Pomladanski kvartet
Prisiljena drža, boleča hrbtenica in neubogljiva kolena so pogosti spremljevalci vrtnarjenja. Vrtnarska opravila pač niso brezpogojno prijetna! A vizija lepote in dobrote v lastni pridelavi je blažilno nasprotje tem tegobam.
Astre ali nebine so kot zvezdice, ki polepšajo predvsem jesenski vrt, toda motive za prihodnost moramo zasnovati že zdaj. Enako velja tako za enoletne, kot tudi za trajne vrste in požlahtnjene vrtne sorte, saj oboje zacvetijo proti koncu poletja ali celo šele ob krajših dnevih, ob občasni zamegljenosti in temperaturnih nihanjih. Takrat ponudijo obilje zdaj umirjenih in spet krepkejših barv nekatere nizke in spet druge, meter in več visoke sorte. Najprej se zdaj seveda mudi posejati enoletne nebine, ki jih botaniki že nekaj časa ne uvrščajo več v rod Aster in je njihovo strokovno ime Callistephus chinensis. Ponudba semen v strokovnih prodajalnah je solidna, sejemo pa lahko v zabojček na okenski polici in pozneje celo na prosto. Mlade sadike je dobro prepikirati, preden se ustalijo na končnem rastišču. Sadike zelo dobro prenašajo količkaj vestno presajanje.
Delitev trajnih aster
Za jesensko cvetenje med trajnicami so pomembne predvsem sorte, izvirajoče iz vrst Aster dumosus, Aster novae-angliae in Aster novi-belgii. Prva v tej trojici je z mnogimi sortami zaradi nizke rasti (30 do 40 cm) skoraj nezamenljiva na jesenskih gredicah. Do jeseni se tako razrastejo, da popolnoma prekrijejo tla in so v času cvetenja kot cvetlična preproga, ki jo pomladi z izbiro sort zasnujemo v beli, rožnati, modri ali vijolični barvi. Znatno više zrastejo sorte iz drugih dveh vrst. Srholistne ali novoanglijske astre v svoji prvotni obliki izvirajo iz ZDA in njihova domovina so področja vzhodno od Skalnega gorovja. Njihovo cvetno obdobje je september in oktober. Pomemben del ponudbe jesenskih aster predstavljajo gololistne ali novobelgijske astre, ki izvirajo iz Kanade in tudi iz ZDA. Menda je znanih kar tisoč sort v prevladujoči modri, rožnati ali beli barvi. Vse jesenske astre se vztrajno širijo v okolico in pritlehne odganjke ob pomladnem množenju uporabimo za pripravo novega nasada. Kot pri vseh drugih košarnicah namreč jesenske saditve praviloma propadejo. Trajne astre najbolje uspevajo na sončnih mestih, kjer je v prsti tudi nekaj apna. Zaradi močnega razraščanja je umestno nasad večkrat obnoviti.
Sroboti in apnenec
Drobna skrivnost vrtnarjenja je posnemanje naravnega okolja, od koder izvirajo vrtne lepotice. Zato ponavljam, da imajo sroboti enako kot telohi, kosmatinci in potonike radi v tleh kalcij in vsaj nevtralno kemijsko reakcijo. Zato jim ob sajenju le privoščimo bodisi apno v prahu ali dobro merico apnenčevega peska. Pomlad je klasičen čas novega vrtnega snovanja, novih zasaditev in sroboti (rod Clematis) pri tem niso nobena izjema. Pošteni vrtnarji jih vedno ponujajo kot vlončene sadike, zato vraščanje sploh ne more biti problematično. Na nekatere posebnosti pri sajenju pa vendarle kaže opozoriti. Prva zahteva je dobro pripravljeno rastišče, pa naj bo to ob zidu, ob ograji ali kje na nezavarovani vrtni gredi. Za začetek moramo rastlinam zagotoviti dobro prehrano, pa naj bodo to rudninska gnojila ali še primernejša organska gnojila. Vse to v primerni količini skupaj z morebitnim dodatkom apna pomešamo z rastnim substratom in uspeh je skoraj zagotovljen. Naslednje, iz prakse izhajajoče priporočilo, zadeva globino sajenja. Srobotovo ovijavo stebelce, ki pri majhni sadiki ni posebno krepko, previdno upognemo v poševni legi, da je v sadilni jami najmanj en par očes, še bolje dva para. Sadilno jamo previdno zasujemo z rahlim substratom in zalijemo. Po vrhu bomo pozneje postopoma dodajali grobo sprhneli kompost, kot ga v gozdu ustvarjajo odmrle trave in vejice. Sroboti so namreč gozdne rastline, ki se vzpenjajo proti soncu, in takšno okolje jim poskušamo zagotoviti tudi v gojitvenem okolju.
