Spoznajmo začimbe: podobnost med luštrekom in zeleno
Zimske mineštre so težke, z veliko korenaste zelenjave, zelja, ohrovta, pa s kakim kosom prekajenega in seveda s težkimi začimbami, kot sta lovor in kumina. Pomladno-poletne mineštrice so nasprotno lažje, z več listnate zelenjave in z mladim grahom ter s stročjem. K takšnim sodijo blažje začimbe, kar zelena in luštrek zagotovo sta.
Luštrek je rastlina s krepkim vonjem. Nekateri jo radi poimenujejo kar vegeta ali maggi začimba, saj je v obeh industrijskih začimbnih mešanicah najpomembnejša sestavina. Tudi na vrtu izstopa, saj je rastlina velika, široka, se bogato razrašča tako v širino kot v višino, celo do dva metra visoko. Jeseni zeleni del rastline odmre, vendar spomladi znova požene. Če jo želimo imeti na voljo vse leto, jo v poznem poletju porežemo, liste pa posušimo kakor peteršiljeve ali zamrznemo. V zdravilne namene uporabljamo predvsem korenino luštreka.
Po videzu in uporabi luštreku podobna rastlina je zelena, le da ne zraste tako visoko, nekako do enega metra. Poznamo je več vrst, v zadnjem času je zelo modna stebelna (belušna) zelena, bolj v navadi pa je gomoljna, saj uporabljamo tako gomolj, kot aromatične liste in semena. Slednja služijo predvsem za začinjanje kislih kumaric in v znani začimbni mešanici zelenina sol. Stebla obeh rastlin, razen pri stebelni zeleni, večinoma zavržemo, saj jed pogrenijo.
V kuhinji luštrek in zeleno uporabljamo varčno, se pravi, da za velik lonec goveje juhe ali mineštre zadostujejo že trije ali štirje lističi, s katerimi začinimo jed nekaj minut pred koncem kuhanja, listič ali dva pa sta dovolj za popestritev okusa različnih solat. Opozoriti pa je treba, da tako luštrek, kot tudi zelena okrepita slanost jedi, pravzaprav sta odličen nadomestek soli pri ljudeh, ki jim je ta začimba odsvetovana.
Listi zelene so močno aromatični, podobno kot luštrekovi, aromi se lepo dopolnjujeta. Vendar pozor: nikar vedno vseh jedi ne začinite z obema hkrati, saj boste s tem povzročili neprijeten, grenko-slan okus jedi. Začimbi sta močni, uporabljamo ju varčno!
Obe rastlini sta tudi zdravilni
Pater Simon Ašič ju v svojih knjigah priporoča za okrepitev organizma: za pospešitev krvnega obtoka prevretek korenine luštreka, prav tako tudi za celjenje starih, gnojnih ran, sok listov zelene in gomolj zelene pa za zdravljenje pomanjkanja vitaminov A, B, C in E. Kot živilo gomolj priporočajo sladkornim bolnikom. Tradicionalna vzhodnjaška medicina zeleno uporablja celo za zniževanje krvnega tlaka. Sok listov zelene je izvrstno zdravilo zoper protin, revmo, vodenico, saj je zelena odličen diuretik. Nasprotno pa zeliščarji odločno odsvetujejo uživanje luštreka in zelene nosečnicam, ledvičnim bolnikom (tudi pri vnetju ledvic) in bolnikom s povišano temperaturo.
Obe zelišči slovita po vsebnosti različnih eteričnih olj, ki so glavne sestavine arome, poleg tega še po vitaminih in številnih mineralih, med njimi je največ kalija, natrija (od tod korist v neslani dieti), sledijo še magnezij, fosfor in kalcij. Vitamina C je v listih nekajkrat več kot v gomoljih – z zeleno so skorbut preganjali tudi mornarji na odpravah Jamesa Cooka. Največ hranilnih snovi se ohrani v presni zeleni, posebej v stebelni, zato jo nekateri veliko uporabljajo v različnih sadno zelenjavnih smutijih.
Drobec zanimivosti
V preteklosti so liste luštreka vlagali v čevlje utrujenim popotnikom - menda za poživitev, po moji presoji pa bolj za odganjanje neprijetnih vonjav ... Sicer ime luštrek izhaja iz nemške besede „Lust – reich“, kar v prevodu pomeni poln veselja. Za luštrek in zeleno so namreč nekoč verjeli, da sta odlična afrodiziaka. Na francoskem dvoru, kjer spodobnost in zvestoba nista bili posebni vrlini, je bila juha iz zelene (in gomoljik) pogosto na jedilniku, saj naj bi bile po njej posteljne aktivnosti še burnejše. Po tedanjem prepričanju naj bi taka juhica celo preganjala mačka po preveč popitem alkoholu.
Stara ljudstva so zeleno povezovala s smrtjo. Za nekoga, ki je ležal na smrtni postelji, so Egipčani rekli: "Le do zelene mu je še." Zakaj tako, ne vem. Sama gomolj zelene cenim zavoljo preprostega razloga, ker je sila uporaben. Če ni drugega doma, je na jedilniku „šelinka“- krepka juha iz gomolja zelene, manjšega krompirja, za boljši okus obogatena s kockami popečene slanine ali pancete. Slastno!
