Poletje z enoletnicami
Svoje bivalno okolje si učinkovito polepšamo z enoletnicami, čeprav se drugi bolj navdušujejo za trajnice. V resnici je mogoče oboje lepo kombinirati celo pri balkonskem vrtnarjenju. Enoletnice v zabojčkih ali tudi v vrtnem nasadu res cvetijo le eno poletje, toda cvetijo prav vse poletje vse do jesenskih slan.
Enoletnice niso botanična, temveč vrtnarska označitev - tako rečemo rastlinam, ki za svoj razvoj od semena do semena potrebujejo eno rastno sezono, potem pa odmrejo. Mnoge enoletnice z naših vrtov pa so lahko v svoji toplejši domovini tudi trajnice, saj jih tam ne ogrožajo take zime, kakršne so po navadi značilne za naše kraje. Najpogostejše pri nas gojene enoletnice sejemo pomladi, vrtnarji pogosto v rastlinjake še v trdi zimi, uživamo v njihovem cvetenju, morda poberemo tudi seme, a s prvimi jesenskimi mrazovi se moramo posloviti od teh lepotic.
Begonije za mnoge potrebe
Njihova pestrost nas ne bi smela presenetiti, če pomislimo na blizu tisoč izhodiščnih vrst , raztresenih po tropskih in subtropskih predelih Azije, Afrike in Amerike. Predvsem skrižane izboljšave prvotnih vrst so priljubljene med ljubitelji in vrtnarji. Kot sobnice so znane tako kraljeve kot lotrinške (ali lorenjske) begonije. V tem času so zanimive vse tiste, ki bodo s svojim cvetjem in delno tudi listjem krasile balkone ali vrtove. Na vsaj približno proti vzhodu obrnjenem balkonu, ki je varen pred najhujšo pripeko, se odlično počutijo gomoljne begonije (Begonia x tuberhybrida) v vsej svoji barvni in oblikovni pestrosti mikavnih sort. Razen omenjene lege je pogoj za dobro uspevanje še rahel in hranilen substrat z veliko organskih snovi ter redno dognojevanje. Na poletno sonce so neprimerno bolj odporne vedno cvetoče begonije, ki so nastale predvsem iz izhodiščne vrste Begonia semperflorens. Zdajšnje sorte so skoraj izključno nizke rasti in zrastejo le 15 do 20 centimetrov visoko. Dekorativno je že njihovo bleščeče listje v zeleni ali rjavo rdeči barvi. Tudi barva cvetja je odvisna od sorte. Vzgoja mladih rastlinic je zahtevna, zato jo raje prepustimo izkušenim vrtnarjem ter jih kupujmo za sajenje od sredine maja naprej. Uporabljamo jih za najrazličnejše nizke in obrobne vrtne in parkovne nasade.
Lobelije in lobularije
Oba rodova sta z nekaj sortami primerna za balkonske zasaditve, za čebrice in za vrtne obrobke. Enoletni grobeljnik ali lobularija (Lobularia maritima) ima drobne cvetove, po katerih bi na prvi pogled rastline težko prišteli med križnice. A to drži, kot je zanesljivo tudi neprestano pocvitanje, razraščanje in prevešanje. V zadnjih letih so namreč posebno cenjene povešave belocvetne sorte, ki se lahko iz zabojčka usločijo kot kar pol metra dolgi cvetni slapovi. Manjše postave, toda živahnejših barv so lobelije (Lobelia erinus) v več sortah. Tanka in razrasla stebla se od maja do oktobra nenehno obraščajo z vedno novimi cvetnimi popki. Je sicer tudi belocvetna sorta, a mnogo pogostejše so take s cvetjem v katerem od modrih ali vijoličnih odtenkov, kdaj pa kdaj pa je v ponudbi celo karminasto rdeča z belim očesom. Pri vrtnarjih je pač treba malo povprašati. Ob enkratnem nakupu in z malo truda je barvitost zagotovljena!
