Koroški kraji so čisti unikati, tudi Slovenj Gradec
»Razglednica z veduto Slovenj Gradca s severovzhodne strani, ki je bila leta 1902 odposlana v Celovec, nam lepo ponazarja, kako se tu, na stiku Podgorske in Mislinjske doline prostor že bolj izravna, odmakne od gora v okolici (v ozadju vidimo gmoto Plešivca z Uršljo goro), zato ni več tako ostrih zarisov kot v drugih koroških krajih, pokrajina pa postane bolj valovita. To pa se odraža tudi pri tukajšnjih ljudeh, ki so veliko bolj odprti, neposredni, sproščeni kakor, denimo, prebivalci Črne na Koroškem ali Prevalj,« je nizal svoje misli ob ogledovanju starejše razglednice skorajšnji upokojenec 62 – letni poštni uslužbenec Jani Rifel, ki se je v tem mestnem naselju ustalil pred 32 leti.
Eno najpomembnejših središč slovenske Koroške, nastalo v 12. stoletju na prodni terasi ob reki Mislinji in nad ježo halocenske ravnice potoka Suhadolnice, ga je sicer prijazno sprejelo, vendar pa priseljenec, kot pravi naš sogovornik, nikoli ni enakovreden tistim, ki so se tu rodili. »Težko je najti pravo harmonijo s staroselci in čeprav se je dodobra vživel v krajevni življenjski utrip, se na trenutke še vedno znajde v položaju, ko začuti, da je od drugod,« razgrinja svoje občutke Jani Rifel, ki je doma iz Črne na Koroškem, nato pa je dalj časa živel na Prevaljah, kjer je v sedemdesetih letih začel tudi literarno ustvarjati. Najprej se je lotil poezije, potem pa se je posvetil prozi in krajša besedila objavljal v večini slovenskih leposlovnih revij (Odsevanja, Mentor, Primorska srečanja, Zvon, Oznanjenja, Sodobnost, Dialogi, Fontana). Leta 1993 je izšel njegov knjižni prvenec Obletnica samote, nato so leta 2006 sledili Človeški dotiki, zdaj pa so pri slovenjgraški založbi Cerdonis (po domačinu Matevžu Cerdonisu (1445 – 1487), enemu zadnjih evropskih tiskarjev inkunabul, t. j. knjig, natisnjenih pred letom 1500) čakajo na izid Razglednice. V njih je strnil trinajst spominskih zapisov o krajih, skozi katere ga je vodila njegova življenjska pot.
»Tu lahko polno zadihaš s kulturniškimi pljuči«
Pri tem se še ni lotil njegove sedanje »postaje« - Slovenj Gradca, ki ga je prevzel predvsem zaradi izredno razgibanega kulturnega življenja, »kjer lahko polno zadihaš s kulturniškimi pljuči«. Razen številnih razstav in drugih dogodkov je bilo zanj posebej dragoceno sodelovanje s člani literarnega kluba, med katerimi ga tesni stiki vežejo še zlasti s prozaisti Tonetom Turičnikom, Andrejem Makucem in Nikom Kolarjem. Ko v okviru svojega literarnega iskanja išče vzporednice med koroškimi kraji – Črno na Koroškem, Mežico, Prevaljami in Slovenj Gradcem -, se mu je utrdilo prepričanje, da je vsak od njih čisti unikat. »Zdi se, kot da bi padli z neba. Vsak je povsem drugačen, zgodba zase; po dojemanju življenja, po širini razmišljanja, po medčloveških odnosih. Raznolikost koroških krajev je neizmerno bogastvo, privlačnost, ustvarjalni izziv. V kulturniško naravnanem miljeju Slovenj Gradca lahko tu in tam ravno prek pisanja najdem stik z domačini.«
Starodavno mesto v kotlini med zahodnim Pohorjem in zadnjo predstavnico Karavank – Uršljo goro je bilo že od nekdaj kraj, iz katerega so izhajali ali v njem živeli in ustvarjali mnogi znani umetniki. Iz znamenite družine baročnih slikarjev, delujoče v drugi polovici 17. in v 18. stoletju, izhajata Franc Mihael in sin Janez Andrej Strauss, ki sta slikala predvsem oltarne kompozicije, tihožitja in portrete, njuna dela pa najdemo po vsej severovzhodni Sloveniji ter avstrijskem Štajerskem in Koroškem. V bližnjem Gradišču rojeni kipar Franc Berneker je pionir sodobnega slovenskega kiparstva in sopotnik impresionistov, ki se je s portreti in z redkimi figuralnimi kompozicijami iz marmorja