Ali dosledno pripenjate svoje vnuke?

Prosti čas | apr. '14

»Včasih nismo imeli otroških sedežev, pa smo prav tako preživeli. Sem varen voznik, vozim počasi in po predpisih. Za teh nekaj kilometrov pa se res ne bom privezoval!« To so izgovori, za katere tudi tisti, ki jih izrečejo, vedo, da so brez tehtne podlage. Koliko je tvegano tako igranje z življenjem, naj presodi vsak sam, mi pa bomo na glas povedali, česar sicer noben prekrškar noče slišati - ruska ruleta ima lahko tudi žalosten konec!

Kaj podobnega se zagotovo ne pripetil samo enkrat: babica in dedek na vikend povabita svoje potomce z družinami. Moška družba ob žaru že cedi sline ob misli na pečene perutničke, a je zet pozabil kupiti oglje ... Dedek to v hipu prepozna kot priložnost, da skoči do bližnjega bencinskega servisa. Vnuk Luka razočarano dvigne glavo: »Dedi, kdaj bova pa spuščala moje letalo?« A dedek ima rešitev tudi za to težavo: »Pojdi z mano, greva po presenečenje ...« Že sedata v dedkov avtomobil, ko se oglasi hčerka: »Opa, takole pa ne bo šlo! Kaj pa otroški sedež?« Dedek se izgovarja: »Pa saj je čisto blizu! In tukaj ni nikoli nobenih policistov!« Zgodba se sicer nadaljuje v pregovarjanju dedka in hčerke, a na tem mestu jo je treba odločno prekiniti! Ne pripenjamo se zaradi policistov - pripenjamo se zato, da bi ostali živi, ne pa zato, da bi prihranili tistih 120 evrov, kolikor je zagrožena globa!
Dedek se sicer izgovarja, češ da so tudi hčerko vozili brez stolčka in ne pripeto. Spomni jo tudi, kako je uživala, ko jo je vzel na kolena in sta skupaj vozila. Pa kako ji je bilo všeč, ko je lahko sedela spredaj. Le zakaj tega ne privošči svojemu sinu? Vendar se veliko drugih ljudi ne spominja prometa pred tridesetimi leti tako lepo, kot v tej družini. Mnogo je otrok, ki nikoli niso dočakali svoje starosti, mnogi še čutijo posledice voženj v nekih drugih časih in v nekih drugih avtomobilih. Koliko je ljudi, ki bi dali vse, da bi se njihovi bližnji takrat vozili v tako varnih avtomobilih, kot jih imamo danes ... Nekoč smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov, naslonjala sedežev so segala komaj do naših lopatic, v nesreči pa se je karoserija dobesedno prelomila, povsem izmaličila.

Avtomobili so varni, če se pripnemo
Če se zaletimo s sodobnim avtomobilom, imamo resnično veliko več možnosti, da ostanemo živi. Zasluge za to ima vsekakor tudi organizacija Euro NCAP, ki zadnji dve desetletji ves čas zvišuje kriterije, kako mora biti zasnovan avtomobil, da bi dobil oceno pet za varnost. Zato zdaj kupujemo avtomobile, pri katerih se v nesreči povsem uničita sprednji del ali zadek, potniška kabina pa ostane nepoškodovana, potnike pa v nesreči obvarujejo varnostne zračne blazine.
Zadnja leta Euro NCAP avtomobilskim proizvajalcem narekuje še zlasti vgrajevanje sodobnih elektronskih varnostnih naprav. Voznik namreč vse bolj postaja najšibkejši člen avtomobila, ki prek številnih vgrajenih senzorjev in elektronskih krmilnih enot bolje od voznika ve, kako je treba reagirati v določenih prometnih okoliščinah, kam zaviti, koliko zavreti posamezna kolesa. V srednjeročni prihodnosti bodo avtomobili vozili povsem samostojno, saj bodo natančno poznali prometne okoliščine, vedeli bodo, kakšna je podlaga, kako hitri so drugi avtomobili, pa tudi, da se bo izza vogala kar naenkrat prikazal postaran tovornjak, ponoči pa bo celo opazil pešca brez kresničke.
Avtomobil prihodnosti nas bo torej znal pripeljati na cilj brez prometne nesreče, edino, kar bo pri tem zahteval od nas, pa bo, da si pripnemo varnostni pas! Vsa avtomobilska varnost temelji na tem opravilu, ki nam vzame le pičlih pet sekund!

