Enkrat tabornik, za vedno tabornik!

Zgodbe | feb. '14

Da je ne bi preveč iskala, me je Alenka Zavodnik Kristan počakala kar pred hišo v Dragomerju, in to v taborniškem kroju z rutico. Ima ga že od leta 1952, ko je vstopila v taborniške vrste, in ga še vedno nosi. Največkrat, ko gre na tabor, oblekla pa ga je pogosto tudi takrat, ko je kot inženirka gozdarstva hodila po terenu. Leta se mu nič ne poznajo, na njem pa ima izvezeno svoje taborniško ime: Črna skvo.

»Takrat sem imela še dolge črne lase, spletene v kite,« mi pove. Mladi taborniki pa jo najraje kličejo kar »babi Lenka«. Zelo jo spoštujejo in ona se vedno znova rada vrača mednje. »Dokler me bodo noge nosile, bom hodila na tabore. Potem pa ne vem, kako bo,« me malce zaskrbljeno pogleda. Med njimi se počuti mlada. Res je, taborniško življenje je nekaj izjemnega in ona je tabornica že od rane mladosti. Res je, kar poje taborniška himna: ... Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda, tu je moj dom/ in vedno bom/tukaj rad ostal doma./Kakor lepe sanje/spomin bo na te dni,/ko se spomniš nanje,/srce vzdrhti ... »Enkrat tabornica, za vedno tabornica!« soglasno skleneva z gospo Alenko.

Med črnimi mravi
V njeni družini so vsi radi planinarili ter hodili po gozdovih, radi pa so tudi na ljubljanski univerzi obiskovali različna predavanja o planinstvu, o gozdarstvu ... Nekoč je dr. Pavel Kunaver govoril o skavtizmu in o tem, da smo to pri nas preimenovali v taborništvo. Bilo je leta 1952, prvi taborniški rodovi pa so nastali leto prej. Alenka se je v trenutku navdušila in se skupaj s prijateljico včlanila v rod Črnega mrava, ki so ga ustanovili prav takrat. Vodila jih je Nada Erklavec, ki je bila iz družine predvojnih skavtov. Njihov dekliški vod se je imenoval Jeleni. »Namesto da bi bile košute, smo postale jeleni,« se smeji danes.
Prvi tabori so potekali kar v okolici Ljubljane in večkrat so hodili na izlete po okoliških gričih, denimo na Golovec. Takrat so ob sobotah še imeli šolo, popoldne pa je bil taborniški sestanek. Alenka je v enem dnevu znala vse vozle in v dveh tednih usvojila vse taborniško znanje, ki so ga potrebovali za izpit. Tako je bila kar hitro sprejeta v organizacijo in »krstili« so jo s taborniškim imenom.
Že v drugem letu so jo edino iz njenega rodu poslali na vsejugoslovanski taborniški zlet na Ohrid. Taborili so Slovenci, Srbi in Makedonci. Potem je nastajalo vedno več taborniških rodov in krepila so se nova in nova prijateljstva.

Teta Lenka
Zelo aktivna je bila deset let, potem pa sta jo posrkala študij gozdarstva in družina, pozneje tudi služba. Ko je bil starejši sin star devet let, se je odločil, da se pridruži tabornikom. Seveda mu ni branila in ko je šel na prvi tabor, je šla z njim. Za prvim sinom se je tabornikom pridružil še drugi. In tako je še naprej ohranjala stik s taborniškim življenjem ter vsako leto odhajala z njimi na tabore. Mladi so jo klicali »teta Lenka«. »Izjemno prijetni spomini so to, dogajale pa so se tudi zelo žalostne stvari.« Nekoč se jim je na Krnu ubil vodja tabora, komaj šestnajstleten fant. »Na vrhu so trije šli po svoji poti nazaj. Mislili so, da bodo šli po bližnjici,« ji solze zalijejo oči. Ob filmu Gremo mi po svoje se vedno spomni na ta pretresljivi dogodek.
Otroka sta odrasla in taborništvo bolj ali dala ob stran, sama pa si je, kadarkoli je prišlo poletje, spet močno zaželela iti na tabor. »Življenje v naravi, tovarištvo, medsebojna pomoč, vse skupaj ...« Bila je že blizu štiridesetih, a je v časopisu vedno najprej poiskala taborniške novice (takrat so jih še objavljali). Nekoč je prebrala, da rod Črni mrav prireja tabor na Kodeljevem. Njen, zdaj že pokojni mož jo je spodbujal, naj gre, saj je vedel, kako si to želi. Šla je tja in se predstavila vodji tabora, ki je bil seveda precej mlajši od nje. »O, Alenka! Črna skvo!« se je presenečeno razveselil. Takrat so v enem od velikih šotorov razstavljali fotografije iz začetkov njihovega rodu in med njimi so bile seveda tudi njene. Spet se je aktivno vključila v organizacijo in do danes ni pretrgala stika z njo, redno hodi na tabore, pa tudi na sestanke, zborovanja in izlete. Vedno je odlično. Črna skvo je sicer malo pozabljena, »teta Lenka« tudi, postala je »babi Lenka«.