Za skalnjake in obrobke
Pečnik je morda manj znano ime za precej pogosto rastlino, ki jo precej pogosto srečujemo na grobnih gomilah. Se pa odlično obnese na osončenem skalnjaku ali tudi kot obroba gredice z višjimi trajnicami. Pri nas je najpogostejši navadni pečnik (Armeria maritima), ki je v času cvetenja cenjen tako v beli kot v rožnati barvi, sicer pa so vse leto prav dekorativne drobnolistnate zelene blazinice. Zelo nizka vrsta je tudi Armeria caespitosa, ki je doma po sušnih pirenejskih tratah in naredi komaj 3 do 5 cm visoke blazinice. Nežno rožnata ali bela socvetja komaj presegajo dolžino listov. Postavnejša je vrsta Armeria pseudoarmeria, ki se prav tako kdaj pa kdaj znajde v ponudbi naših vrtnarjev. Ima do dva centimetra široke, modrikasto zelene, travaste liste. Rušnate blazine so kar 40 cm visoke, rožnato cvetje v zelo velikih glavicah je na 60 cm visokih betvah. To vrsto z nekaj sortami zato pogosto gojijo vrtnarji tudi za rezano cvetje. Starejše rastline pečnikov množimo z delitvijo in raztrgovanjem zgodaj pomladi ali tudi takoj po cvetenju.
NA BALKONU
Bazilika v lončku
Bazilika in paradižnik sta dve koristni in celo dekorativni rastlini, ki na krožniku zanesljivo sodita skupaj. Skupno jima je tudi to, da ju lahko za manjše potrebe čez poletje gojimo celo na balkonu ali na zunanji okenski polici. Zdaj pa naj bo tako zaradi sadežev gojena plodovka, kot zaradi aromatičnih listov cenjena bazilika še na toplem vse do tistih zloveščih majskih ledenih mož. Če je paradižnik (Lycopersicon esculentum) po svojem izvoru iz Peruja in tam okoli, je bazilika (Ocimum basilicum) po poreklu iz tropske Azije in Afrike. Je več vrst bazilike, a omenjena je najpomembnejša (tudi kot rdečelistna sorta) in jo kot dišavnico že dolgo uporabljamo tudi pri nas. Ima vrsto imen, denimo bajželj, bažiljka, bosiljak, bražiljka, mežiklja in prežilka. Menda odganja škodljive žuželke s paradižnika in krompirja, kot dobro medeča metuljnica pa privablja čebele. Za nas je pomembna kot dišavni dodatek k testeninam, klobasam, omakam, ribjim jedem in predvsem k paradižnikovim solatam. Liste in eterično olje uporabljajo za pripravo različnih pijač, sicer pa ima rastlina svoje mesto tudi v ljudskem zdravilstvu. Omenjena vrsta in tudi Ocimum sanctum (drobnolistna bazilika) velja pri hindujcih za sveto rastlino. Seme bazilike zdaj sejemo v lončke, pozneje pa na prosto. Ko rastline čez poletje nastavijo cvetne vršičke, jih sproti odščipavamo, da tako pospešimo razraščanje in ohranjamo liste za sprotno rabo.
Navadna bazilika (Ocimum basilicum) je enako dišeča kot zelena enoletnica ali pa tudi barvno mikavnejša temno rdečkasta sorta 'Opal'. Bazilika zahteva precej toplote, a setev na notranji okenski polici zanesljivo skali. Vršičke z nakazanimi cvetovi sproti ščipamo.
