Iz svetovalnice – februar 2014
Izgorevanje
V svetovalnici se je oglasila petdesetletna hčerka naročnice, ker ima težave z nenehno utrujenostjo. Naredila je vse potrebne zdravniške preiskave, da bi odkrili, kaj je z njo narobe, vendar so bili izvidi v redu. Sebe je opisala kot delovnega človeka. Poleg zahtevne službe in družine skrbi še za ostarelo mamo in hišo z dokaj velikim vrtom. Ves čas je na nogah, od jutra do večera. Pomembno ji je, da imajo sosedje o njej dobro mnenje in rada sliši, da velja za pridno in delovno žensko. V zadnjih mesecih pa komaj še vstane in postori le najnujnejše; na bolniškem dopustu je že štirinajst dni in boji se dneva, ko bo morala nazaj v službo.
V naši družbi delo velja za vrednoto, ki se prenaša iz generacije na generacijo. Otroci so razumeli, da morajo delati, če naj si zaslužijo biti sprejeti in ljubljeni. Še pregovore imamo take, denimo: Brez dela ni jela; Kdor ne dela, naj ne je … Otroci so v strahu pred starševsko zavrnitvijo delo ponotranjili, kar pomeni, da je delo postalo pogoj, ki ga je treba izpolniti, če naj se oseba doživlja kot dobro in jo okolica prepoznava kot pridno. Delo je postalo način, kako si zaslužiti spoštovanje drugih, in razlog za ponos.
Prav to je je zgodilo tudi hčerki naše bralke. Nenehna potreba po delu je postala nezavedna prisila. Zato se gospa počuti dobro samo takrat, ko dela. Ko neha delati, se ji takoj zazdi, da ni koristna in da je manjvredna. Da bi se izognila tem neprijetnim občutkom, se spet vrže v delo in začarani krog je sklenjen. Počiva samo takrat, ko spi, zaradi vse večjega obsega dela pa tudi spi manj. To pelje v izčrpanost in pretirano delo, kar je škodljivo za njeno telesno in duševno počutje. Človek, ki se uničuje z delom, na koncu razvije močan odpor do njega, čemur pravimo sindrom izgorelosti. Da se to ne bi zgodilo, je treba prijazno ravnati s seboj, tako ljubeče kot do tistih, ki jih imamo najraje. Da drugi potrebujejo počitek in dopust, je gospe povsem jasno, med pogovorom pa se izkaže, da se sama sebi ne zdi tako pomembna, da bi si vzela čas zase in za počitek, da kdaj pa kdaj ne bi počela nič drugega, kot zgolj počivala in o ničemer razmišljala.
Z gospo sva naredili načrt dela in počitka, ki se ga bo držala. V svoje življenje bo vključila tudi čas za dopust in zabavo. S seboj pa je odnesla tudi tole misel: »Blaženi so tisti, ki se ne bojijo samote, ki jih ni strah biti sami s seboj in ki ne iščejo obupano nečesa, s čimer bi se lahko ukvarjali, se zabavali ali o čemer bi lahko razmišljali!« (rokopis iz Akre)
