Življenje je dragocenost

Zgodbe | apr. '14

Sopranistka in prvakinja ljubljanske Opere Milena Morača ter dramski igralec in prvak ljubljanske Drame Jurij Souček delita usoda mnogih upokojencev, ki tradicionalno nimajo prav nobenega časa, saj oba še vedno veliko delata. Milena pravkar poje Rozalindo v Netopirju Johanna Straussa ml., Jurij posoja glas sto desetim živalim ob sinhroniziranju risanke na slovenski televiziji. Zakonca se ne ozirata nazaj, ne razmišljata prav veliko o prestižnih nagradah, ki sta jih prejela za svoje dolgoletno delo. Mileni se zdi zanimiv izbor nagrada Prešernovega sklada, ki jo je dobila za dve diametralno nasprotni pevski vlogi – za izrazito žensko vlogo Jenufe in za Komponista, pravzaprav moško vlogo iz opere Ariadna na Naksosu. Jurij, dobitnik številnih nagrad - tudi Borštnikovega prstana - pa mirno prizna, da bi bil najbolj vesel tiste, ki je nima, Prešernove.

Souček je štirideset let igral v ljubljanski Drami, kjer je imel svojo publiko, ki ga je spoštovala kot modernega igralca, rad je imel sodobne vloge in drame, avantgardo.
»Lahko si mislite, da so nastaja konfliktne situacije. Imel sem srečo ali pa smolo, da so me ocenjevala velika kritiška imena, denimo Josip Vidmar, ki je imel odločno stališče do klasike, in kadar sem igral ali režiral avantgardne avtorje, tudi nisem pričakoval prijaznega odziva. Nekajkrat pa se je le vdal in mi kot predsednik žirije na novosadskem gledališkem festivalu za Kreona v »Antigoni« Dominika Smoleta podelil Sterijino nagrado, takrat najvišjo igralsko nagrado v nekdanji Jugoslaviji, čeprav s pripombo, da sem zanjo še premlad. Nagrada je bila predvidena za nekega drugega igralca, ki je v isti predstavi igral pomembno vlogo! Ker se to ni zgodilo, mi režiser te predstave in tedanji direktor Drame ni čestital, pač pa me je več mesecev užaljeno ignoriral in se tudi kasneje do mene vedel precej nenaklonjeno.«
Jurij se rad spominja snemanj pravljic in iger na radiu, kjer je sodeloval tako rekoč od začetka, ko se je bil še nad Daj-Damom na Cankarjevi cesti, prav tako na televiziji, kjer je za »Promenado«, glasbeno revijo, uprizorjeno v živo, saj snemalnih naprav takrat še niso poznali, napisal scenarij za muzikal s petjem v živo in bil v njem voditelj kot policist na križišču. »Vsaka radijska igra je bila pravzaprav premiera in posebno doživetje. Brali smo v živo, smeli smo narediti največ tri napake na stran teksta, če smo še želeli biti vabljeni na snemanja. V radijskih igrah in oddajah za kmetovalce smo za zvočne efekte skrbeli sami, in to od mukanja krav do zapiranja vrat in radijskih umorov. To znanje mi pride prav pri sinhronizaciji risank na TV.«
Po tridesetih letih petja je Milena vesela Rozalinde v Netopirju, saj je prava primadonska vloga. »Še vedno jo rada pojem, čeprav sem jo pela v različnih izvedbah od Maribora do Zagreba in Reke, ker je opereta zabavna, polna valčkov, dovtipov in smeha, kar je prijetno za občinstvo in seveda tudi zame. Vloga je napisana zelo operno, za glas velikega razpona, z višinami in govornim tekstom, ko se mešata obe tehniki, kar pa je zelo zahtevno.«

