Življenje nam nadeva maske

Prosti čas | jan. '22

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v mali vasi Štrit rojevala. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. Ko je prišla k materi, je iz velike usnjene torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz ženske, prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Oče je konec tedna, navadno ob večerih, nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto. »Da ne gre toliko moke vame,« je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel mlinarsko masko in poklepetal z očetom.

Bližal se je pust, v šoli smo izdelovali maske iz papirja, take samo za čez oči, iz lepenke in škroba bolj zaresne maske, brke iz koruznih laskov, ki so prav zares spremenili obraz. Koliko smeha, ko smo si te domače pustne maske nadeli na obraz in se podali po vasi od hiše do hiše, preganjali zimo in klicali toplo pomlad. Nagrajeni smo bili s krofi, miškami, suhim sadjem in redkeje z denarjem. pustne maske

Leta 1961 smo po vsej Sloveniji opazovali popoln sončni mrk, rekli so, da bo naslednji pri nas viden šele leta 2081. Pri tehničnem pouku smo s svečami dimili koščke stekla. Učitelj nam je rekel, da je to maska, ki varuje oči in s katero smo naslednje jutro smeli opazovati sončni mrk.

V naši vasi je imel sosed na obronku gozda čebele. Ko je akacija odcvetela, si je doma nadel čebelarsko opremo in šel mimo naše hiše »točit med«. Varovala ga je čebelarska maska, za katero se je hvalil, da je štirislojna, čebele ga niso popikale, natočil je med in tudi nam podaril kozarec meda, včasih dva. zaščitne maske čebelarjev

Odšla sem v mesto, v dijaškem domu smo si v tistih najstniških letih posojale maskaro za oči, rekle smo le: »Posodi mi masko za oči.« Ta je bila takrat pravzaprav pravo bogastvo. Naše mlade oči so sijale, a bolj je bil v njih viden lesk mladosti kot lesk oči, poudarjenih z maskaro. 

Ustvarila sem si družino in življenje je postalo resno. Ko smo gradili hišo, nam je varilec, ki je nosil zatemnjeno masko, naredil balkonsko ograjo in poudaril, da je varilska maska pač obvezna pri njegovem delu. varilska maska

Šli smo na morje, v trgovini nabavili podvodne maske, ki so omogočale gledanje pod vodo, in kasneje še potapljaške maske, s katerimi smo oprezali po morskem dnu za rakovicami in drugimi morskimi trofejami. potapljaška maska

Kot vsi Dolenjci smo tudi mi imeli vinograd in vinsko klet. A dobrega cvička se ne da pridelati brez škropljenja. Poleg škropilnice je bila v omari s škropivi vedno tudi vrečka z zaščitnimi vinogradniškimi maskami, ki so zaščitile usta in nos, uporabili pa smo jih tudi takrat, ko je bilo treba z vrtno kosilnico pokositi travo okoli hiše. vinogradniška maska

Nabirale so se skrbi, ob njih so kar tako med prsti spolzela leta, obraz se je posipal z gubami, staranja pač ni bilo mogoče ustaviti. Povprašala sem strica Googla, ponudil mi je veliko nasvetov, kako je treba uporabljati maske vseh sort, ki naj bi me pomladile: čistilne in hranilne maske, maske proti gubam, maske proti utrujenosti … In seveda, le trikrat na teden si je treba zvečer na obraz nanesti beljak, olivno olje, med, mandeljne, krompir, kvas, banane, mleko, limone, jogurt, kamilice, kumare, skuto, celo glino. Oglasi so bili tako prepričljivo napisani, kot da so v resnici izumili mlin, ki iz starih ljudi dela mlade. Vsega, kar je napisano, pa v teh letih vendarle ne verjamem. maska za obraz / za utrujene oči

Moj pokojni svak je delal v farmacevtski industriji na oddelku za izdelovanje tablet. Vsako jutro je oblekel bel kombinezon in čez obraz nadel belo tabletno masko, kot jo je imenoval. Po upokojitvi je hudo zbolel, govorili so, da kemoterapija ni učinkovala zato, ker je trideset let vdihaval medikamente, ki so se prašili po proizvodnji. 

Pred desetletji so nekateri strehe prekrivali s cenenimi salonitkami, zdaj se je moj sosed odločil, da jih bo zamenjal z opečno kritino. Prišli so delavci, se v garaži preoblekli v kombinezone in si nadeli na glavo nekakšne skafandre, ki so jim rekli salonitne maske. Pred desetletji, ko so nameščali te iste salonitne plošče, jih žagali in vrtali, da se je prašilo vsepovsod, ni nihče nosil mask. Pravijo, da tudi delavci v Anhovem ne, nihče jim takrat ni povedal o škodljivosti azbesta.

