Samouresničujoča se prerokba
Kadar se človek odloča, pretehta različne možnosti in potem izbere najprimernejšo. Nato pričakuje, da se bo izpolnila. Pričakovanje pa vpliva na izid. Temu pojavu pravimo samouresničujoča se prerokba ali na kratko »učinek pričakovanja«. Če pričakuješ, da ti bo otrok nagajal, ti zares nagaja prav zato, ker to pričakuješ. Če pa pričakuješ, da bo mož (ali žena) »skakal čez planke«, se tudi to uresniči zaradi tvojih pričakovanj. Z drugimi besedami, mi sami uresničimo svojo prerokbo.
Učinek pričakovanja se dogaja v vseh starostnih obdobjih. Če star človek pričakuje, da mu bodo odpovedale noge, mu zares odpovejo in mora uporabljati »hojco«. Če pričakuje, da mu bo opešal spomin, mu zares začne pešati, če pa misli, da ga sosedi ne marajo, so zares manj vljudni do njega. Če učitelj matematike pričakuje, da učenec ne bo rešiti matematičnih nalog, jih zares ne bo zmogel. Vse to zaradi neustreznega pričakovanja.
To pa velja tudi za pozitivna pričakovanja. Če učitelj pričakuje, da bo učenec znal, s tem dvigne učinkovitost njegovega učenja; če pa pričakuje, da mu bo nagajal, mu zares nagaja. Če star človek pričakuje, da bo brez težav hodil, ne bo potreboval »hojce«. Tako vidimo, da naša pričakovanja oblikujejo našo življenjsko pot in življenjsko pot našim bližnjim. Pričakovanje vpliva na vedenje v vseh starostnih obdobjih. Ko je otrok, na vedenje v družini, šoli in na dvorišču, ko postane zrela osebnost, oblikuje zakonske in družinske odnose, ko je star, pa na vse vidike, posebno pa na motorično vedenje in duševne procese (spomin, sklepanje, odločanje itd.). Starostni simptomi (opletajoča hoja, spominske blokade ipd.) se sicer pojavljajo zaradi sprememb v organizmu, toda pričakovanja jih upočasnijo ali pospešijo in tudi spreminjajo. Zato je nadvse pomembno, kaj starostnik pričakuje od prihodnjega življenja.
Podzavest deluje
Pričakovanja delujejo na podzavestni ravni. (Seveda delujejo tudi na zavestni ravni, toda o tem ne govorimo tukaj). Mi ne vemo, da z njimi vplivamo na naše vedenje. Zato nas pogosto presenetijo.
Pričakovanja nam pogosto podtaknejo drugi ljudje, zlasti tisti, s katerimi smo večkrat v stiku (denimo zakonec, otroci, starši ...). Tako žene reče, da določene naloge ne bom zmogel, kar sproži pričakovanje, ki mu sledi neuspeh. V resnici ne odpovedujem jaz, temveč me je zavrlo neustrezno in podtaknjeno pričakovanje neuspeha. Najbolj nenavadno pa je to, da je pričakovanje vplivalo celo na hitrost belih podgan v labirintu. Kadar je eksperimentator pričakoval, da bodo tekle hitro, so zares tekle hitreje kot če je pričakoval, da bodo tekle počasi. Psihologi domnevajo, da je eksperimentator s hitrimi podganami izražal svoje pričakovanje z mehkim in prijaznim prijemanjem, eksperimentator s počasnimi podganami pa naj bi jih prijemal bolj grobo in brez občutka.
Zdaj lahko ocenimo škodo, ki jo povzročijo neustrezna pričakovanja učitelja,
vzgojitelja, zdravnika, negovalke itd. In pa koristnost ustreznih pričakovanj. Tega bi se morali zavedati vsi, ki se na ta ali oni način ukvarjajo z otroki. V zrelih letih so nadvse pomembna pričakovanja staršev, prijateljev, znancev, sodelavcev in sorodnikov. Če je nekdo označen kot dober delavec, zaradi tega postane še boljši. Učitelji s pozitivnem pričakovanjem imajo boljše uspehe pri učencih kot učitelji z negativnim pričakovanjem.