Uresničujeta svoje poslanstvo
Peti je začela pri treh letih, ko je po radiu lovila melodije. »Pri šestih letih sem vedela, da bom pevka. Na srečo so bili starši uvidevni, saj je stara mama igrala violino, oče kitaro, mama je zelo lepo pela in tudi sestra je študirala solopetje, a bolj na amaterski ravni. Verjeli so vame, veselili so se, ko sem se postavila na vrh stopnic, kjer je bila najboljša akustika, in ko sem s petjem razveseljevala sosede. Kasneje sem se vpisala v glasbeno šolo, potem iz rojstne Banja Luke odšla na glasbeno akademijo v Zagreb, kjer pa se nisem počutila dobro in sem zato prišla v Ljubljano k bleščeči pedagoginji Ondini Otti Klasinc ter tako uresničila to, za kar sem se čutila poklicano. S profesorico sva se takoj ujeli,veliko me je naučila. Postali sva prijateljici.«
Zanimivo pa je, da se z Jurijem v Ljubljani še nista poznala. Spoznala sta se v mariborski operi, kjer je on, ki je bil takrat svobodnjak in je moral prijeti za vsako delo, režiral Lizistrato Darijana Božiča, Milena je v njej pela. Zdela se mu je prelepa; povabil jo na pogovor; ujela sta se in ugotovila, da podobno razmišljata o življenju. Tako je nastala globoka in lepa zveza, ki traja in traja; tisti, ki so dvomili v njen obstoj, ker je razlika med njima kar 29 let, so že dolgo tiho.

Vaje in kuža
Dan začneta z bogatim zajtrkom, sledijo opravila, ki niso več povsem vsakdanja, a so značilna za umetnike. Igralec, ki včasih ni maral posebnih govornih vaj, spoznava, da se to z leti spreminja. »Če me čaka napornejše snemanje ali nastop, so priprave obsežnejše, doma se tudi govorno ogrevam, predvsem pa z branjem -zadnje čase tudi malo prevajam za otroke - poskušam utrjevati svoj spomin.
Operna pevka se mora praviloma upevati že doma. » Upevanje je sestavljeno iz glasbenih lestvic, posameznih tonov, fraz iz oper, ki jih večkrat ponovim. Tako kot športnik, ki začne ogrevati svoje telo.«
Oba se rada sprehajata s kužkom, kolesarita, poleti hodita na morje in plavata, Milena se celo potaplja. »Zimi in zimskim športom sva se morala odpovedati, ker je takrat najina delovna sezona na vrhu. Igralec mora biti takrat lepo doma, na toplem, vadi naj vloge, če jih ima,« pravi Jurij. »Pokojni direktor Drame Bojan Štih je igralcem celo poskušal prepovedati smučanje, ker je bilo toliko poškodb. Prav tako tudi vožnjo z letalom, ker je menil, da lahko tako naenkrat izgubi ves umetniški kader,« se zasmeje Jurij.
Nekdaj zelo pikri Souček priznava, da je delo operne pevke še težje in zahtevnejše kot delo igralca. »Poje, govori, pleše. Pri tem ni mogoče improvizirati. Pri nas, igralcih, je vedno nekaj prostora za improvizacijo, še posebej v komedijah, zlasti če hočemo, da bo predstava dobra. Seveda to v klasičnih dramah ne gre. Tudi pri Cankarju ne. Če tam ne izgovoriš ene same besede, ki jo je napisal, si zavozil, saj so njegovi teksti napol poezija.«

