Učinkovito je le zgodnje odkrivanje demence
Gospa pri petinosemdesetih živi sama, odkar ji je pred dvajsetimi leti umrl mož. Hči ne prebiva v istem mestu, vsakih nekaj dni se slišita po telefonu in videvata se poredko. Zadnje mesece hči opaža, da jo mama pogosto sprašuje stvari, o katerih sta že govorili. Ne spomni se, kdaj ima pregled pri zdravniku, veliko govori o vojni, mladosti, svojih starših. Ob zadnjem obisku je hči v kuhinji opazila zažgan lonec, mama se ji je zdela drobna, nekoliko upadla in manj urejena. V hladilniku je našla jogurte z več kot mesec dni pretečenim rokom uporabe, pa gnilo zelenjavo. Mama je bila sicer dobro razpoložena, vse se ji je zdelo v redu, ni pa znala povedati, kdaj je bila zadnjič v trgovini, kaj si je skuhala za kosilo. Ko pa se je zgodilo, da je mama hčer zamenjala s sestrično, ki je že umrla, sta se odpravili k zdravniku.
Življenjska doba se daljša in vedno več ljudi ima priložnost uživati tudi to življensko obdobje. Kakšno pa je, je odvisno od številnih dejavnikov – nespremenljivih in spremenljivih, od vsega, kar smo v to obdobje prinesli iz prejšnjih časov. Pomembno je, kako smo skrbeli za svoje zdravje, koliko smo bili aktivni, kakšne socialne povezave smo ustvarili skozi leta. Starost je lahko ustvarjalna, kreativna, zadovoljna, hkrati pa je to tudi obdobje, v katerem se pogosteje srečujemo z različnimi boleznimi. Demenca je že med prvimi šestimi najpogostejšimi boleznimi v starosti, druge so z njo neposredno povezane. Ocenjujemo, da bo v Evropi kmalu 8 do 10 milijonov bolnikov z demenco in 25 do 40 milijonov njihovih skrbnikov.
Izgubljeni v prostoru in času
Demence so bolezni, ki predvsem prizadenejo spoznavne sposobnosti; to so tiste, ki nam omogočajo razumevanje tega, kar se dogaja okoli nas, in ustrezno reagiranje v določenem trenutku in času. Mednje štejemo spomin, sposobnost razumevanja, računanja, učenja, govornega izražanja, orientacije in druge. Med boleznijo se pojavljajo številne pridružene vedenjske in psihične težave, ki velikokrat bolnika prvič pripeljejo k zdravniku. Te motnje pogosto še bolj ovirajo bolnikovo samostojnost in zmanjšujejo kakovost vsakdanjega življenja tako bolnika, kot njegovih svojcev in skrbnikov. Brezvoljnost, pomanjkanje energije in interesov, huda žalost, številne bolečine in nespečnost močno posegajo v bolnikov vsakdan in v njegove zmožnosti, da skrbi zase. Prav tako tavanje, močna vznemirjenost, neprepoznavanje okolice ali svojcev močno otežijo skrb za bolnika in še dodatno obremenijo svojce. Pogosto so ti pridruženi simptomi prvi, ki se pojavijo v poteku bolezni in moramo biti ob njih pozorni na možen začetek demence.
Prav tako demenca ni ena sama bolezen. Najpogostejša med njimi je alzheimerjeva demenca, sledijo pa ji demenca pri parkinsonovi bolezni, demenca z lewyevimi telesci, frontotemporalna demenca in vaskularna demenca. Med seboj se razlikujejo predvsem po prevladujočih in začetnih simptomih, po poteku bolezni, po pridruženih simptomih in tudi po zdravljenju. Njihovo ustrezno diagnosticiranje omogoča izbiro najustreznejšega zdravljenja tako z zdravili, kot tudi s psihosocialno pomočjo bolniku in svojcem.
Ne smemo pozabiti, da je blizu 10 odstotkov demenc mogoče popraviti. Vzroki zanje tičijo v različnih sistemskih boleznih, v motnjah hormonskega sistema, v prizadetosti možganov zaradi tumorja, vnetja, lahko so posledica delovanja nekaterih zdravil. Reverzibilne so te demence predvsem na začetku njihovega nastanka, ko pa okvara traja dalj časa, postanejo dokončne.
Kljub vse večjemu znanju o demencah je še vedno prepoznanih zgolj polovica do četrtine in nato zdravljena le polovica teh demenc. Preden bolniki pridejo prvič v stik z zdravnikom, njihove težave v povprečju trajajo že dve do tri leta. Le z zgodnjim prepoznavanjem in s podrobnejšo določitvijo bolezni pa lahko zagotovimo najbolj ustrezno zdravljenje. Skupaj z bolnikom in svojci lahko načrtujemo obravnavo in tako olajšamo življenje z boleznijo, ki zahteva v vsakdanjih aktivnostih stalno prilagajanje tako bolnika, kot tudi njegovih bližnjih.
