Sociala ni zastonj
Starostniki in njihovi svojci se pri zagotavljanju potrebne pomoči in oskrbe pogosto znajdejo v stiski, predvsem zaradi plačevanja storitev. Je res dostojna starost odvisna samo od denarja, je bilo eno od vprašanj, na katera so skušali odgovoriti sogovorniki na okrogli mizi z naslovom Skrb za starejše v Sloveniji: smo (še) socialna država?
Pripravila jo je Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki združuje izvajalce institucionalnega varstva starejših in posebnih skupin odraslih. In spet se je izkazalo, da je vprašanj, dilem in dvomov veliko več kot je rešitev. Oziroma, da še tiste rešitve, ki v praksi že delujejo in bi jih bilo treba le nadgraditi in razširiti, za nekatere niso dovolj dobre.
Miroslav Kolenko, stanovalec v domu za starejše v Slovenski Bistrici je povedal, da je v domu zadovoljen, saj ima vso potrebno oskrbo. Na srečo ima dovolj prihodkov, da si lahko plačuje oskrbo in bivanje, pa še kaj mu ostane. Zaznava pa finančne stiske sostanovalcev in kot je dejal, se mu zdi, da bi morala država bolje poskrbeti za financiranje domov, če že postavlja standarde in normative za njihovo delovanje.
Kot je povedala Iva Soršak, direktorica Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane, je med njihovimi stanovalci le petina takih, ki si lahko sami plačajo oskrbo v domu. Ugotavljajo tudi, da se za domsko varstvo odloča vse manj samostojnih in sorazmerno zdravih stanovalcev, saj je pogosto njihova pokojnina edini ali dodatni finančni vir družin, v katerih živijo. Ali pa jih svojci vzamejo nazaj domov, da laže preživijo. Domovi pa sprejemajo vedno več stanovalcev v slabšem zdravstvenem stanju, kjer osnovna oskrba ni več dovolj in potrebujejo zahtevnejše (in s tem dražje) oblike pomoči, vključno z rehabilitacijo in s fizioterapijo. Temu je pritrdil tudi Dragan Žohar, direktor in lastnik Špesovega Doma Vojnik. »Nesprejemljivo je, da človek po 40 letih dela ne zmore plačevati niti osnovne oskrbe in je odvisen od pomoči otrok ali občine. Veste, kako je ljudi sram zaprositi za pomoč, če so bili vedno vajeni poskrbeti sami zase.«
»Ljudje si čim dlje časa želijo ostati samostojni, imeti vpliv na svoje življenje. Sprememba na materialni ravni vpliva tudi na to, da človek ne ohrani več dostojanstva v svojem življenju in išče načine, kako ga ohraniti,« je Jana Mali z ljubljanske fakultete za socialno delo pojasnila psihološke posledice finančnih starostnikov .
»Da si mora starostnik, za katerega zdravstvo ne vidi več možnosti za izboljšanje stanja, je pa odvisen od tuje pomoči, sam kriti stroške le-te, je povsem neskladno z idejo socialne države,« pa poudarja Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije »Višina stroškov je odvisna od zdravstvenega stanja posameznika in njegovih potreb. Bremena starosti smo v povsem nesprejemljivi meri prevalili na ljudi same oziroma njihove svojce.«
Vseeno pa so slovenski domovi za zgled mnogim evropskim, so se strinjali sogovorniki, ponekod celo prehitevajo zakonodajo, saj so se prisiljeni prilagoditi razmeram in razvijati nove storitve tudi za tiste krajane, ki bivajo v domačem okolju. Po besedah Tatjane Buzeti, generalne direktorice Direktorata za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, je marsikje pomoč na dom dobro utečena, ponekod pa teh storitev sploh še nimajo. Zato je v zakonu poudarek na integrirani oskrbi na domu uporabnika, ki si bo lahko sam izbiral storitve, tiste, ki jih potrebuje in takrat, ko jih potrebuje. Z razširitvijo nabora storitev pomoči na domu, bi omogočili čim večjemu številu starejših, da bi čim dlje živeli na svojih domovih.
Nujna je sistemska ureditev skrbi za starejše oziroma dolgotrajne oskrbe, pri čemer je najbolj pereče vprašanje dodatnih virov financiranja oziroma prerazporeditve sredstev, kot je poudaril mag. Davor Dominkuš z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tu je še največ odprtih dilem in variant, ki naj bi jih proučili v javni razpravi. Brez dogovora na ravni celotne družbe - odločujočo vlogo pa ima seveda politika - kako zagotoviti ustrezno financiranje, ne bomo prišli do nobene rešitve.
Sogovorniki so bili kritični do vsebine zakona o dolgotrajni oskrbi, o katerem se razpravlja že več kot 14 let, zdaj naj bi ga dali v javno razpravo julija letos (mimogrede, to bo že četrta javna razprava o tej tematiki). Z dobro urejenim sistemom dolgotrajne oskrbe lahko veliko prihranimo pri stroških zdravstvene oskrbe, so se strinjali. A treba je natančno razmejiti, koliko kakšna storitev stane in kaj za ta denar dobimo. Zato bi bilo po mnenju nekaterih bolje, da bi predvideni model dolgotrajne oskrbe najprej preizkusili kot pilotni projekt, na manjšem številu ljudi in potem laže popravljali nedoslednosti.