S pozitivno energijo in razumevanjem
Milena pravi: »Jurij je zanimiv in dinamičen človek; in ta njegova dinamika mi je všeč. Ugaja mi tudi njegov humor; šarmanten je in če je le dobre volje, z njim očara vse okrog sebe. Morda je bil včasih res bolj piker, a sem to poskušala malce ublažiti. Pozitivna energija se mi zdi za življenje bolj zdrava kot negativna. Sama vedno in povsod želim poiskati to, kar je lepo. Zelo se izogibam negativnim vplivom in energijam in zato ne berem rada časopisov.«
V medijskem prostoru pogreša več oddaj o veselih dogodkih. »Zakaj ne izumijo časopisa ali poročil, ki bi poročala predvsem o dobrih delih in pozitivnih stvareh, ki se dogajajo okrog nas, pa o uspehih v znanosti, v medicini, umetnosti. V resnici je okrog nas preveč negativne energije.«
Jurij pa ne more pozornosti usmeriti le k pozitivnemu, kot to počne Milena. »Morda je to res bolj moška stvar,« ugiba. »Jezim se pogosto. Ne maram diletantov, ki jih je kar precej, zlasti v politiki, pa tudi med igralci. Za diletanta pa imam tistega, ki se loti nečesa, za kar ni usposobljen.«
In kako razlikuje med amaterji in diletanti? »Amater dela z veseljem, zato je lahko sodba o njegovem delu manj kritična. Pri nas je, žal, težava v tem, da Slovenci ne želimo imeti v slovarju besede kakovost. Zelo radi pa imamo amaterizem, ljubiteljstvo, radi rečemo: 'Tudi moja mama je lepo pela, moja sestra lepo igra' ali kaj podobnega. In tako je za marsikoga kmalu vse dobro. Profesionalizem pa zahteva višje kriterije; profesionalec mora vedno biti pripravljen, na svojem mestu; s svojim znanjem naj bi vsaj v osemdesetih odstotkih obvladoval vse, kar počne. V poklicnem početju ne moreš biti odvisen od navdiha. Treba je znati! Tega pa Slovenci ne maramo. Vsekakor pa se v športu ne zastavlja ta dilema. Tam si dokazano prvi, deveti ali te sploh ni. In to je tudi prav.«
Jurija moti, da v zdajšnjem času ni velikih osebnosti, ki bi pozitivno vplivale na ljudi in jih kultivirale. » Preveč reči se dogaja na nekakšnem povprečju. Res ni dovolj, da si nekdo kupi drago obleko, naredi moderno pričesko in misli, da je že pomembna osebnost. Saj vemo, da so naši največji geniji v glavnem živeli skromno. Osebnost se vsekakor ne gradi in tudi ne dokazuje z zunanjimi atributi.«

Moški in ženski princip sreče
Jurija je v življenju osrečevalo to, da je lahko skozi umetnost izrazil svoja stališča, dušo, povedal svoje mnenje o svetu. »Veste, umetniki smo posebni ljudje. To je neke vrste prirojena napaka.«
Milena pa pravi: »Petje je moja sreča, moj najboljši način izražanja. Tako dobro se ne znam izraziti niti v zasebnem življenju. Niti če bi pisala, slikala, se ne bi znala izraziti tako, kot se izražam s petjem, v vlogah, ki jih živim. Včasih dobim vlogo, ko mislim, da ne bo šlo, a popraskam po svoji notranjosti in najdem kaj, da lahko spregovorim iz sebe, izrazim svoje mnenje in misli o svetu.«
Osrečuje ju narava, živali, tudi vera vase in v hčer Hano. »Je najlepše, kar imava. Zdi se, da je podedovala neko notranjo lepoto in zelo mi je všeč, ker je srčna. Lepo se razumemo,« razlaga mama.
Hana je preživela otroštvo v Operi, kjer je bila prava maskota. »Ali je bila z mano v garderobi, ali, medtem ko sem pela, za odrom v naročju naših zboristk. Tako je znala vse opere na pamet in če se je kdo slučajno zmotil, mu je to tudi povedala »Tisto si narobe povedal!« To je bilo smeha ... Ko je bila stara tri leta, je na sprejemnem izpitu za glasbeno šolo, na vprašanje, če bo kaj zapela, odgovorila »Ali želite pesmico ali arijo?« Zamislite si komisijo … In odpela je arijo Norine iz opere Don Pasquale.«
Oče pa razmišlja o zmešnjavah tega sveta, v katerem živimo, in dodaja: »Ko je bila mlajša, je bila njena smola v tem, da ima veliko talentov. Slika, poje, piše in jaha. Zdaj ima svoje življenje in opravlja delo urednice, kar jo osrečuje. A je včasih vseeno bolje, če imaš samo en talent in se ga držiš. Tako kot midva z Mileno, ki sva imela to srečo, da sva ga lahko kmalu pokazala.«