Avtor partizanske epopeje Ukana

Zgodbe | apr. '14

Aprila je obletnica smrti partizana, pisatelja in kiparja Toneta Svetine, ki se je rodil 15. novembra 1925 na Bledu.
Decembra 1943 je pobegnil iz nemške vojske in se pridružil partizanom, kjer se je v različnih enotah izkazal kot neustrašen borec. Po vojni je končal srednjo ekonomsko šolo, vse do upokojitve pa je delal v različnih upravnih službah.
V vojnih romanih je realistično in dokumentarno opisoval zapleteno dogajanje med 2. svetovno vojno, zlasti še v znameniti Ukani, ki je izšla v petih knjigah. Ljudje ga predvsem poznajo po tem velikem romanu, leta 1970 je zanj prejel nagrado Prešernovega sklada. V vojni čas sega tudi njegov roman Volčiči. Sicer pa je še pisal o alpinizmu (roman o Jožetu Čopu Stena) in lovstvu (Lovčeva hči in drugo), nekaj let je tudi urejal revijo Lovec.
Njegove skulpture in grafike imajo protivojno sporočilo. Skulpture je izdeloval iz varjenega železa, predvsem iz drobcev granat in drugega orožja. Je tudi avtor več spomenikov NOB po Sloveniji in Jugoslaviji. Tone Svetina je umrl na Bledu 14. aprila 1998.

Mladostna predrznost
Ciril Ulčar se spominja, da je Svetinovemu Tončku ob prihodu v partizane z obraznih potez žarela mladostna kljubovalnost, ki so jo podkrepili še na prečo počesani svetli lasje, neubogljivo padajoči na čelo.
Tone Svetina je v knjigi Partizanski zapiski opisal čustva in dogodke iz partizanskih časov. Naj jih nekaj na kratko predstavimo:
Ob ustrelitvi prvega nemškega vojaka se mu je vtisnilo v spomin: » Nikdar ga ne bom pozabil, velik, oddaljen od mene 15 metrov. V bledi lunini svetlobi bi mu skoraj razločil obraz. Bliskovito sem vrgel puško k licu in že je počil strel. Samo to sem čul, ko je kriknil: »Meingott, Hilfe!«
Srečanje z mladoporočencema ob mobilizaciji se mu je posebej vtisnilo v spomin. Mlada žena ga je na vse načine prepričevala, naj ji ne odpelje moža. Temu pa je šlo na jok. Čeprav ni rad sodeloval v mobilizaciji, je mladega zakonca moral odpeljati v partizane.
Če bi ne bil tako uren, bi padel, ko je naletel na nemško zasedo. Slišal je, da je nekdo repertiral mitraljez, obenem je skozi meglo zagledal dve čeladi kakih trideset metrov nad cesto. Potem ko je proti nemški zasedi vrgel bombo, se je Tone hipoma pognal pod cesto, nad glavo pa so mu švignile krogle. Če bi ne bilo megle, bi ga Nemci ranili, če ne celo ubili.
Po vkorakanju partizanov na Gorjansko so domačini najprej mislili, da so Nemci. »Ko pa so zvedeli, da gredo udarniki, se je staro in mlado zbralo sredi vasi in nas pozdravilo kot svoje osvoboditelje. Po večerji je mladina zakurila sredi vasi velik kres, okoli katerega smo se zbrali. Dolgo v noč smo skupno z mladino peli partizanske pesmi.«

Roman o vseh vpletenih v vojno
Dr. Helga Glušič piše, da je Svetinovo osrednje literarno delo roman Ukana, ki je preveden v več jezikov, dramatiziran in prirejen v obliki stripa. V romanu avtor na podlagi svojega 500 strani dolgega vojnega dnevnika opisuje partizanske boje z nemško vojsko na Gorenjskem in Cerkljanskem od leta 1943 dalje, pa boje za Trst in Koroško, tiste okoli Idrije in Postojne, Ljubljane z okolico in boje v Kočevskem Rogu.
Dogajanje v romanu zajema vse v vojno vpletene vojaške strani, torej partizanske, nemške, četniške in domobranske enote. Roman izpričuje tudi pisateljevo osebno življenjsko držo. Glušičeva pripoved o romanu Ukana konča takole: »Roman vsebuje zanimive psihološke profile: partizanski kolektiv je na videz vzor tovarištva, a v njem delujejo tudi negativne silnice: zavist, egoizem, strah, skrita krivda, mračna preteklost; idealizirana podoba partizana je povezana s humorjem, stalno fizično pripravljenostjo, miselno bistrino in strateško zvitostjo; med natančno predstavljenimi junaki pripovedi je osrednji lik romana nemški major Wolf, previden, odločen, prilagodljiv in čustveno občutljiv estet in uživač, močan, zvit in inteligenten avanturist, predstavnik sveta, ki Svetinovemu miselnemu konceptu sicer ni blizu, a ga je v romanu opisal z občudujočo študiozno pozornostjo do spoštovanja vrednot junaka. Njegovo nasprotje je romantični simbol trpeče, preganjane, lepe in ljubeče, na koncu žrtvovane študentke Ane, nekdanje nemške vohunke, ki se zaljubi v sanjavega partizanskega mitraljezca.«