Starost kot vrednota
»Ne zanima me preteklost. Zanima me prihodnost, kajti tam nameravam preživeti preostanek svojega življenja.« Charles F. Kettering
Starejši pogosto razmišljamo, kaj storiti, da bi se starali čim bolj počasi. Tovrstnih nasvetov je sicer veliko. O tem so pisali že mnogi medicinski in drugi strokovnjaki tudi v naši reviji in opozorili na različne preventivne ukrepe in dejavnosti.
Starejši dobro vemo, to nam potrjuje naša izkušnja in tudi študije kažejo, da dolgotrajna telesna in umska dejavnost krepi organizem in njegov imunski odziv. Človek se tako zdravo stara! Večina odraslih je danes osveščena, da k upočasnitvi staranja pripomorejo tudi uravnovešena prehrana, življenjski stil, predvsem pa socialni stiki. Razumljivo, da na posameznika vpliva še veliko drugih dejavnikov, o katerih smo v naši reviji tudi že pisali.
Seveda ne smemo prezreti, da osebnostni razvoj posameznika poteka vse življenje v neprestani povezavi njegovih notranjih teženj ter zunanjih dogajanj ter tako oblikuje njegovo identiteto. Ta pa se razlikuje od vseh drugih.
Razumljivo pa je, da vsako človeško življenjsko obdobje prinaša različne izzive, prijetna in neprijetna doživetja, obremenitve, preizkušnje in strese.
Če se malce ozremo naokoli, zaznamo, da je med nami veliko ljudi, ki so stari že 80 in več let. Med njimi je veliko uspešnih na različnih področjih. Nanje smo lahko Slovenci ponosni in vsi jih poznamo. Naj omenim samo stoletnika pisatelja Borisa Pahorja in 90-letno igralko Štefko Drolc.
Pred nedavnim sem v eni od nemških psiholoških revij prebrala, da je v Nemčiji že 13 tisoč stoletnikov in da se bo v petdesetih letih njihovo število še povečalo. Seveda, poleg let bodo imeli tudi določene težave. Pokazalo pa se je, da ima večina teh starostnikov bolj ali manj veselje s svojim življenjem! Kljub različnim zahtevnim omejitvam in izgubam niso izgubili smisla za življenje in ga dojemajo kot vrednoto.
Kot v svoji raziskavi ugotavlja psiholog Cristoph Rott z institutu za gerontologijo univerze v Heidelbergu, je skoraj 80 odstotkov starostnikov zadovoljnih kljub težavam, ki jih pestijo. Pri tem pa je zanimivo, da v študiji niso mogli ugotoviti, kako je v resnici, če si star sto let. Razumljivo, da vsi stoletniki potrebujejo določeno pomoč, kar pogosto ni preprosto, saj so tudi njihovi otroci že v visoki starosti. Pri nekaterih se počasi izgublja tudi smisel življenja.
O poti kakovostnega staranja se pogosto pogovarjam s svojimi vrstniki in še starejšimi ljudmi. Zanimive so njihove izkušnje in mnenja. Iz vsega tega se tudi sama marsičesa naučim! Znanec, star 90 let, mi je pred nedavnim izjavil: »Zame leta niso pomembna. Vsak trenutek v življenju ima svoj smisel. Tudi v prijetnem in v težavah. V to verujem. To me nekako drži pokonci.«
Namen mojega tokratnega prispevka je, da vsak izmed nas razmisli tudi o tej plati življenja!
Največja želja vseh ljudi je doživljanje najboljše možne kakovosti življenja v vsakem obdobju in še prav posebej v starosti.