Najboljša šola za življenje
Zdaj je vse bolj svobodno, kot je bilo nekoč. Nekoč so taborniki stali v vrstah, vladala je skorajda vojaška disciplina. Danes stojijo v krogu – tako je bolj sproščeno. Pa še eno pomembno spremembo opaža. Nekoč, v zdaj že oddaljenih petdesetih letih so samo dekleta dežurala v kuhinji, »fantje so pa lahko hodili naokoli,« se spominja. Seveda so se pritoževale, vendar ni kaj prida zaleglo. Takrat je bilo tudi treba pomivati v mrzli vodi in pomagale so si s peskom. Dandanes pa je vse drugače in tudi dežurajo vsi – od najmlajših do najstarejših, vse skuhajo sami, saj nimajo kuharic. Najstarejša je seveda ona, potem so dva ali trije stari blizu petdeset let, drugi pa so vsi zelo mladi. Med njimi je tudi njena devetnajstletna vnukinja Taja. Pri njenih šestih letih jo je Alenka navdušila za taborništvo in zdaj je tudi sama vodnica in vodja taborov ter s taborniki hodi po vsej Evropi.
»Pri tabornikih je tako lepo. Družabnost in neposrednost, kar ti je bolj po volji. Vsi smo skupaj, od najmlajših do najstarejših, ves čas se kaj dogaja – narava že sama poskrbi za to, pa tudi taborniki ves čas počnemo kaj zanimivega.« Zdaj hodijo taborit v Brkine, ob jezero Klivnik.
Kako je pravzaprav videti tak tabor? Nekaj dni pred začetkom gre tja predhodnica, da postavi šotore, kuhinjo, jedilnico in pripravi vse potrebno. Na taboru se vstaja zgodaj in najprej je na vrsti telovadba. Sledi umivanje, pospravljanje in ocenjevanje šotorov, zajtrk. Šele nato dviganje zastave v zboru in poročanje o tem, kar se je dogajalo ponoči. Večkrat se zgodi, da kdo ponoči nepazljivi straži ukrade zastavo. Tudi Alenka je že kdaj to storila in sploh si niso mislili, da bi to lahko bila ona.
Po zboru gredo vodi v gozdno šolo, kjer se učijo taborniških veščin. Za dva ali tri dni gredo vedno tudi na bivakiranje, ko spijo zunaj tabora v bivakih, ki jih postavijo iz šotorskih platen. Nekoč so bili ti bivaki iz smrečja. Nad bivakiranjem so vsi navdušeni, pa čeprav se najprej zapodijo v kuhinjo, ko pridejo nazaj. Ob večerih je dviganje zastave, ko stojijo v zboru in se tudi pomenijo, kaj se je dogajalo čez dan. Sledijo pohvale tistih, ki so se posebno izkazali.
Večni ogenj gori od začetka tabora do zadnjega večera, ko ga z baklo v popolni tišini in v slovesnem ozračju prenesejo na veliki ogenj. Tega nikoli ne zakurijo na travi, pač pa rušo izrežejo ter jo naslednji dan namestijo nazaj. Tako skrbijo za neokrnjeno naravo, ki za njimi vedno ostane taka, kot je bila ob njihovem prihodu.
Neverjetno je, kako zelo odgovorni so ti mladi. O alkoholu na taboru ni sledu. Čut odgovornosti je izjemno velik. Skrbijo za dobre odnose in sporov med njimi je zelo malo, če pa že pride do njih, jih rešijo na miren način, kar sami med seboj. Zelo zrelo razmišljajo in ravnajo. Vedno najprej poskrbijo za mlajše, potem šele pridejo sami na vrsto. »Zdi se mi, da je taborništvo zelo vzgojno, lahko tudi rečem, da je najboljša priprava na življenje,« povzame dolgoletna tabornica Alenka. »In vsem staršem bi priporočila, da svoje otroke vpišejo med tabornike.«