Starostno zavarovanje kmetov ni omogočalo drugih pravic
Oglasil se je bralec iz Prekmurja. Star je 87 let, njegova žena, ki uživa kmečko pokojnino, pa 93 let. Žena je že 11 let je priklenjena na posteljo, vendar ne more pridobiti pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Zelo sta razočarana. Tudi njuna generacija je prispevala tej družbi, danes pa je vse to pozabljeno. Udarniško so gradili ceste, domove, kmetje so obvezno oddajali pridelke, pri vsem tem pa niso dobivali ne štipendij ne regresov.
Bralčeva žena je uživalka starostne pokojnine, priznane po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK). To zavarovanje je bilo v Republiki Sloveniji uveljavljeno z ZSZK s 1. januarjem 1972. Organizirano je bilo po načelu samoupravljanja kmetov – zavarovancev v posebni Samoupravni interesni skupnosti starostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji. Delavci in drugi delovni ljudje, zavarovani po takratnem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pa so bili organizirani v Samoupravni interesni skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije, ki je to zavarovanje tudi izpolnjevala.
ZSZK je urejal obvezno starostno zavarovanje kmetov, določal pa je tudi načela za razširjeno starostno zavarovanje kmetov. Z obveznim starostnim zavarovanjem kmetov je bil določen minimalni krog kmetov – upravičencev, ki jim je bila zagotovljena minimalna pokojnina za starost (starostna pokojnina), in po smrti osebe, izenačene z zavarovancem, tudi družinska pokojnina njegovemu zakoncu ob izpolnitvi predpisane starosti, kmetom borcem NOV pa poleg tega tudi pravica do varstvenega dodatka. Z razširjenim starostnim zavarovanjem pa bi bilo mogoče določiti tako širši krog pravic, kot tudi razširiti krog oseb, vključenih v to zavarovanje. Obvezno starostno zavarovanje kmetov je temeljilo na načelih vzajemnosti in solidarnosti kmetov ter solidarnostne udeležbe delavcev in drugih delovnih ljudi, kar se je kazalo predvsem pri financiranju tega zavarovanja. V primerjavi z obveznim starostnim zavarovanjem kmetov, pri njegovem financiranju je pomembno vlogo odigrala solidarnost drugih zavarovancev, vključenih v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa naj bi razširjeno starostno zavarovanje kmetov temeljilo na načelih vzajemnosti in solidarnosti izključno kmetov, ki bi s svojimi prispevki v celoti zagotavljali potrebna finančna sredstva za kritje stroškov tega zavarovanja, ugotovljenih po zavarovalnih izračunih. Toda razširjeno starostno zavarovanje ni bilo nikoli uvedeno, razlog za to pa je bilo dejstvo, da bi morali potrebna finančna sredstva zanj zagotavljati kmetje sami, torej brez solidarnosti drugih zavarovancev!
Osebe, ki so z osebnim delom opravljale kmetijsko dejavnost in niso bile obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovane na kaki drugi podlagi, pa so že tudi v tem obdobju imele možnost, da se vključijo v zavarovanje kot osebe v delovnem razmerju in tako pridobijo enake pravice. To je omogočal tedanji zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-83) pod pogojem, »da so združili svoje delo in delovna sredstva z zadrugo, z obratom za kooperacijo ali z drugo organizacijo združenega dela, če so v proizvodnem sodelovanju dosegali najmanj tolikšen osebni dohodek, kot je bil s samoupravnim sporazumom ali predpisom določen kot najnižji osebni dohodek delavca v združenem delu, ki je delavcu še zagotavljal socialno varnost in stabilnost.« Navedeno obliko zavarovanja kmetov je urejala posebna pogodba o uresničevanju pokojninskega in invalidskega zavarovanja kmetov, sklenjena med Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije in Zadružno zvezo SR Slovenije, ki se je uporabljala od 1. januarja 1973.
Starostno zavarovanje kmetov je v posebni skupnosti poslovalo do 31. decembra 1983, ko je bilo odpravljeno z ZPIZ-83, ki se je začel uporabljati s 1. januarjem 1984. Njena sredstva, pravice, obveznosti in odgovornosti so z navedenim datumom prešle na tedanjo Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Z 31. decembrom 1983 je prenehal veljati tudi ZSKZ. Uživalcem pravic, uveljavljenih po navedenem zakonu do datuma prenehanja njegove veljavnosti, je od 1. januarja 1984 te pravice zagotavljala Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Slovenije v obsegu, ki ga je določal ZPIZ-83. Kmetje – zavarovanci po ZSZK, ki so do 31. decembra 1983 dopolnili starost 60 let, so se lahko odločili za nadaljevanje zavarovanja po navedenem zakonu ali pa po ZPIZ-83, drugi pa so bili vključeni v obvezno zavarovanje po določbah ZPIZ-83. Že v času veljavnosti tega zakona je prišlo do poskusov, da bi tudi prejemnikom pokojnin po ZSZK zagotovili več pravic, vendar pa niso bili uspešni predvsem zaradi finančnih posledic, ki bi jih povzročili. Tudi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je začel veljati s 1. aprilom 1992, v tem primeru ni prinesel nobenih sprememb. Enaka ugotovitev pa velja tudi za zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1999 in 2012, ki zagotavljata zgolj nadaljnjo obveznost izplačevanja pokojnin, priznanih in odmerjenih po določbah ZSZK in njihovo usklajevanje na način, kot to velja za druge pokojnine.
Število prejemnikov pokojnin po ZSZK je naraščalo vse do leta 1980. Tako je bilo v tem letu izplačanih v povprečju 42.153 pokojnin, priznanih po določbah navedenega zakona. Po letu 1980 se je začelo zmanjševati število teh upravičencev. V letu 1984, ko je njihovo izplačilo prevzela Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, je bilo izplačanih v povprečju 37.014 pokojnin, priznanih po ZSZK, marca letos pa le še 671. Tolikšno zmanjšanje števila prejemnikov je logična posledica dejstva, da je bila navedena oblika zavarovanja odpravljena pred več kot tridesetimi leti.
