Kako je nastajal ljubljanski mestni predel Zelena jama?
»V ljubljanski mestni predel Zeleno jamo, v hišo na današnji Tovarniški ulici 7 sem se k Mariji Peklaj priženil leta 1941 in tukaj živim še sedaj. Tedaj so bila od sosedove Koboljeve hiše na desni strani naprej le polja, medtem ko je bil prostor na drugo stran proti podvozu pod železniško progo Ljubljana – Zidani Most že ves pozidan. Midva sva imela podstrešno stanovanje, njena starša, mama Uršula in oče, mestni mitničar, Andrej Peklaj, ki je hišo leta 1914 tudi zgradil, pa sta bila v pritličju,« nam je v prijetnem kuhinjskem kotičku jel ZPIZov upokojenec Adolf Uhan opisovati motiv s fotorazglednice iz leta 1934. Ob tem se je hudomušno nasmehnil, rekoč, da bo prav toliko kot ta značilna zelenojamska stanovanjska hiša 7. februarja star tudi on – torej natanko sto let!
Začetki tega mestnega predela segajo v čas živahne popotresne obnove po letu 1895, ko so nekatera dotlej skoraj nenaseljena obmestna območja doživela, kot v svoji razpravi navaja etnolog dr. Slavko Kremenšek, skokovit razvoj. Mednje sodi tudi Novi Vodmat, v čigar katastrsko-občinske okvire je spadala prvotna Zelena jama. Slednja je kljub nenehnemu širjenju zazidalnih površin in naglemu doseljevanju še vse tja do prve svetovne vojne in čez ostala razmeroma samotna. Vzrok zanjo ni bil v kaki večji oddaljenosti od mestnega jedra, ampak dejstvo, da ni imela neposrednega stika z nobeno okoliško vaško naselbino. Zelena jama je rasla na tako imenovanih Dolgih njivah vodmatskih kmetov. Tod so se veliki gramozni jami, ki je nastala ob gradnji železniške proge Dunaj – Trst sredi 19. stoletja, kasneje pridružile manjše gramoznice, iz katerih so odvažali gradivo za številne novogradnje v Ljubljani.
Največ je bilo železničarjev
Tako so se njivske površine krčile, rasel pa je obseg opustele zemlje. Ko so se pojavili prvi interesenti za gradbene parcele, so lastniki pričeli s parcelacijo njiv in mednje so se tako začele zajedati hiše. Hkrati so tu do prve svetovne vojne postavili še tri tovarne (Tovarno kleja 1883, Kemično tovarno 1906 in Kolinsko tovarno hranil 1909), tako da se je naselje širilo med polji in železniško progo, ob gramoznicah in industrijskih objektih. Prva hiša je bila sezidana leta 1896, druga tri leta kasneje. Do leta 1905 jih je nato na tem območju in ob meji z ljubljansko mestno občino stalo že trideset, do leta 1918 pa se je skupno število vseh povzpelo na 72.
V prvem obdobju svojega obstoja so med lastniki hiš v Zeleni jami prevladovali železničarji, saj jih je bilo blizu tri četrtine. Bili so skoraj izključno uslužbenci južne železnice, kajti železničarji državnih železnic so se naseljevali bliže svojemu delovnemu mestu v Šiški. Majhna oddaljenost Zelene jame od glavnega kolodvora je prišla prav še zlasti zaradi nočne službe, ob izrednem delu in v zimskem času. Ljudje drugih poklicev in delavske družine so bile v manjšini.
Kakor v sosednjih predmestnih naseljih Vodmatu in Selu so tudi za prve zelenojamske hiše načrte priskrbeli kar gradbeni mojstri, zato so si bile zelo podobne. Večinoma (tudi Peklajeva s fotorazglednice!) so bile pritlične, pri čemer so podstrešja izrabili za stanovanja, ki so jih oddajali podnajemnikom, da so lažje odplačevali posojila, najeta za gradnjo. Leta 1935 je bilo tako kar 70 odstotkov vseh stanovanjskih hiš v Zeleni jami pritličnih in le tu in tam je bila kakšna visokopritlična ali enonadstropna. Njihova zunanja oblika je bila enostavna, v tlorisu pravokotna, z običajno prizidanim straniščem. Pogosto so bile na zadnji strani na hišo prislonjene še drvarnice, ropotarnice ipd. Hiše so bile le delno podkletene in krite z opeko. Ker precej debeli zidovi niso bili izolirani, so bila stanovanja vlažna. Okna so bila dvodelna, vhodna vrata pa so navadno vodila v hišo z dvoriščne strani.