Predvsem je ta rod enoletnic, pa naj bodo v kateri od nizkih ali višjih sort, namenjen vrtnemu okrasju, a na nesrečo jih cenijo tudi polži. Predvsem še čisto majhnih sejančkov se radi lotijo in jih v celoti pospravijo vse do ostanka peclja. Z vsemi sredstvi jih poskušam zdesetkati, le azijskih rac tekačic še nisem kupil. Menda je to najzanesljivejše orožje proti vrtnim mehkužcem. Ne glede na polžjo nadlogo in značilno močan vonj, zaradi njega jih ponekod imenujejo smrdljivke, so žametnice (Tagetes) odlično mašilo vseh izpraznjenih prostorčkov po odcvetelih čebulnicah ter med trajnicami. Za to so zelo pripravne nizke sorte, vse, kar raste bolj v višino, pa daje tudi cvetje za domače šopke.
Prilagodljive enoletnice
Na voljo je še vrsta nezahtevnih, a zato nič manj lepih enoletnic in vsaj nekatere med njimi je vredno omeniti. Na začetku abecede je več kot samo dekorativni rod Amaranthus (ščir), ki ima glede na sorto in vrsto bodisi pokončna ali viseča socvetja ter pozneje soplodja. Ko odštejemo plevelne vrste po poljih in obrobjih, so ščiri dekorativni v vrtu in izredno zanimivi pri izdelavi svežih ali suhih aranžmajev. Kozmeje (Cosmos bipinnatus) imajo podobno dvojno rabo, a le v svežem stanju. Pajkovke (Cleome spinosa) so pri nas enoletne zelike z dlanasto sestavljenimi listi in velikimi vretenastimi socvetji, kjer prašniki in pestiči daleč presegajo dolžino cvetnih listov. Občudujemo jih lahko v beli, rožnati ali vijoličasti barvi. Prav vse lahko vzgojimo sami iz kupljenega ali doma pridelanega semena, toda razmišljati o tem v rožniku je vendarle nekoliko pozno. Zato pa skoraj lahko pričakujemo cvetenje prvih zajčkov (Antirrhinum majus) in plavic (Centaurea cyanus) in cvetje obojih je obenem vrtni okras in tudi za rezanje. Zajčki so skoraj trajnice, saj rastline včasih prezimijo, a tudi naključni samosevci iz prezimljenega semena se radi pojavljajo po vseh vrtnih kotičkih. Plavice niso nujno samo modre, temveč so tudi bele ali rožnate, posebno ljubke pa so tiste s polnjenimi cvetovi. Enoletne astre ali nebine (njihovo rodovno ime ni več Aster, temveč Callistephus), so res doma na Kitajskem, a pri nas so več kot sto let že povsem udomačene. Obilje sort ponuja možnost za obrobno rabo nizkih razvejanih nebin ali tudi postavnejših za rezanje v več oblikovnih različicah in v pestri barvni paleti.
Oskrba enoletnic ni težavna, saj so večinoma zelo prilagodljive. Le na senco, izrazito mokrotno prst ali skrajno sušo so v glavnem alergične. Nekaj pozornosti jim moramo vseeno nameniti, ko so posajene in so se zakoreninile na stalnem mestu. Potrebno jih je obvarovati pred neželenimi konkurenčnimi sosedi, pred nepovabljenimi vrtnimi sopotniki (ste uganili, da te sicer imenujemo pleveli?) in tudi čisto brez gnojenja ne gre. Z zalivanjem res nikoli ne pretiravamo, to počnemo po potrebi in vse možnosti so, da bomo prisiljeni krepko varčevati z vodo. Precej nam pri tem pomaga preprosta vrtnarska potegavščina – zastiranje ali mulčenje. Za to niso primerni le sekanci ali zdrobljena drevesna skorja, temveč tudi travni odkos in pogojno celo presušeni pleveli brez semen in trdoživih korenin.