Varnostni pas zategnite, vzglavnik dvignite dovolj
In to opravilo moramo vzeti skrajno resno. Nujno je, da se pripnemo pravilno, kar pomeni, da si tudi zategnemo varnostni pas. Ustaviti nas namreč mora tik ob sedežu, sicer nas lahko tiste mehke zračne blazine celo poškodujejo, namesto da bi nas obvarovale. Pravilno si pas nastavimo tudi po višini, sicer nam lahko resno poškoduje vrat, pripetile so se tudi že zadušitve zaradi previsoko nastavljenega pasu. Upoštevajmo, da nas mora varnostni pas zaustaviti v predelu pasu, zato v žepih ne imejmo ključev - v nesreči bi nam lahko zdrobili medenično kost.
Posebno pozornost namenimo višini vzglavnikov. Pri trkih od zadaj nas namreč varujejo pred zlomom vratu - dovolj visoko nastavljen vzglavnik bo glavo ohranil pokonci, ob prenizkem pa bo glava preveč zanihala, kar seveda v večini primerov pomeni tragičen konec.

Sopotnik, ki ni pripet, je nevaren
Res je težko prepričati nekoga, naj si pripne varnostni pas, če tega noče. Pa vendar je to naša naloga in tudi voznikova pravica. Sam sem nekoč prijatelja postavil na cesto, ker se ni hotel pripeti. Seveda se je izgovarjal, da bo že sam plačal kazen, in če se bo kaj zgodilo, bo sam nosil posledice in ne jaz. A prav po teh besedah sem ga nagnal iz avtomobila.
V nesreči se namreč še tako majhne podrobnosti izkažejo za pomembne. Nepospravljen mobitel, ženska torbica na sovoznikovem sedežu ali plastična igrača na polici prtljažnika postanejo v nesreči težki izstrelki, ki lahko močno poškodujejo sicer pravilno pripetega potnika! Kakšne poškodbe šele povzroči odrasel, 70 kilogramov težki potnik, ki ni pripet ... Energija trka ga zlahka vrže daleč iz avtomobila in seveda lahko ob tem polomi še voznikov sedež ter s seboj potegne tudi njega. Prav zato morajo biti vsi potniki pripeti s pasom! In prav vsa ta energija, ki deluje na potnike ob tako močnih pojemkih, je še en razlog, da se v avtomobil pripenjamo. Potniki se namreč pogosto poškodujejo, pa sploh ne pride do trka.

Isofix za enostavno prestavljanje otroških sedežev
Pa se na tem mestu vrnemo k dedku v naši zgodbi ... Mali Luka bi se, stoječ med prednjima sedežema, lahko poškodoval že, ko bi dedek samo močno zavrl. Denimo, ko bi na makadamski cesti do vikenda šele zadnji hip zagledal večji kamen na cesti, morda srno, ali pa ko bi v bližnjem križišču kak objesten voznik izsilil prednost. Saj vsi vemo, da niti vešči vozniki, ki še tako dobro predvidevajo dogajanje na cesti, ne morejo povsem preprečiti, da se ne bi kak drug voznik zaletel vanje. Tudi ne bi pomagalo, da bi dedek Lukca pripel z varnostnim pasom - štiriletni otrok je vsekakor premajhen, da bi ga lahko pas ustrezno obdržal ob sedežu - že pri močnem zaviranju, bi malčka odneslo izpod pasu ali pa bi mu pas stisnil vrat. Ustrezen otroški sedež je torej nujen.
Dedek se je sicer kljub vsemu še naprej izgovarjal, da za teh nekaj metrov res ne bi prestavljali sedežev. A še preden je dokončal svoj izgovor, je neomajna hčerka izvedla tistih nekaj klik-klikov in že je bil Lukov sedež nameščen v dedkov avtomobil. Sodobni avtomobili imajo namreč standardizirane priključke za nameščanje otroških sedežev, tako imenovane isofix zanke. Prav zaradi njih je veliko enostavnejše prestavljanje sedežev med avtomobili.