Izjemna rudarska dediščina
Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je na Unescovem seznamu svetovne industrijske dediščine. Rudnik živega srebra je dandanes »velika zgodba tehnične kulture«, vam povedo Idrijčani. Ne obratuje več, a še živi z zgodovinsko, muzejsko namembnostjo. Čedalje več obiskovalcev si ogleda Antonijev rov, ki je star več kot petsto let.
Drugi največji rudnik živega srebra na svetu si je mogoče ogledati v vseh letnih časih. Za obiskovalce je odprtih tristo metrov rovov, ki so dobro vzdrževani in nazorno opremljeni. Tako si lahko obiskovalci ogledajo, kako so nekdaj ročno kopali rudo, jo nakladali in prevažali v vozičkih.
Živo srebro je edina tekoča kovina na svetu. Ohlajeno na 38,9 stopinj celzija postane trdo kot jeklo in ga je mogoče kovati. Zaradi izredne gostote tehta en liter živega srebra kar 13,56 kilograma, tako da železna krogla zlahka plava v njem.
In kako se je začelo? »Po pripovedki je živo srebro v Idriji odkril škafar okoli leta 1490, ko je v studencu namakal leseno posodo ...,« piše v muzejskem arhivu. Na kraju najdbe so Idrijčani leta 1500 postavili cerkev svete Trojice. Istega leta so na južni strani idrijske kotline začeli kopati Antonijev rov.
Delo v rudniku, temnem in zatohlem podzemlju, je bilo težavno, pa tudi nevarno, zato so rudarji boga in svetnike prosili za milost in srečo.
V globini rudarskega rova so si podjetni lastniki rudnika omislili tolažilni prostor z oltarjem kapelo Svete trojice. Postavljena je bila sredi 18. stoletja. Opremljena je z reliefom treh božjih oseb, zraven sta še kipa rudarskih zavetnikov sv. Ahacija in sv. Barbare.
Prof. dr. Jože Čar v Enciklopediji Slovenije med drugim piše, da je bilo idrijsko rudišče del zapletene naravne zgradbe idrijsko-žirovskega območja. Glavni rudni mineral je cinabarit, v večjih količinah pa se je v Idriji pojavljalo tudi samorodno živo srebro.
Eno najbolj donosnih podjetij
Do leta 1504 so v Idriji rudarile beneška in dve nemški družbi. Rudarjenje se je razmahnilo leta 1508, ko so v globini 42 metrov odkrili bogata nahajališča cinobaritne rude. Med rudniki v notranjeavstrijskih deželah je bi idrijski tehnično najbolje opremljen in množilo se je število rudarjev. V šestnajstem stoletju je delalo v rudniku od sto do dvesto delavcev, sredi 17. stoletja jih je bilo od tristo do tristo petdeset. Živo srebro so pridobivali v retortnih pečeh. Povprečno so na leto proizvedli od sto do sto petdeset ton živega srebra. V letih 1785-97 je bilo zaposlenih že 1350 rudarjev, gozdarjev in uslužbencev, pridelali so od 600 do 700 ton živega srebra. Tedaj je bil idrijski rudnik eno najbolj donosnih podjetij v tedanji Evropi. Kasneje je prehajal v roke Francozov, Italijanov, Nemcev, Jugoslovanov. Slednji so proizvodnjo znatno posodobili. Leta 1972 je bilo tu največ zaposlenih kar 1256 ljudi. Živo srebro pa se je zaradi zdravstveno-ekoloških razlogov začelo vse manj uporabljati in leta 1987 so začeli rudnik zapirati. Skozi stoletja so idrijski rudarji izkopali 700 kilometrov rovov in najgloblji deli rudnika so segali do globine 400 metrov.
V rudarski obleki
Posebno doživetje je ogled Antonijevega rova, ki izvira iz leta 1500 in je eden najstarejših ohranjenih rudniških vhodov v Evropi. Obiskovalci si najprej ogledajo multivizijski prikaz rudniške zgodovine in dejavnosti. Pred odhodom v rov si oblečejo zeleno-črne rudniške površnike in si na glave nadenejo varnostne čelade. Vodič jih vodi skozi osvetljene rove in jih pripelje do podzemne kapelice ter do kapljic živega srebra, ki polzijo iz črnega skrilavca. Po jašku se nato spustijo v globlje dele jame, kjer spoznajo nekdanji potek rudarjenja.
Nekoč so se rudarji zjutraj zbrali v tako imenovani prozivnici. Začetek dela so sprva naznanjali udarci po železnem drogu, obešenem na podstrehi, pozneje pa so uporabljali zvon. Poslovodja je preveril prisotnost rudarjev in jih razporedil na delovna mesta. Pred spustom v jamo je vsak rudar s tako imenovane »smrtne ure« vzel svojo številko; po končanem delu jo je vrnil na isto mesto. To je dokazovalo njegovo srečno vrnitev z dela.
Rudarji so si med delom za krajši čas odpočili na klopci ob delovišču. Za malico so si od doma prinesli kruh in ječmenovo kavo, včasih tudi slanino. To je bil tudi čas za izmenjavo dovtipov. Včasih pa jim je ponagajal jamski škrat »berkmandelc«, ki naj bi se po verovanju rudarjev skrival v temnem podzemlju.
Informacije:
TIC Idrija, Vodnikova 3, Idrija, tel.: 05 37 43 916, e-mail: tic@visit-idrija.si