Po prvi svetovni vojni, zlasti ob koncu dvajsetih in na začetku tridesetih let, se je Zelena jama spet začela širiti, tako da je leta 1935 v sedmih starih in šestih novih, v glavnem strnjeno pozidanih ulicah stalo 213, leta 1940 pa že 253 hiš. Med njihovimi lastniki so še naprej prevladovali železničarji, vendar ne tako izrazito kot v prvem obdobju, saj je bilo vedno več tudi delavcev, obrtnikov, trgovcev, uradnikov, učiteljev idr. K povečevanju delavskih družin je največ prispevalo dejstvo, da so poleg treh prejšnjih v Zeleni jami postavili še dve novi tovarni: Saturnus (1921) in Tovarno lanenega olja in firneža (1923). Tako je med obema vojnama v tukajšnjih petih tovarnah delalo približno sto delavk in delavcev, prebivajočih v Zeleni jami, medtem ko so drugi prihajali na šiht peš, s kolesom ali vlakom iz bližnjega Sela, Novega Vodmata, Most in Kodeljevega oziroma oddaljenejših okoliških krajev.
Slovanov nogometaš Gandi
Poleg večidel tipiziranih eno- in dvostanovanjskih pritličnih hiš so v tridesetih letih prejšnjega stoletja gradili tudi že nadstropne hiše, ki so začele spreminjati dotedanjo zunanjo podobo naselja. Vzporedno z novogradnjami so Zelenojamčani prezidavali stare zgradbe in širili prvotna tesna stanovanja, ponekod dozidali nadstropje ter urejali podstrešna stanovanja za oddajanje. V tem času je bila skoraj v celoti pozidana tudi Tovarniška ulica, pri čemer je bilo več kot polovico enosobnih stanovanj, od katerih so le redka imela kopalnico in shrambo.
Zelenojamska mladina se je športno udejstvovala v različnih klubih, ko pa je leta 1934 Športni klub Slovan, ustanovljen leta 1913, slednjič prišel do prvega lastnega nogometnega igrišča za Kolinsko tovarno hranil, so se tu začeli zbirati mladi iz tega predmestja. Med njimi je bil tudi naš vedri sogovornik, ki se je sicer Slovanovim nogometašem priključil že štiri leta prej, pri šestnajstih letih. »Leta 1919 smo se z očetom železničarjem, doma iz Šentruperta na Dolenjskem, iz Trsta, preselili v Ljubljano, kjer je oče dobil službo na postaji v Zalogu. Tu smo najprej živeli Pri Šimencu ob Tomačevski cesti in nato v barakah pri Kolinski. Sprva se je klub selil z igrišča na igrišče: s prostora nekdanjega Velesejma v Tivoliju, nasproti pivovarne Union, na igrišče pred železniško postajo v Šiški, od tod pa na teren nasproti vojašnice ob Vilharjevi cesti, kjer sem začel trenirati in kasneje kot srednji branilec tudi igrati. Svojo prvo uradno tekmo v ljubljanskem podzveznem razredu, kjer je tekmovalo 12 klubov, sem odigral pri 19 letih,« se spominja Dolfe Uhan – Gandi, kakor so ga klicali nogometaši. Nemara najstarejši še živeči slovenski nogometaš je aktivno igral do druge svetovne vojne in je za šport navdušil tudi vse tri sinove: starejši, 70 - letni Andrej je igral košarko, najmlajši, 65 – letni Adolf rokomet (oba pri Slovanu), srednji, 67 – letni Mitja pa je bil šahist.
»Ne smete se vznemirjati ali razburjati, ne se ukvarjati s politiko in umirjeno živite v okviru svojih zmožnosti,« nam je na pragu njegovega pritličnega stanovanja ob slovesu svetoval stoletnik s po osmimi vnuki in pravnuki, ki je bil po končani srednji trgovski šoli zaposlen v kemični tovarni, privilegirani agrarni banki, Šlajmerjevem domu in od leta 1946 do upokojitve 1973 v državnem oziroma pozneje republiškem zavodu za socialno zavarovanje. Nato pa je do prihoda računalnikov opravljal finančni nadzor še za razna društva in ustanove ter se do svojega 94 leta udeleževal klubskih relijev AMD Moste.
