Se ZDUS preveč politično angažira?
Zdusu se pogosto očita, da se preveč politično angažira, da ni politična organizacija in da bi moral usodo upokojencev prepustiti vladi, parlamentu in političnim strankam. Takšno machiavellistično zavračanje naporov civilne družbe kaže na nerazumevanje demokracije oz. na ozkoglednost, ki je v veliki meri posledica indoktrinacije s strani oblastnih elit, ob izdatni asistenci rumenih medijev. Režimu seveda takšno stanje ustreza, saj tudi, če civilna družba dreza vanj, ji javno mnenje ni naklonjeno, še več, na njeno drezanje se javno mnenje pogosto odziva odklonilno, posmehljivo, s prezirom.
Politika je življenje. Seveda pa je interpretacija odvisna od tega, kakšen je naš pogled na stvar. Če sledimo Machiavelliju, ki je politiko definiral kot boj za oblast, ki naj posameznikom ali skupinam, ki se dokopljejo do nje, zagotovi nadvlado nad družbo in privilegije, ki iz tega izhajajo, sledimo prepričanju, da je politika pač v izključni domeni politikov, in da se potemtakem navadnega smrtnika ne tiče. Machiavellizem so mokre sanje politikov in nočna mora svobodomiselnih duhov. Takšno pojmovanje je dokaj razširjeno, zato ni čudno, da tisti, ki se tako ali drugače ukvarjamo z razmišljanji o razmerah v družbi, večkrat dobimo pod nos, češ da nismo poklicani, da bi se ukvarjali s politiko. V najožjem smislu morda res ne, toda upoštevaje dejstvo, da politika usodno vpliva na življenje slehernega člana neke skupnosti, bi bilo pametneje izhajati iz Aristotelove definicije, ki pravi, da je politika javna dejavnost svobodnih ljudi, ki se kaže kot prizadevanje, da bi zagotovili red, stabilnost in pravičnost v družbi.
Ta(kšna) definicija politike pa ni preveč pri srcu neoliberalnemu režimu, ki ima hude težave, če mu skuša kdo nastaviti ogledalo, kajti podoba v njem je vse prej kot prijetna. In če red in stabilnost ta sistem še lahko nekako zblefira, se mu pravičnost hitro zatakne v grlu. Neoliberalizem ima namreč izključevanje zapisano v genih. Zato tudi ni čudno, da je izrazito nenaklonjen t. i. civilni družbi, saj naj bi ta predstavlja demokratični mehanizem ljudstva, s katerim vpliva na oblast, opozarja na pomanjkljivosti in zahteva spremembe.
Upokojenci so prav gotovo ena tistih kategorij prebivalstva, ki še kako občuti nepravičnost neoliberalističnega režima, saj jih že približno tretjina živi pod pragom revščine. Zato je vsaka pobuda civilne družbe za izboljšanje njihovega položaja še kako dobrodošla. Okej, res je Slovenija edina država na svetu, ki ima na političnem parketu tudi upokojensko stranko (DeSUS), a ta za upokojence stori bore malo. Bolj resno položaj slovenskih upokojencev zanima ZDUS, ki spada med organizacije civilne družbe.
Če torej predpostavimo, da je naša družba demokratična, tedaj ni zgolj naša pravica, marveč tudi dolžnost, da se ukvarjamo s politiko. Kajti politika je šolstvo, politika je zdravstvo, politika je zaposlovanje, politika so človekove pravice, politika je ne nazadnje odnos do t. i. ranljivih skupin, kamor v zadnjem času sodi vse več upokojencev, ki so prisiljeni živeti pod pragom revščine, v človeka nevrednih razmerah, politika je grozljiv odnos do dementnih starostnikov v nekaterih domovih, politika je tudi odvračanje pozornosti od resničnih družbenih problemov in tako naprej.
Civilna družba mora zasesti prazen prostor na polju nadzora oblasti, ki je nastal, ko so mediji izgubili kompas in se bolj ali manj predali popularizaciji cenenega spektakla brez prave vsebine.
