Sprenevedanje
Mednarodna zaostritev, povezana z Ukrajino, je znova pokazala, kako krhko je ravnovesje v mednarodni skupnosti po padcu berlinskega zidu in razpadu Varšavskega pakta. Zahodne države in še posebej ZDA so se v novih okoliščinah uveljavile kot prevladujoči dejavnik urejanja novih odnosov in so to svojo vlogo uveljavljale z utemeljitvijo, da podpirajo demokratična hotenja po svetu. V resnici je ves čas šlo za uveljavljanje strateških ciljev, pri čemer je bila podpora demokratičnim prizadevanjem bolj ko ne zgolj slabo prikrit izgovor za vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav. Tako je bilo v Libiji, Tuniziji, Iraku, Egiptu, Siriji in zdaj tudi v Ukrajini. Eden od ciljev te politike je bila oslabitev Rusije kot pomembne gospodarske, vojaške in politične sile na svetovnem prizorišču. To dejstvo so strategi v Washingtonu in v nekaterih evropskih prestolnicah spregledali, sicer se ne bi zapletali v zgodbe, ki so močno omajale verodostojnost ciljev, ki so jih javno zagovarjali. Spomnimo zgolj na »afero«, povezano z rusko rokovsko skupino Pussy Riot. Zahodni mediji so izpad teh, dotlej neznanih glasbenic v moskovski pravoslavni cerkvi označevali kot boj za človekove pravice. Drži, tudi v Rusiji se cerkveni dostojanstveniki posvetujejo in dogovarjajo z državnimi oblastmi o najpomembnejših družbenih vprašanjih, vendar pa ustava in zakoni prepovedujejo skrunjenje sakralnih objektov. Ali si lahko predstavljate, da bi »alternativna« skupina razgaljenih deklet v cerkvi svetega Petra v Rimu protestirala zaradi prepletenosti cerkvene in državne politike?
Še na eno »akcijo« usklajenega propagandnega projekta zahodnih držav zoper Rusijo kaže spomniti. Šlo je za poskus diskreditacije zimskih olimpijskih iger v Sočiju. Ta načrt se je izjalovil, Rusi so se izkazali kot izredni organizatorji in športniki z vseh koncev sveta so jim izrekli priznanje za opravljeno delo. Tudi slovenski, ki so se iz Sočija vrnili z doslej najbogatejšo bero olimpijskih odličij.
Rusija je vsekakor pomemben igralec na svetovnem prizorišču, in ne le vojaški in politični, temveč tudi gospodarski. Predvsem ne gre spregledati, kako pomembna je Rusija kot velik trg za države Evropske unije. Ta čas v iskanju izhoda iz krize domala vsi resni načrtovalci poudarjajo, da je treba za gospodarsko rast zagotoviti tudi trg. Za evropske države - tudi za Slovenijo- pomeni Rusija veliko priložnost. Še toliko bolj, ker od tam dobivamo dobršen del potrebnih energentov. Prav s tega gledišča je zelo dvomljivo ravnanje funkcionarjev Evropske Unije, ki so tako nekritično spodbujali »demokratično vrenje« v Ukrajini in podpirali nekdanjo predsednico ukrajinske vlade Timošenkovo, pravnomočno obsojeno zaradi korupcije pri poslih, povezanih z dobavo ruskega plina. No, zagotovo so bili skorumpirani tudi drugi ukrajinski politiki, vendar bi politični predstavniki Evropske unije storili največ za podporo demokracije in spoštovanje človekovih pravic, če bi spodbudili procese, ki bi skorumpirane politike pripeljali pred roko pravice.
Še na eno okoliščino je treba opozoriti. Za glasnike demokracije in boja proti ruski prevladi se v Kijevu razglašajo politiki, ki zagovarjajo skrajna nacionalistična stališča. Iz zgodovine in tudi na podlagi lastnih izkušenj vemo, da nacionalizem in demokracija pač ne moreta stopati z roko v roki.
Morda se prav ta čas oblikujejo novi odnosi v Evropi in pri tem nikakor ni mogoče spregledati, da jih bo sooblikovala tudi Rusija. Dobro bi bilo, da bi se evropskim politikom uspelo dogovoriti vsaj o temeljnih izhodiščih nove ureditve in da bi pri tem upoštevali tudi interese državljanov. Navsezadnje je sožitje možno šele takrat, ko narodi in države spoštujejo drug drugega in so sposobni iskati skupne rešitve. Seveda pa iskanje kompromisov ni možno, ko gre za kršenje človekovih pravic.
No, a človekove pravice ne zadevajo zgolj izražanja političnega prepričanja, še kako jih je treba spoštovati, ko gre za socialni položaj državljanov. In v tem primeru morajo članice Evropske unije še marsikaj postoriti. Tudi Slovenija.
