Senčenje poleti zagotavlja večje udobje

Prosti čas | jun. '14

Tako kot pozimi skušamo na vsak način ohraniti naš dom topel, se s prvimi sončnimi dnevi začnemo spraševati, kako bi ga ohranili prijetno hladnega. Počutje v prostoru je povezano predvsem s pojmom bivalnega ugodja. Dejavniki, ki določajo, kdaj nam je kje prijetno, pa so vlažnost, gibanje in temperatura zraka.
Optimalna temperatura se giblje med 22 in 24 stopinjami, zračna vlaga pa naj ne bi bila nižja od 40 odstotkov in ne višja od 65 odstotkov. Kadar je zrak presuh, se izsuši sluznica nosu in grla, kar poveča možnost obolevanja, več je tudi prahu, pojavijo se alergije. Visoka vlaga poveča pojav kondenza in plesni na mestih, kjer je kroženje zraka slabše (po navadi v vogalih). Gibanje zraka določa predvsem njegovo kakovost. Prezračenost odpravlja neprijetne vonjave, le pozorni moramo biti, da se izognemo prepihu. Malo manj očiten dejavnik je temperatura obodnih površin. V prostorih s talnim ogrevanjem lahko temperaturo spustimo za več stopinj, pa to ne moti našega počutja, medtem ko slabo izolirane zunanje stene sevajo hlad v prostor in ustvarjajo občutek prepiha.
Klimatske naprave so že dobile domovinsko pravico. Praviloma skušamo z njimi hladiti vse stanovanje in ne le posameznih prostorov. Prevelike temperaturne razlike nimajo blagodejnih učinkov, tudi pojav kondenza na stenah, ki so na eni strani tople, na drugi pa hladne, škodi tako zgradbi, kot tudi našemu zdravju. Še boljše je t.i. kontrolirano prezračevanje. S pomočjo prenosnika toplote prihaja v stanovanje svež, topel zrak, ki se ohlaja z izrabljenim hladnim zrakom, preden ga odvedemo iz zgradbe. Pozimi je postopek obraten. Ker se odpadni in sveži zrak ne mešata - za razliko od klasične klimatske naprave, kjer ves čas kroži isti zrak - poteka hkrati tudi zračenje, zato nam ni treba odpirati oken, s tem pa se še dodatno zmanjša vdor vročine.
Veliko naredimo, če hišo dovolj in pravilno izoliramo ter izberemo dobra okna. A tudi najboljša okna, teh pa je v sodobni arhitekturi veliko in praviloma se obrnjena proti jugu, še vedno prepuščajo kar do 80 odstotkov sončnega sevanja. Notranje žaluzije, pliseji, lamele, roloji, panelne in klasične zavese, ki bodisi uravnavajo količino svetlobe, jo usmerijo ali razpršijo, so dobrodošli v zimskem času, poleti pa si z njimi ne moremo kaj prida pomagati. Le zunanja senčila namreč varujejo pred neposrednim segrevanjem stekel. Zunanje žaluzije odbijajo velik del žarkov, svetlobo pa lahko z njihovo pomočjo usmerimo v prostor pod ustreznim kotom in s tem osvetlimo želeni del stanovanja. Kakovostne žaluzije imajo ob robu tesnila, ki preprečujejo »ropotanje« v vetru in škripanje ob dvigovanju in uravnavanju nagiba.
Energetsko še bolj učinkovite so rolete. Okna ščitijo pred vremenskimi pojavi in ne nazadnje tudi pred vlomilci. Sodobne rolete sestavljajo votle letvice po navadi iz umetne mase, ki so prav zato bolj toplotno bolj izolativne od klasičnih lesenih. Imajo pa rolete podobno kot polkna (2a) pomembno pomanjkljivost. Če hočemo prostor v največji meri toplotno zaščititi, ga z njimi skoraj popolnoma zatemnimo, zato je potrebno dodatno osvetljevanje.
Screen roloji so zunanja različica notranjih. Po navadi so v po vsej višini vpeti v vodila in stkani iz steklenih ali drugih visokoodpornih vlaken, ki absorbirajo toploto, kar ohrani okenske površine hladne. So trpežni, zelo učinkoviti in hkrati omogočajo uravnavanje svetlobe v prostoru. Iz podobnih materialov so izdelani tudi brisoleji, ki se dobro obnesejo, kadar je treba senčiti velike steklene površine, ščitijo pa tudi pred snegom, dežjem in vetrom. Ker jih arhitekti obravnavajo kot fasadni element, so fiksni in zato z njimi ne moremo uravnavati svetlobe v notranjosti.
Kadar želimo zaščititi terase in balkone, senčila vpenjamo na fasado, s čimer hkrati preprečimo dostop sončnih žarkov tudi do steklenih površin. Tende (rečemo jim tudi markize) se zvijejo ob steno, včasih v podometno kaseto, potem pa jih s pomočjo škarjastih ali teleskopskih rok poljubno odmikamo od zgradbe in tako povečujemo površino nadstreška. V primerjavi s tistimi, ki smo jih poznali pred desetletji (tudi zato, ker so večje), jih ne pomikamo več ročno. Električni mehanizmi pri dražjih modelih poleg razvijanja omogočajo še spreminjanje naklona. Nekaj podobnega dosežemo tudi s horizontalnimi roloji, ki lahko dosegajo večje razpone, vendar zahtevajo fiksno konstrukcijo, po kateri potekajo vodila.
V zadnjih letih so zelo popularna zasenčitvena jadra. Ker so poljubnih oblik in dosegajo velike površine, pri čemer ne smemo zanemariti možnosti zvijanja, zlaganja in spreminjanja naklona, se lahko prilagodijo praktično vsakemu prostoru.
V večstanovanjskih zgradbah žal ne moremo vedno svobodno izbirati senčil. Tudi klimatske naprave nam nekateri upravitelji ali sostanovalci ne bodo dovolili namestiti na fasado. Takrat se moramo zadovoljiti z notranjimi senčili, balkon pa lahko zasadimo z rastlinami, ki poleg sence zagotavljajo tudi večplastno pregrado, ki zrak hladi in ga hkrati izboljša. Pogosto se odločamo za popenjalke, ki ustvarijo zastirko, ne da bi zavzele veliko prostora, na večjih terasah pa lahko posadimo tudi drevesa. Vsekakor izberemo listopadne vrste, pri čemer ni zanemarljiva velikost listov: drobni in podolgovati bodo prepuščali več svetlobe kot veliki.