ki pa nadaljuje dedkovo pot.
Odkar se je Slavko Avsenik upokojil, se z ženo vsak dan za nekaj ur odpeljeta iz Ljubljane, kjer stanujeta, v Begunje. »Ta pot je zame prijeten izlet. Rad vozim in zato sem zadovoljen, da so mi vozniško dovoljenje podaljšali še za tri leta.« Slavko se zvesto vrača domov, v gostilno Pri Jožovcu, kjer se je kot najmlajši od štirih otrok rodil 26. novembra 1929. Njegov oče je imel zelo rad glasbo; ker pa sam ni igral nobenega inštrumenta, je svojim otrokom kupil dve harmoniki – diatonično za Slavka in klavirsko za njegovega brata, sestri citre in tretjemu bratu violino. Na očetovo željo so ustanovili tudi orkester. Slavko je kot odličen športnik treniral smučarske skoke in postal član državne reprezentance. Tega se dobro spominja tudi Brigita, čeprav je bila takrat še dijakinja. »Leta 1951 smo šli s šolo v Planico in ne vem, zakaj se mi je v spomin vtisnil stavek, ki mi še sedaj zveni v ušesih: 'Zdaj bo pa nastopil mladi skakalni up Slavko Avsenik'. Seveda ga takrat še nisem poznala …« Spoznala pa sta se naslednje leto, ko je med počitnicami (šolala se je v Ljubljani) pomagala v gostilni svojih staršev. Slavko je k njim prišel z veliko družbo fantov, ki so mu povedali, da je tam »ena nova fajn kelnar'ca«. Srečanje je bilo usodno, saj sta takoj vedela, da sta za skupaj; kmalu potem, ko sta se spoznala, sta se tudi poročila.
Melodije so nastajale med potjo
»Ko se ozrem nazaj, si rečem, da je moja kariera pravi čudež, saj se zdi, kot da bi me ves čas vodila neka nevidna sila. Življenje se je sprva odvijalo drugače, kot sem načrtoval, vendar tako, da se mi je odpirala moja glasbena pot. Če bi oba z ženo dobila obljubljeno zaposlitev v Elanu – ki so jo tik pred nastopom dela preklicali – bi ostal doma in verjetno z mojo glasbo ne bi bilo nič. Tako pa sva bila prisiljena oditi v Ljubljano, kjer sem se zaposlil v Tonosi, pred tem pa sem že delal v tetini tekstilni tovarni na Lescah. V Ljubljani je bil že moj brat Vilko, ki mi je ponudil priložnost, da spremljam Avgusta Stanka, Danico Filipič in še nekaj pevcev. Na radiu sem opravil avdicijo in tako se mi je odprla resnejša glasbena pot.« Kmalu je ustanovil trio, nato pa skupaj z bratom še Gorenjski kvartet in že takoj je njihova glasba osvojila poslušalce. Slavko in Vilko sta ustvarila povsem novo narodno-zabavno glasbo, ki je prodrla v svet in navdušila tudi glasbene strokovnjake. Slavko pa poudarja, da so jim prve priložnosti omogočili gasilci: »Povabili so nas na njihove veselice in tako se je naša glasba širila med ljudmi; pohvale strokovnjakov so seveda dobrodošle, še vedno pa mi je najljubše, če naše skladbe razveseljujejo množice ljudi.«
Avseniki so osvojili velik del Nemčije, Avstrije, poslušalce v Italiji, Švici, na Nizozemskem, v Belgiji; gostovali so tudi v ZDA in Kanadi. Uspeh je bil popoln, z njim pa se je začelo tudi dokaj naporno življenje. »Včasih se je primerilo, da smo imeli tudi tri koncerte na dan, da smo prevozili tudi po 500 kilometrov naenkrat, skupno pa sem po turnejah opravil blizu dva milijona kilometrov. Pri vožnji smo se menjavali in ko je na primer vozil Franc Košir, sem sam v mislih preigraval različne motive in melodije; s seboj sem imel tudi majhen magnetofon, da sem se posnel, kasneje pa skupaj z Vilkom uredil gradivo.« Veliko število svojih skladb je posvetil lepotam Slovenije; malokdo pa ve, da je ganljivi valček Čakala bom posvetil svoji ženi. »Brez nje ne bi bil to, kar sem,« vedno znova poudari in jo poboža po roki. Za mnoge je pravi čudež, da se je njun zakon obdržal. »Nikoli nisem bila ljubosumna,« pravi Brigita Avsenik. Tako mirno in prepričljivo pa to lahko izreče le človek, ki je popolnoma prepričan v moč velike ljubezni. Zaveda se, da tudi njenemu možu ni bilo lahko, da je pogrešal družino, otroke, da je bilo njegovo življenje naporno tako fizično, kot tudi psihično. Čeprav je bil utrujen, včasih potrt, je moral na odru blesteti in kazati vesel obraz. Tako kot Slavko je tudi njegova žena čutila veliko odgovornost, ki jo je imel do poslušalcev v razprodanih dvoranah po vsej Evropi, pa odgovornost do ljudi, ki so pričakovali nove in nove uspešnice.
