Spremeniš lahko le sebe

Zgodbe | feb. '14

Lidija Pratnemer iz Slovenskih Konjic že vse življenje spreminja na bolje svet okoli sebe. Velik del svoje energije je osredotočila v pomoč ljudem, ki jih življenje skuša zriniti na obrobje. Kljub vsem priznanjem, ki jih je dobila za svoje delo, pa je še vedno prepričana, da v resnici lahko človek spremeni le samega sebe.

»Kako bogati bi bili ljudje, če bi bilo med nami več skromnosti in hvaležnosti,« ugotavlja, srečna in hvaležna, ker so jo starši naučili delati. »Da le lahko delaš, da le lahko hodiš ...  Če si tako srečen, da ti je to dano, potem je samoumevno, da pomagaš manj srečnim.« Sama se je z njimi srečala že v mladosti, saj je v času študija, da ne bi obremenjevala staršev, živela in delala v Zavodu za slepe in slabovidne v Ljubljani. »Slepi in slabovidni otroci so me zelo spremenili. Občudovala sem njihovo pripravljenost za učenje, njihove sposobnosti.«
Takoj po diplomi se je zaposlila najprej v Konusu, nato na občinskem sodišču. Od leta 1995 je vodila Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah.
Obenem je ves čas živela še eno, vzporedno življenje. »Pri slepih se je začelo. Nato me je Pavla Zdovc povabila k sodelovanju v Društvu za duševno prizadete, kot se je takrat imenovalo.« Postala je del 35-letne zgodovine društva, ki deluje na območju občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje. Od leta 2010 je tudi podpredsednica Zveze Sožitje - zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije. »Sprva so bili ti ljudje odrinjeni na rob, bolj ali manj zaprti za domačimi zidovi, zdaj pa jih lahko srečujemo povsod. Imajo varstveno delovne centre in v Sloveniji kar 51 društev, ki skrbijo zanje. V Slovenskih Konjicah imamo tudi bivalno skupnost Čebela. Tako pokažejo svoje sposobnosti in vidimo lahko, kako ponosni so nase.«

Nič o invalidih brez njih
Ko se je Lidija Pratnemer bližala upokojitvi, se je pridružila Območnemu društvu invalidov Dravinjske doline in stopila na čelo projekta, ki je leta 2011 prinesel Konjičanom listino Občina po meri invalidov. Prenekatero oviro so v občini že odpravili, a veliko dela jih še čaka. »V občini nimamo društva za slepe in slabovidne, čeprav je takih občanov veliko. S številnimi težavami se srečujejo tudi gluhi in naglušni. Pogosto jim v uradih začnejo pisati to, o čemer bi želeli izvedeti, a to ne deluje, saj imamo tudi besede, ki nimajo prevoda iz znakovnega jezika. Zelo pohvalno se mi zdi, da se je kar nekaj uradnikov začelo učiti znakovni jezik. To je prava pot. Ko so obvestili zdravstveni dom, da gibalno ovirane ženske ne morejo h ginekologu, so takoj kupili ustrezno mizo in uredili tudi sanitarije,« navede pozitivne primere.
Kaj je pri skrbi za invalide najbolj pomembno? »Nič o invalidih brez invalidov. Če bi jih pritegnili k reševanju problemov, ne bi prihajalo do neumnosti, kot so pogosto povsem napačno označeni parkirni prostori. Predvsem pa se moramo zavedati, da je vsak invalid posebnež, da torej moraš k vsakemu pristopiti na drugačen način. Morda je prav to problem, zaradi katerega se ljudje kar nekako bojijo invalidov – ker ne znajo vzpostaviti stika z njimi.«
Seveda ne preseneča, da se dolgoletna sodnica ves čas tudi aktivno vključuje povsod, kjer gre za zakonodajo, ki ureja položaj invalidov. »Če ne bi hitro ukrepali, bi ob zadnjih spremembah socialne zakonodaje osebe z motnjami v duševnem razvoju ostale brez nadomestila za invalidnost. A to je samo droben delček problemov. Zdaj je v pripravi zakon o socialnem vključevanju. Sama bi dodala besedico 'invalidov'. Ta zakon bi moral celovito urediti to področje.«
Tudi po tej poti Lidija Pratnemer spodbuja spremembe. »Rada bi, da bi bilo med ljudmi več pozitivnega, da bi videli tudi dobro in ne le slabo. Tudi kritike pravne države se mi ne zdijo na mestu. Vedeti moramo, da imamo urejeno pravno državo, mi pa smo dolžni spoštovati pravni red. Sistema ne moremo soditi po posameznih primerih, ko se je ljudem morda res zgodila krivica.«
Poleg vsega se ni nikoli ustrašila nobenega fizičnega dela, tudi zidarskega ne. Kot sama pravi, se je našla tudi v Društvu kmetic Zarja. Je tudi skrbna hči 92-letnega očeta: »Vsak dan sem hvaležna, da ga imam in vsak dan se od njega še česa naučim.« Skrbi za slabovidnega brata Draga, predava na različnih seminarjih, obdeluje zemljo in vsako jutro speče svež kruh.