Pri nekaterih poklicih je maska pač obvezna. Le kako bi se naši pogumni gasilci spopadali z ognjem brez negorljivih gasilskih mask, ki jim zaščitijo obraz pred vročino, opeklinami, dimom in pepelom? Obvezne so tudi vojaške maske, s katerimi se vojaki zlijejo z okolico in postanejo neopazni. Gasilska maska

Hokeja ni mogoče igrati brez hokejske maske in sabljaška maska spada v opremo športnika, ki se ukvarja s sabljanjem. sabljaška / hokejska maska

Maske imajo tudi igralci na odru, nosijo jih dimnikarji, v Rdeči kapici si jo nadene volk, v Ostržku lisica, v pravljicah razbojniki in rablji, pri nas pa ptujski kurenti in cerkniške coprnice. Iz zgodovine so maske huzarjev simbol poguma, a tudi popivanja, veseljačenja, bahavosti in brezbrižnosti do lastnega življenja.

Zgodovina še vedno hrani tudi druge skrivnosti. Iz 17. stoletja vemo za moža z železno masko, ki jo je moral po ukazu francoskega kralja Ludvika XIV. nositi vse življenje. Skrivnostni moški, katerega identiteta še vedno ni jasna, jo je nosil vse do svoje smrti, skupaj 34 let.

V srednjem veku, v času kuge, so si zdravniki in ranocelniki nadeli kljunaste maske, nosili so jih tudi plemiči in premožni meščani, ki so verjeli, da jih bodo obvarovale pred črno smrtjo. Napolnjene so bile s kisom in drugimi dišavami in so tako preprečevale tudi smrad po razpadajočih truplih. To je najstrašnejša maska v zgodovini, ki širjenja črne smrti ni preprečila. kljunasta maska / viteška maska      

Maske prekrijejo marsikaj, zato si z njimi ljudje že od nekdaj spreminjajo obraze, da zakrijejo resnico, da se prikazujejo v lepši luči. Z leti sem se naučila v priliznjeni obrazni maski prepoznati zahrbtnost in takemu bi jo z veseljem strgala, da bi se pokazalo pravo bistvo njegovega dvoličnega značaja.

Prebrala sem, da sta v letu 2021 najpogosteje uporabljeni in izgovorjeni besedi covid in maska. Na začetku pandemije se je na zaslonu pojavila mršava ženska, ki nam je svetovala, naj kašljamo v robček, ki naj ga takoj zavržemo; če robčka nimamo, pa naj kašljamo in kihamo v rokav. Si morete misliti, s kakšnimi rokavi bi šli domov delavci po osmih urah? In robčke je bilo treba zavreči, s takšnimi rokavi pa smo potem lahko šli še v trgovino, v vrtec po otroke. Še dobro, da nam niso kot v srednjem veku predlagali namestitve pljuvalnikov. So pa predlagali papirnate maske, narejene iz kuhinjskih prtičkov.

Potem se je na zaslonu začela pojavljati druga oseba, ki je z gromkim glasom in stasom vsaki dve minuti dajala drugačna navodila glede mask: enkrat naj jih nosimo v trgovinah, potem tudi na sprehodu; enkrat so bile obvezne v vrtcu in šoli, potem drugič spet ne; enkrat na meter razdalje, drugič na dva metra. V trgovino smo upokojenci z zaščitno masko lahko šli le dopoldne, popoldne pa nismo smeli več, kot da maske ščitijo le dopoldne, popoldne pa ne več … zaščitna maska proti covidu

A mask takrat ni bilo mogoče kupiti, zapeljala sem se v našo vinsko klet in iz tiste omare vzela vinogradniške, bilo jih je za nekaj časa dovolj za vso družino.

Spremljali smo nabavo mask, se mučili z vprašanji, koliko stanejo, kdo jih je ukradel, kdo je zaslužil več, katere so boljše. Na kavču smo postali instantni internetni strokovnjaki za maske. Sama protikoronsko masko redno nosim, kamor koli grem; tudi ko pozvoni poštar ali ko nesem smeti na konec ulice. Sicer ne verjamem, da me maska lahko obvaruje pred nalezljivo boleznijo, tudi mojega svaka maska ni obvarovala, a jo kljub temu nosim. Postala je del moje garderobe, in če je vsaj malo učinkovita, če obvaruje le eno samo življenje, če prepreči eno samo bolezen, potem jo bom nosila, če bo treba, tudi do konca.

A nekega dne, ko me bo mavrica na koncu predora vabila, da prestopim na drugo stran, takrat ne želim biti zakrita z masko, takrat ne želim gledati drugih ljudi v skafandrih in maskah, takrat bi rada zrla v oči svojih dragih.

Marinka Marija Miklič, fotografije: svetovni splet


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media