Pri Jožovcu
Brigita Avsenik je ljubiteljica umetnosti, svetovljanka in dama; predvsem pa steber družine. Ponosna je na lepe odnose, ki vladajo v sorodstvu, saj je vedno delovala tako, da se nesoglasja niti niso mogla razviti. Otroci niso hodili v vrtec - stalno jih je imela pri sebi. Vsak dan je kuhala; včasih, ko so se vaje zavlekle, je skuhala tudi za katerega od članov ansambla. Da pa je zmogla delo, ki ga je opravljala za Avsenike, je vstajala tudi ob štirih zjutraj. Navdušena je nad Slavkovimi sposobnostmi, zelo ljubo ji je tudi, ko zaigra na klavir. Pravi pa, da je ob vsem tem preveč skromen. Tudi njej je blizu glasbena in tudi likovna umetnost – zato ni presenetljivo, da je njun sin Martin, ki živi v Dubaju, slikar. Prav on je ustanovil Avsenikovo galerijo, mama pa nadaljuje njegovo delo. Pripoveduje, da se je zbirka slik iz leta v leto večala in tako so jo prenesli v prenovljeno hišo, kjer so imeli nekoč turistične sobe (pri njih so redno dopustovali delavci reške ladjedelnice.) »Moja žena je uredila muzej Avsenikov, kjer je prikazana naša življenjska pot, na željo ljudi od vsepovsod je ustanovila glasbeno šolo, pa tudi založba je njeno delo,« jo pohvali soprog. Brigita še vedno bedi nad vsemi temi projekti, kjer se je stkalo veliko zanimivih zgodb; poseben spomin pa jih veže na Japonca, ki se je pri njih učil igranja harmonike in bil tako navdušen, da si je kupil narodno nošo in tako oblečen odpotoval nazaj na Japonsko. »Veliko denarja je moj mož vložil v vse te projekte in v obnovo gostilne, ki jo je prevzel leta 1988, zdaj pa zanjo skrbi sin Gregor z ženo Katarino.« Pri Jožovcu potekajo številne prireditve, tudi njihov festival.
Sašo že čaka na nove skladbe
Poleg dela in mladostnih prijateljev Slavka in Brigito Avsenik vleče v Begunje predvsem družina. Imata sedem vnukov – tri deklice in štiri fante, vnuk Sašo ima seveda še posebno vlogo. Najprej je poslušal virtuoznost očeta Gregorja, nato je vse pogosteje igral dedkove skladbe. »Nismo si mislili, da bo glasbenik, saj je končal turistično šolo; toda v njem je bila vse večja želja po igranju. Najprej je bil bobnar, potem pa se je zelo resno lotil še harmonike. Njegov ansambel ima že za daleč naprej razprodane koncerte,« razlagata ponosna stara starša. Dedek mu je obljubil nove skladbe, ki bodo opevale lepote krajev pod Triglavom: »V mislih imam vse slovenske pokrajine - naša Slovenija je zares tako zelo lepa, da lahko najdeš polno navdihov v vsaki pokrajini. Poleg tega pa je med Slovenci veliko glasbe – ne vem, če je še kateri drug narod tako prepojen s pesmijo, kot smo mi …«. O tem pojejo njegove pesmi, denimo Čez zelene trate (... živa je narava, v vetru pesem plava ...), ki jo Slavko rad posluša tudi v izvedbi Mance Izmajlove in ob spremljavi simfoničnega orkestra. Sicer pa mu je bila od nekdaj všeč glasba velikih revijskih orkestrov – od Glenna Millerja do Bojana Adamiča (kjer je igral tudi Vilko) in Mojmira Sepeta.
Avsenikova sta tesno povezana z drugimi sorodniki, še zlasti pa s Slavkovim bratom Vilkom, ki je kot izšolani glasbenik pripomogel, da so melodije zazvenele tako polno in izvirno. O vsem tem se pogovarjamo v veliki dvorani, kjer so stene obložene z ovitki njihovih številnih plošč. Ko sem prihajala na pogovor, sem razmišljala o izjemnem uspehu Avsenikov in o tem, da je o njih tako rekoč že vse napisano in povedano … Pa vendar sta mi Slavko in Brigita razkrila tudi drobec njihovega zasebnega sveta, ki ga - kolikor se le da - hranita zase. V sproščenem pogovoru sta se raje dotikala obče človeških trenutkov, tako pa je še bolj zasijala njuna iskrena skromnost in človeška veličina. »Prav nič posebnega nismo; smo družina, kot so vse druge. Marsikaj nas je doletelo – veliko lepega, pa tudi nič slabega nam ni bilo prihranjenega … Tako je pač življenje,« pravi Slavko Avsenik.
