Ena mama in 350 punčk
»Že kot majhna deklica sem si sama naredila punčko iz cunj«, pripoveduje Aleksandra Volk, Ljubljančanka, ki zadnjih dvajset let živi v Domžalah. Preden se je pred triindvajsetimi leti upokojila, je bila bančna uradnica. Ukvarjanju s številkami se je privadila, čeprav to ni bilo delo, kakršnega si je želela.
»Imam dve vnukinji in ko sta bili majhni, sem zanju veliko pletla. Kasneje sem ustvarjanje razširila in tako sem nekega dne naredila punčko iz blaga. Potem sem naredila še drugo in tretjo in tako naprej. Kadar sem naredila kako novo, se mi je že porodila ideja še za naslednjo in tako so začele nastajati nove in nove. Vsaka ima svoje ime in vsako tudi fotografiram,« pojasnjuje, ko odpira predalnik in mi kaže albume s fotografijami njenih ljubljenk. »Doslej sem jih naredila že 350 in le štiri fantke.« Izdeluje še simpatične palčke, lotila pa se je tudi likov iz pravljic, kot so Zvezdica Zaspanka, Lonček kuhaj, Kdo je Vidku napravil srajčico, Peter Pan, Mary Poppins, Aladin in njegova svetilka ... »Zamisel za pravljične like sem dobila, ko sem za svojega pravnuka delala tri dobre vile rojenice.«
Aleksandra odpre omaro in punčke razstavi po postelji. Pravi, da je zanjo vsaka nekaj posebnega. Gledam jih z občudovanjem, saj je ena je lepša od druge, vsaka je drugačna, izdelana natančno, z izbranim okusom. Predstavijo se šolarka, športnica, diplomantka, Rusinja, pankerka, zamorčica, kuharica in druge. Nekatere prefinjene dame predstavljajo modo 19. stoletja. »Za izdelavo eno punčke porabim najmanj dvajset ur, katero bolj zahtevnih pa ustvarjam tudi trideset ur.«
In kako jih izdeluje? »Ko primem v roke blago, se v glavi porodi zamisel in lotim se dela.« Glede na posamezen lik podari obrazu izraz, očem ustvari pogled. Barve in vzorce oblačil skrbno izbira, na dodatke nikoli ne pozabi. Všeč so ji klobučki, pentlje, čipke, trakovi in številni drugi okraski. Za šivanje uporablja stare majice, rabljena oblačila ali ostanke blaga. S tem na določen način skrbi tudi za recikliranje. Marsikaj pa mora tudi kupiti, denimo polnilo za telesa punčk in šivalne potrebščine.
Punčke samo podarja
Zaupa mi, da je svojo prvo punčko, ki jo je sešila v pokoju, podarila Domu starejših občanov Ribnica, kjer živi njena mama. »V začetku sem izdelovala punčke le zase. Kasneje sem jih podarjala sorodnikom in prijateljem, predvsem tistim, ki znajo ceniti ročno delo.« Zgodi se tudi, da želi kdo punčko kupiti, da bi jo podaril naprej. Ker punčk ne prodaja, ji zanjo po navadi namenijo simbolično nagrado. »Nekaj punčk sem podarila tudi mami fanta, ki je zaradi nesreče pri delu postal invalid. Ostal je brez obeh rok in zbira denar za protezi. Pravljične like sem podarila Knjižnici Domžale in enoti Moravče, kjer sem na njihovo povabilo konec minulega leta tudi razstavljala.«
Aleksandra Volk je najraje v svojem ustvarjalnem kotičku, saj jo ustvarjanje notranje izpolnjuje in bogati. »Tu se sprostim, ko načrtujem, rišem, krojim, šivam, režem, lepim, barvam. Prepustim se domišljiji in igri barv. Takrat sem v svojem svetu, ki me osrečuje. Takrat sem jaz res jaz!« S tehniko lepljenja blago na blago izdeluje tudi zelo lepe in nadvse nenavadne slike. Pravi, da najlepše barve ustvarja narava. Lepo je gledati barvitost letnih časov, ki se vsako leto vedno znova zavrtijo v krogu. »Nikoli si nisem predstavljala, da bom v tretjem življenjskem obdobju tako dejavna, da bom postala amaterska umetnica,« je zadovoljna sogovornica, ki bi rada uresničila še veliko načrtov.
