Res je nepogrešljiv!
Zdaj, ko imata z Igorjem ta dogovor, da gresta vsak torek za ves dan iz mesta, bodo ti torki res zanimivi! Drugače je namreč življenje tako zelo predvidljivo, kot bi se res prav nič novega nikoli ne zgodilo, iz dneva v dan vse isto že vse od vstopa v penzijo! Na vprašanje, kako je, odgovarja starim znancem: »Kaj naj bi bilo? Nič posebnega!«
»Pa saj to sploh ni res!« je zadnjič vzkliknil Igor.
»Celo preveč reči se ti dogaja vsak dan! Pred upokojitvijo ti še na misel ni prišlo varovanje vnukov, pa se zdaj poglej! Ves si vpet v delovni dan mladih ljudi. Zdaj si na tekočem – poznaš sistem varstva in šolstva, zdaj veš, kako rastejo otroci – bolje kakor si vedel za svoje otroke!«
To je bilo res. Ko je bil še mlad in ko sta imela z Jano majhne in odraščajoče otroke, je imel toliko dela v službi. Vse glede otrok, vrtcev in šole je vedno uredila ona, da se je lahko popolnoma posvetil delu. Ha, če bi bila Jana še živa in bi ga zdaj videla, bi se gotovo veselo namuznila! Zdaj je namreč postal pravi dedek.
Vodi otročke v vrtec in hodi ponje, spremlja male šolarje v šolo in jih vozi na ure flavte in nogometa. Ta otročad ima toliko obveznosti! Toliko športnih vrečk, toliko obutve in oblek za to in ono priložnost, toliko ščitnikov in čelad, toliko koles, skirojev, rolk, kotalk in še drugih pripomočkov, ki jim še imena ne ve. Ti otroci imajo razporejeno vsako uro od ponedeljka do petka in za marsikatero dejavnost potrebujejo prevoz na drugo stran mesta – in tukaj dedek res prav pride.
Prav pride tudi popoldne, ko so njegovi odrasli otroci zasedeni s svojimi pomembnimi in zahtevnimi službami – ura je vsak dan hitro pet, dela v službi pa še toliko: še dobro, da je dedek dosegljiv in prost, da lahko »vskoči«, »skoči« po mladež in jo pelje v park ali na igrišče ter jo zabava do prihoda staršev. In otroci so vedno veseli, kadar pride on ponje – seveda, dedek je popustljivejši in laže ga pregovorijo – meje njegovih pravil so ohlapnejše in marsikaj pozabi kar mimogrede – na primer, da ne jemo sladkarij ali kakšnega drugega zoprnega pravila. In če dedek pozabi, otroci ne morejo zavrniti, kar jim ponudi ... Zabavno se mu zdi gledati, kako ga ovijajo okoli prsta, toplo mu je pri srcu, kadar se jim svetijo oči, ko ga nahecajo, ja, prav rad se druži z njimi, z malimi po njihovo, z večjimi pa tudi o čem pomodruje in pofilozofira, ljubo mu je ...
Vendar ga ta svet mladine, njegovih otrok in otrok njegovih otrok, ne navdušuje. Rad jih ima, navija zanje, da bi jim v življenju uspelo, vse bi naredil za te svoje velike otroke in za vse te malčke – vendar to ni njegov svet, ta svet mu je tuj in ga vznemirja, vzbuja mu občutek nemoči in tujosti. Saj smo tudi mi hiteli in noreli in garali – vendar drugače, res je bilo vse skupaj zelo drugače! Pa tudi utruja ga ta stalna naglica, in iskreno povedano, ga zadnje čase utrujajo tudi vnuki. Tako hitri, tako iskrivi, tako polni zamisli – res se mu zdijo neulovljivi in zdaj razume star rek, da so otroci kot živo srebro. On pa bi malo umirjenosti.
»Utrujen si, kakšen dan moraš imeti tudi samo zase,« pravi Igor, stari znanec, ki pa nima te sreče, da bi varoval vnuke, in ima vse dni samo zase.
»Saj imam nedelje in sobote, takrat me nihče ne potrebuje.«
»Moral bi si vzeti še sredo, da presekaš teden,« je strokovnjaško rekel Igor.
»Ob sredah ne morem, peljem Jana na nogomet,« je pokazal, da zna celo urnik svojih obveznosti na pamet.
In tako sta se dogovorila za torek. Vsak torek bosta sedla na kolo in se odpeljala. »Bom povedal otrokom.« In sta se dogovorila, da za prvi torek načrt dneva in poti pripravi Igor. In sta se veselila.
V ponedeljek zvečer pa telefonski klic: »Igor, jutri res ne morem, ima hči konferenco in moram ...«
»No, prav, pa drugič,« je odgovoril Igor. Mislil pa si je: »Res je nepogrešljiv!« In v tej misli je bilo pravzaprav tudi malo zavisti.
