Jeza in ogorčenje
Kaže, da bo vladi vendarle uspelo zakrpati milijardne luknje v bilancah slovenskih bank in se tako izogniti zlovešči napovedi o prihodu »trojke«, ki naj bi »postavila na noge« naše gospodarstvo. O tem smo v minulih mesecih veliko slišali in brali, vendar doslej še nihče od odgovornih ni nedvoumno povedal, zakaj se je Slovenija sploh znašla v takem položaju. Navadni smrtniki pa smo, ne da bi bili krivi, dolžni pokriti izgube neodgovornih poslovnežev in politikov.
To med ljudmi vedno znova sproža vprašanje, ali je v tej državi sploh mogoče uveljaviti odgovornost za slabo vodenje gospodarstva in države. Še več, vemo, da je veliko milijonov »poniknilo« neznano kam, delavci nekdaj uspešnih podjetij pa so ostali brez plač in brez dela. Število nezaposlenih se je dramatično povečalo, kar pomeni, da je državna blagajna vse bolj obremenjena zaradi neplačanih prispevkov in čedalje večjih potreb po socialni pomoči. Ni potrebna kdove kako obsežna raziskava, da bi ugotovili, da se v državi kot rakava tvorba razraščata brezup in revščina.
Najbolj boleče je, ko socialna stiska prizadene otroke. Prav pretresljive so zgodbe, ki jih v projektu »Botrstvo« objavljajo sodelavci nacionalnega radia. Poslušalci so menda doslej prispevali že blizu tri milijone evrov pomoči za najbolj potrebne, kar dokazuje, da je med nami še vedno živa solidarnost in skrb za človeka v stiski. Prav tako je spodbuden odziv na pobudo »Kruh za pr'jatla«, ko lahko v trgovini plačamo še hlebec kruha, ki si ga kdo s socialnega dna ne more privoščiti. Ne gre spregledati tudi zavzetega dela številnih prostovoljcev, ki skušajo pomagati ljudem v stiski. Vse to je lepo in spodbudno, vendar vemo, da z dobrodelnostjo pač ni mogoče odpraviti krivic, ki jih povzročajo pohlep, zlorabe in neodgovornost tistih, ki jim je zaupana odgovornost za vodenje družbe.
Slovenija je dovolj bogata, da ni utemeljenega razloga za razraščanje revščine. Prišli smo celo tako daleč, da si celo mnogi, ki sicer imajo delo, s tem, kar zaslužijo, ne morejo zagotoviti človeka vrednega življenja. Ta dejstva poznamo, vendar nam »ustvarjalna« statistika skuša dopovedati, da razmere niso tako slabe in črne ter da bo še treba »zategniti pas«, da bi zagotovili možnosti za gospodarsko rast. Seveda je treba za nemoteno delovanje družbe zagotoviti dovolj prihodkov v državnem proračunu, to pa je mogoče le v razmerah, ko je gospodarstvo zdravo. To vemo domala vsi, težava pa je v tem, da veliko denarja zmečemo za povsem nepotrebne projekte. Povrhu vsega se pri nas veliko javnega denarja »izgubi« v različnih korupcijskih mrežah in omrežjih. O tem je slikovito govoril dr. Brecelj z ljubljanskega Onkološkega instituta. Pa tudi vlada napoveduje temeljit obračun s korupcijo na vseh ravneh in zagotovo bo od tega odvisno, kolikšno bo zaupanje državljanov v njen načrt gospodarske ozdravitve.
Zelo boleče je slišati, ko otrok pripoveduje, kako doma nimajo niti toliko, da bi se spodobno najedli, in ko otroci težko čakajo, da mine konec tedna in da v ponedeljek v šoli dobijo topel obrok. Socialne razlike med mladostniki so še posebej boleče in očitno je država zatajila prav pri skrbi za najbolj ogrožene. Žal se uradniki, ki naj bi skrbeli za uresničevanje posameznih programov, pogosto izogibajo svoji odgovornosti in svoje (ne)odločanje prekrivajo z birokratskimi izgovori.
Veliko ljudi doživlja zdajšnje razmere kot veliko krivico in hkrati kot svojo nemoč, da bi se »postavili na noge«. Zato je predvsem treba ustvariti take razmere, da bodo ljudje imeli delo in spodoben zaslužek. Naj ob tem spomnimo na kitajsko modrost, ki pravi: kadar lačnemu daš eno ribo, ga boš nasitil za en dan, če pa ga naučiš loviti ribe, bo vse življenje sit.