in brona usmeril k rodinovskemu pojmovanju kiparstva; med njegovimi najbolj znanimi javnimi deli sta spomenik Primožu Trubarju in štirje atlanti nad vhodom v zgradbo Banke Slovenije v Ljubljani. Slikar samouk Jože Tisnikar je naše likovno izročilo zaznamoval z značilno ekspresivno deformiranostjo predmetov in figur, med katerimi izstopa podoba krokarja. V hiši na slovenjgraškem osrednjem trgu se je v družini usnjarja, uglednega meščana in glasbenega zanesenjaka Philipa Wolfa in žene Katarine leta 1860 rodil neprekosljiv mojster pozno romantičnega samospeva Hugo Wolf; v njegovi rojstni hiši je zdaj muzej. V Selah pod Uršljo goro je župnikoval pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško, ki je v krajši prozi, romanih in dramah obdeloval realistične zgodbe iz ondotnega meščanskega in kmečkega sveta ter ogroženost koroških Slovencev. V tukajšnjem kulturnem spominu sta svoje sledi pustila tudi odvetniška pripravnica, pisateljica dr. Ljuba Prenner in sin hotelirja, pesnik Ernst Goll.
Dragocene umetnine v župnijski cerkvi
Središče kulturnega življenja Slovenj Gradca, ki je postal trg pred letom 1251, mesto pa okoli leta 1267, je še vedno staro mestno jedro, ki je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Naselbina, ki so jo ustanovili grofje Andeški, se je izoblikovala kot cestni trg, ki se je proti mestnim vratom na obeh straneh koničasto zoževal. Sedanji Glavni trg, ki ga obdajajo stavbe iz 19. stoletja, se leta 1382 omenja kot Der Platz, v času Avstro-Ogrske se je imenoval v Hauptplatz, leta 1930 so ga – po tretjem sinu jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića - preimenovali v Kraljeviča Andreja cesto, med nemško okupacijo pa je bil Adolf Hitler Platz. V mestnem jedru so razen kulturnih institucij, kot so Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej (po slovenjgraškem župniku in dekanu Jakobu Sokliču), cerkvi sv. Elizabete in sv. Duha, rojstna hiša skladatelja Huga Wolfa ter graščina Rotenturn (v njej je sedež mestne občine in prizorišče različnih kulturnih prireditev), tudi številni spomeniki in umetniške skulpture. Ker so v upravnem, gospodarskem in kulturnem središču Mislinjske doline v minulih štirih desetletjih pripravili tudi vrsto razstav in drugih prireditev pod pokroviteljstvom Združenih narodov, mu je generalni sekretar Svetovne organizacije leta 1989 Perez de Cuellar podelil naziv Glasnik miru.
Na panoramski razglednici mestnega jedra, ki jo je založil domači trgovec Karel Bastiantschitz, izstopa župnijska cerkev sv. Elizabete, najstarejša zgradba v naselju. Leta 1251 jo je dal postaviti grof Bertold Andeški in jo kot prvo na svetu posvetil ogrski princesi in turingijski vojvodinji sv. Elizabeti, svoji nečakinji, ki je bila kot zavetnica revnih in ubogih kanonizirana leta 1235. Od prvotne stavbe so se ohranile romanska ladja in romanski okni. Cerkev so v gotiki, renesansi in baroku dopolnjevali. Glavni oltar, ki ga je izdelal deželni in dvorni kipar iz Gradca Janez Jakob Schoy, je eden največjih dosežkov baročnega oblikovanja oltarjev na Slovenskem. Prižnica in levi stranski oltar sta delo Janeza Jurija Mersija, poslikave pa F. M. in J. A. Straussa; iz novejšega časa je Križev pot slikarja Ludvika Pandurja.
Druga razglednica prikazuje mestno športno kopališče, ki ga je ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen hkrati z novim železobetonskim mostom čez reko Mislinjo otvoril 24. julija leta 1938 in po besedah Janija Rifla nekoliko posodobljeno še vedno služi svojemu namenu. Zgradili so ga na zemljišču, ki so ga odkupili od posestnice Antonije Pečolar in tovarnarja Franca Potočnika, mestna občina pod vodstvom župana dr. Josipa Piceja pa je zanj odštela 310.000 dinarjev.
