PISMA BRALCEV
Covid na meji
Zakonca Furlan živita tik ob meji z Italijo. Pravzaprav je njuna hiša čisto zadnja v Sloveniji na mejnem prehodu Šempeter. Odpiranje in zapiranje meje od druge svetovne vojne naprej zato doživljata zelo drugače kot drugi prebivalci Slovenije. Tako je nastala pesem Ivane Furlan.
Da se kolo zgodovine ponavlja in vrti, nas koronavirus kruto opozori.
Brez meja, svobodna Evropa, tega veselja nas virus nevidni oropa.
Postavljene mreže, odloki, pregrade, strah, izolacija; spreminjamo svoje navade.
BODITE DOMA! odlok se glasi in življenje drugače se zavrti.
Umivam si roke, si z masko zakrijem obraz:
»Soseda, si ti? To sem pa jaz.«
Se barva ograje, ureja vrtove, ko sonce zaide, so prave prenove.
Na meji mnogo se dogaja, prepleza ali prelomi se žična ograja.
Šverc-komerc nikoli ne zamre, iznajdljivim tudi v pandemiji uspe.
Covid le počasi popušča in srečanja na meji neuradno dopušča.
S hčerko mati skozi mrežo solzna se rokuje, ona o grozotah, strahu z zahoda ji pripoveduje.
Fant z dekletom se sestaja, čeprav med njima mrzla je ograja.
»Dan za dnem tako trpiva, hrepeniva, a ljubezen je silna in iznajdljiva, nežno skozi mrežo se le poljubiva.«
Šopek vrtnic se na mreži posuši, le boleči spomin v srcu živi.
Vse mine, v duši pusti nam lepe in grenke spomine.
Za zdravje naše poskrbimo, upanje, ljubezen ohranimo, da svobodno in v miru zopet zaživimo.
