Vaš svetovalec – Mag. Janez Tekavc - junij 2014

Dobro je vedeti | jun. '14

Razdelitev premoženja
Bralka ima skupaj z možem v lasti hišo in stanovanje. Imata dva odrasla otroka in hči bi si rada za svojo družino uredila mansardno stanovanje v domači hiši. Bralka ne ve, ali naj z možem premoženje prepišeta na otroka in kakšne bi bile posledice tega, še posebej, če bi se v prihodnje znašla v finančni stiski. Bosta otroka dolžna poskrbeti zanju?
Bralka in njen mož imata več možnosti. Prva je, da napišeta oporoko in v njej razdelita premoženje. V tem primeru bosta lastnika vsega vse do njune smrti, kar je zanju najbolj varno, saj lahko, če bosta v finančni stiski, prodata del lastnine. Oporoko lahko tudi kadarkoli spremenita, kar utegne biti uporabno v primeru, da zdaj hišo namenita enemu otroku, stanovanje pa drugemu otroku, nato pa morata stanovanje prodati. V tem primeru namreč lahko oporoko le spremenita in določita, da zaradi tega, ker stanovanja ni več, vsak od otrok deduje polovico hiše.
Naslednja možnost je, da lastninsko pravico že zdaj preneseta na otroka. V tem primeru ne bosta sama več lastnika. Prenos lastninske pravice lahko opravita na več načinov, najpogostejša pa sta prenos z izročilno pogodbo in prenos z darilno pogodbo.
Pri izročilni pogodbi lastninska pravica preide na novega lastnika takoj, vsi morebitni dediči pa se morajo s tem strinjati. Tako izročeno premoženje ni predmet dedovanja niti se kateri izmed dedičev kasneje ne more premisliti in na primer zahtevati, da se mu kaj da iz izročenega premoženja, če je preostanek zapuščine manjši od tega, kar je pričakoval, ko je dal soglasje k izročilni pogodbi.
Pri darilni pogodbi lastninska pravica tudi takoj preide na novega lastnika, ni pa potrebno soglasje potencialnih dedičev. Dediči namreč lahko kasneje uveljavljajo zahtevo za vštetje darila v zapuščinsko maso, če preostanek zapuščine ne zadostuje niti za to, da bi se pokrili njihovi nujni dedni deleži.
Tako pri izročilni pogodbi, kot tudi pri darilni pogodbi je smiselno, da si bralka in njen mož zagotovita vsaj pravico preužitka in to tudi vpišeta v zemljiško knjigo. Koristno pa je, da si zagotovita tudi pravico dosmrtnega preživljanja, saj bosta s tem vsaj malo zavarovana za stara leta. Opozoriti pa je treba, da nobena od teh pravic niti zdaleč ne zagotavlja enake varnosti kot lastninska pravica. Nepremičnine namreč ne moreta več prodati in živeti od kupnine, pač pa imata le zahtevek do svojih otrok ali lastnikov nepremičnine, kar v primeru, da se ne bi držali dogovora, vodi v to, da bosta morala pravice uveljavljati na sodišču, kar pa je v starosti včasih zelo težko.
Na drugi strani si seveda otroka želita, da bi postala čim prej lastnika, še posebej hči, ki bi si rada uredila mansardo. Ena od možnih rešitev je, da bralka hčeri podari le mansardni del hiše, kar se lahko naredi na dva načina. Prvi je, da postane hči solastnica hiše, v pogodbi pa se navede, kaj obsega njen solastniški delež. Druga možnost pa je, da se hiša najprej razdeli na etažne dele, kot se, denimo, razdeli stanovanjski blok, nato se tako razdeljena hiša vpiše v kataster in zemljiško knjigo, mansarda pa s tem pridobi enak status, kot ga ima stanovanje v stanovanjskem bloku. Ta možnost je pri hišah redkejša, ker je dražja, čeprav je po drugi strani pravno bolj čista, saj je precej manj dvomov in sporov o tem, kaj komu pripada.

Sinovi dolgovi
Bralčev sin je zašel v precejšnje dolgove. Bralec je lastnik stanovanja in upnik mu je predlagal, naj sinove dolgove poplača tako, da mu prepusti stanovanje, on pa bo bralcu dovolil, da ima do smrti pravico užitka stanovanja, pa še sinov dolg bo odpisal.
Če bralec ni sinov porok za njegove dolgove, se pravi, če ni podpisal poroštvene pogodbe z upnikom, predlagana rešitev zanj nikakor ni dobra. Starši namreč ne odgovarjajo za dolgove svojih otrok in za njihove obveznosti.
Če bi bralec upniku prodal stanovanje za poplačilo dolga, bi s tem prenehala njegova lastninska pravica. Pravica preužitka je bistveno manjša od lastninske pravice, saj je po svoji vsebini še najbliže statusu najemnika, le s to razliko, da bralec ne bi plačeval najemnine in da mu lastnik praviloma ne bi mogel odpovedati preužitka. Nepremičnina pa ne bi bila več bralčeva last, kar pomeni, da je ne bi mogel prodati ali jo zastaviti za to, da bi si zagotovil finančna sredstva, če bi jih kdaj potreboval. Nadalje lahko lastnik nepremičnino tudi prenese na novega lastnika, nikoli pa se ne ve, kakšen bo ta.
Bolje je, da gre sin v osebni stečaj, kot da bralec tvega svojo varnost v starosti. Ne nazadnje nima bralec prav nobenega zagotovila, da čez čas sin ne bo s kako novo obveznostjo zašel v podobne okoliščine.